Pozdravljeni

Ne vem kako si naj pomagam. Ni mi več do sexa in zaradi tega se s partnerjem večkrat skregava. Počutim se krivo, ker mu odrekam spolnost, vendar ne morem se več prisiliti do tega. Tudi prej (skupaj sva skoraj 20 let) mi ni bilo kaj dosti do tega, vendar sam počela njemu na ljubo, za mir pri hiši. Zdi se mi, da si želi samo mojega telesa in ne mene kot osebe, počutim se izkoriščeno, izrabljeno. Pomislila sem, da so krive kontracepcijske tablete, vendar moje telo bi moglo, samo moja duša ne more se prepustiti. Večkrat se je hotel z mano pogovorit o tem, pa mu ne vem kaj odgovorit. Kot, da so se v meni zbrale vse dvajsetletne zamere in krivice, da ne zaupam več. Moja čustva ne morem poimenovati ljubezen, že od začetka ne, mogoče zato, ker ta pojem preveč poveličujem. Rada bi uredila najprej n odnos, že zaradi otrok, rada bi uživala v spolnosti, zaradi sebe. On se trudi po svoje, sploh sedaj ko je zaradi situacije za 3 mesece prikrajšan. Sedaj se bi pogovarjal in mi pomagal pri vsem, kar prej ni slišal da rabim. A jaz ne vem kaj naj rečem, kako naj se spravim v red. Vse kar naredi me odbija, ker čutim da se trudi, da bo zvečer lahko seksal, ne pa zaradi mene.

Lp,

Spoštovana sivamsika,

(saj v resnici niste siva miška, kajne?) v svojih besedah »vendar moje telo bi moglo, samo moja duša se ne more prepustiti« ste zajeli za dvajset let žalosti in neizpolnjenih hrepenenj. Za celo morje solz je tukaj, pa ne vem, ali ste jih izjokali, a tudi če ste jih, mož ni začutil njihove grenkobe, ni jih razumel, niste dobili odgovora nanje.

Ne morete več tlačiti posledic zakonskih težav, konfliktov in nesporazumov, ki so sicer normalen sestavni del vsakega partnerstva, če pa jih partnerja sproti ne predelujeta in ob njih ne rasteta, se – dovolite mi na prvi poletni dan to vrtnarsko primerjavo – namesto v humus, ki omogoča novo življenje, sesedejo v gnijočo gmoto. Ob tem, kar vre na dan, čutite ne samo žalost, ampak že tudi kar obup, ki vas hromi; ob čustveni ohromelosti pa vam zmeraj bolj dreveni tudi telo. Telo in psiha sta pač neločljivo povezana z nešteto ravneh, in če nečesa ne spremenimo na miselni in čustveni rani, nas bo telo bodisi odneslo iz odnosa ali se uprlo na kak drug način, ali pa bo »ohromelo« pred moškim, ob katerem ne doživljate čustvene varnosti, v kateri bi se mu lahko prepustili. Kajti čeprav v naslovu pravite, da si spolnosti ne želite, si v resnici želite uživati v njej. Seveda pa je nemogoče dvajset let uživati v spolnosti, ki se jo greste zaradi ljubega miru.

Za mir pri hiši lahko storimo marsikaj, spremenimo marsikatero navado, in s tem ni nič narobe, če čutimo, da je to vzajemno, da smo partnerja s tem zares razveselili (in ne, da bo takoj našel nekaj drugega, kar delamo »narobe«), morda pa smo se celo naučili nečesa, kar je boljše, lepše, učinkovitejše. Spolnost pa je preveč kompleksna zadeva, da bi jo lahko »izvrševali« za mir pri hiši.

Odpor do spolnosti z možem je vsekakor samo simptom vajine nepovezanosti na globlji ravni. Upam si reči, da ste v skoraj dveh desetletjih na različne načine skušali doseči globlji stik z njim, pa vam(a) ni uspelo. Zato si upam tudi reči, da na tej poti ne bo napredka – če ne boste ubrali poti, po kateri še niste hodili, se bosta še bolj odtujila in živela v mrtvem zakonu ali pa bo enega od vaju (ali oba) odneslo drugam. Zato se trenutno ukvarjati z vajino spolnostjo oziroma komunicirati na tej ravni sploh nima smisla. Smiselna pa je zakonska terapija, na kateri bosta lahko v miru spregovorila o svojih neizpolnjenih hrepenenjih, razdelala in raumela zamere in marsikaj spoznala tudi o sebi. V vsakem primeru se boste premaknili iz mučne ohromelosti in si dovolili slišati svoj glas.

Toplo vas pozdravljam,