NOM tasca
No, pa sem se tudi jaz znasla na tem forumu …
Prebiranje vasih izkusenj me je pripravilo do tega, da tudi jaz z vami delim svojo zgodbo.
Spoznala sem fanta, ki se je iz urejene premozne evropske drzave preselil k meni v Slovenijo. Ustvarila sva si druzino in po zacetnih tezavah je bil najin odnos vedno boljsi. Imela svo dobri sluzbi, lepo stanovanje, veliko prijateljev. Rodila sta se nama dva otroka in ker naj bi imela lepso prihodnost v njegovi domovini, se je po skoraj desetih letih bivanja v Sloveniji nasa srecna mlada druzina preselila. Pa tudi malo zaradi radovednosti in spoznavanja ocetove kulture.
V novem domu pa je slo vse narobe od prvega dne. Imeli smo precej stikov z njegovo druzino, da bi nadoknadili ‘izgubljeno’. Vedno bolj smo se izgubljali. Moz je postal hladen, aroganten, ignorantski. Jaz sem zapadla v depresijo. Veliko je bilo prepirov. Otroka sta bila prestrasena in razdvojena. Tezave smo pripisovali selitvi. Po rojstvu tretjega otroka sem ob komentarju sestre da sem ‘dobra mama’ bruhnila v jok in takrat so se stvari zacele odvijati.
S pomocjo psihologinje sem zacela odkrivati in razciscevati nase stanje. ‘Prijazna babica’, ki nas je prepricala, da nas ima vse rada in bi za nas vse naredila se je izkazala kot destruktivna, nasilna, egoisticna, bolestno ljubosumna oseba z mocno narcisticno motnjo (diagnoza psihologinje iz mojega pripovednovanja). Se danes tezko napisem kaj vse smo doziveli, ves izgubljeni cas, energijo, ponizanja, sramotenja, lazi, kraje, naslije. Naso druzino je popolnoma unicila. Sposobna je bila tudi fizicnega nasilja, zraven pa je govorila, kako skrbi za nas.
Na sreco smo dobili dobro strokovno pomoc, jaz svojega psihologa, partner svojega psihologa in se vsi skupaj druzinskega terapevta. Po letu trdnega dela smo se spet sestavili skupaj. Poskusili smo postaviti meje, vendar nas tasca ni pustila na miru, pogledas skozi okno, pa vidis njen obraz (ceprav smo ziveli 10km stran), gres na zakljcek sole, pa ona stoji tam (je nasla na netu), gremo na dopust, pa pretakne celo hiso (kljuc ima zaradi poste) , … , zato smo se odlocili za ponovno selitev.
Zdaj na novem kraju, vec kot 1000km stran, smo koncno osredotoceni nase, pa ceprav je treba poiskati nove sluzbe, nov dome, nove sole/vrtec, nove prijatelje, cutimo oljasanje, koncno nas nihce ne preganja in imamo svoj mir. Leta so izgubljena, vendar smo dobili novo priloznost. Mozev oce, brat in sestra, ki so ostali v njeni blizini, so popolnoma neuspesni in izolirani, niso ziveli svojega zivljenja, tasca jim jemlje vso energijo. Ona je vedno blestela, vsi okrog nje pa propadali. Zal mi je zanje, vendar resujem svojo drizino. Pa tudi oni nas niso scitili, vedno so sledili tasci, vedno so ji sledili kot sence, zivljenje je bilo kot nora psiholoska grozljivka.
Hvala za spodbudne besede, čeprav se sama bolj počutim, kot da bi me nekdo pošteno pretepel. Žal mi je let, ko smo bili okupirani z NOM. Skrbi me, kakšne posledice bodo pustila na otrocih, ki se počasi približujejo puberteti. Trudim se zaradi otrok in sebe, čeprav je težko. Dinamika v družini se je spremenila, trudimo se biti čimveč skupaj in se pogovarjati, po letih izolacije se tudi spet odpiramo navzven. Vsak nasvet/izkušnja kako posledice omiliti pri otrocih je seveda več kot zlata vredna! Pa hvala ker ste brali.
Tu pa ni kratkega odgovora, ker je mnogo sprejemljivk. Kakšen odnos imate med seboj, koliko je star, ali ga daje zgolj puberteta ( znaki včasih podobni mom 🙂 ) , postaljvanje mej je zanesljiva metoda,da stvari pridejo na plano in jih lahko začneš čistiti ..itd.
Vedno pa deluje odkrit pogovor , delo na medsebojnih odnosih, to da se tudi vi čimprej izvlečete iz posledic in iskanje rešitev ne glede na situacijo.
GittaAna