Naj vam povem še to,kar muči mene.Imela sem hčeko Albino,ki je umrla pri 5ih letih.Prej je hodila v vrtec in spoprijateljila sem se s kar nekaj mamicami in vzgojiteljico.Ker živimo blizu,se večkrat srečamo.Ampak zdaj sem doživela šok:ne pozdravljajo me,grejo stran,kot da sem kužna.Ko tega ne morejo narediti,se hočem pogovarjati o službi,trgovinah…ampak one nekako obrnejo temo k Albini,začnejo blebetati:Iskreno sožalje in ko vidijo,da sem prizadeta,odpeketajo stran.Pa kaj ti je? sem rekla neki mamici,pa je rekla,da mi hoče biti le v oporo in odšla.Ne govori več z mano.Bojim se,da bom ostala sama in žalostna,česar se bojim,saj so mi prijatelji v oporo v težkih dneh(a ne več).

Objokana.

Pozdravljena!

Ne boš ostala sama… nikoli… pomoje je tudi tvojim znancem hudo zate, pa ne vedo kako pristopiti do tebe, zato se raje obračajo stran…. ne boj se

moje iskreno sožalje ob izgubi hčerkice

Ob tako težki izgubi se bojijo, da te bodo še enkrat prizadele, če bodo govorile o tvoji deklici.
Veš, sodelavki se je pred leti utopil najstnik. Nikoli nismo govorile o njenemu sinu. Sploh pa vpričo nje ne. Ker sem prišla v podjetje pozneje, bi jo tako rada kaj vprašala, zdelo se mi je, da si to želi. A starejše sodelavke so se takoj potrudile, da smo hitro zamenjale temo.
Potem pa se je nekega dne odprla. Kot dež je lila bolečina iz nje.
Vpričo vseh je pripovedovala, kako je 13 dni trpela, da so našli utopljenega sina. Takrat sem uvidela, kako prav je, da se s človekom ob taki bolečini pogovarjaš. Da ne smeš obrniti glave vstran in se delati, da je to najbolje.
Nikar ne obupaj. Sprejmi jih take kot so, če nočejo govoriti….pa nič.
Pravijo, da čas celi rane, čeprav vem, da smrti otroka ne moreš nikoli pozabiti, bo bolečina postala znosnejša in takrat se bo tudi okolje do tebe spremenilo.

Iskreno sožalje