Zdravo… obracam se na forum na nasvet, predvsem na mosko mnenje… Torej, s fantom sva skupaj ze 5 let, od tega ziviva skupaj (prej v podnajemu) 4.5 let. On je v zgodnjih 30ih, jaz pa v poznih 20ih. Noben od naju ni “karierist” v smislu da bi kariero postavljal na prvo mesto, ampak sva oba zaposlena na svojem podrocju, se vedno pa si “naju dva” postavljava na 1. mesto , skrbiva za skupni prosti cas, izlete, veliko potujeva ipd… skratka, to nama je zelo pomembno. pred kratkim sva kupila prvo skupno stanovanje, katerega lastnika sva 50/50 in sva ga tudi skupaj opremila in financirala. Vse je super. Kje je torej z moje strani problem? Velikokrat se namrec sprasujem zakaj me ne zaroci, zakaj ne omenja poroke nikoli in me tole ze precej muci zdaj.. sva ze dolgo skupaj, sva zrela in odgovorna, investirala sva skupaj v stanovanje… o prstanu pa niti duha ne sluha. on ve da si to zelim. ve, da mi je poroka pomembna stvar in da bi si to zelela pred otrokom. velikokrat se tudi pohecam kok let moram bit se na koruzi da se bo on kej spomnu… skratka, namigi so jasni. in kaj je najvecji paradoks – tudi njemu je poroka pomembna in si jo zeli – nekoc!! sva se ze pogovarjala o tem, samo vedno govori kot da bo to “nekoc v prihodnosti” “se svetlobna leta dalec” in nicesar se ne premakne… vsako leto isto. rece pa, da si to zeli ampak “enkrat”. ne razumem!! ali ni se pripravljen? sprasujem se kako ni pripravljen, ce sva SKUPAJ investirala v nakup stanovanja in mu to sploh ni blo nic tazga…. kako ni pripravljen, ce sva skupaj ze 5 let in sva ze pri 30ih… vse imava “poslihtano” v smislu bivalisca, sluzbe, prihodnosti…. ampak da bi se to kj naprej pomaknlo do kake poroke in otrok, pa sploh ne… otrok si definitivno se ne zeli, sedaj… glede poroke pa je zelo tiho, pravi samo da mu je to ful pomembno, da ne zeli nezakonskih otrok ampak “da bo ze enkrat”… tle se pa vsa debata zakljuci. ne razumem kaj mu manjka, ali tega se ne cuti in mora se pocakati…. Ali dvomi ce sem jaz taprava. zrel drugace je zelo, odgovoren tudi (dela ze od 22. leta in skrbi zase) tako da v tem ni problem. Ali samo jaz pretiravam in ne pustim casu cas? Prosim za nasvet. Hvala in lepvecer vsem, Jasmina

Morda čuti, da ne s tabo.

Mogoče si mu pa preveč samoumevna. In misli, da te ne more izgubit. Začni se še boj urejat in hodit ven sama, ali s prijateljicami ( zgolj da nisi doma) in nič kaj preveč ne pojasnjuj, bodi mistična do neke mere. Nepredvidljiva. Naj ga mal zaskrbi zate. 🙂

Kaj pa ce bi debato tam, kjer se zakljuci, tokrat nadaljevala. Naj bo konkreten oziroma naj pove kaj ga ovira. Vprasaj ga, ce si to ti. Saj sta odgovorna, se bosta pa ja pomenila o stvari, ki si jo oba zelita. Mogoce je del tezave tudi v tem, ker se ti iz tega hecas in tako ne zacuti, kako pomembno ti to v resnici je. Mogoce dajes prevec mesane signale.

No, saj omenja poroko.
Danes ne govorimo več o nezakonskih otrocih in otroci koruznikov prav gotovo ne štejejo med nezakonske. In ne boš verjela, otrok ne bo nič bolj srečen, zdrav in razposajen, če bosta vidva nosila prstane.
Se pravi, ta izgovor, zakaj se poročit, odpade. In če je to njemu edini razlog, zakaj bi se poročil, potem bolj hvala lepa. Poroka mora biti vajina skupna odločitev in vidva sta se doslej pogovarjala bolj v smislu, da ti cepetaš za ja, on pa se mora zagovarjat, zakaj ne. Njegovo mnenje moraš spoštovati, ne da ga označiš za nesprejemljivega, ker ti pač ni po godu.
Ali sta vidva sploh kdaj debatirala, zakaj vama uradna obljuba pred matičarjem (in bogom) nekaj pomeni? Ali ti sploh zase veš, zakaj bi se tako silno rada poročila?
Mogoče se tvoj fant niti ne zaveda, ampak vidva imata že zdaj popolnoma in do zadnje pičice enake obveznosti drug do drugega, kot če bi šla pred matičarja in župnika. Torej sta v birokratskem in zakonskem smislu že nekaj časa “poročena”.

namesto, da ga hecaš, se enkrat pa resno obrni nate. Jaz razumem tvojo željo po poroki, kot željo, da se dogovorita, kakšno prihodnost načrtujeta, resno zavezo, otroke itd.
torej najprej pri sebi resno premisli, kaj si želiš in če je to zgoraj našteto, potem pogumno pred njega. Pa ne z napadom, ampak mu povej, da bi se rada iskreno pogovorila o prihodnosti. Povej kakšne so tvoje želje in pričakovanja, potem pa naj še on pove svoja. Če so vajini načrti za prihodnost usklajeni, potem ima smisel zvezo nadaljevati, če pa se v resnici preveč razlikujeta, je bolje, da gresta pravi čas narazen, ne glede na vse, kar sta do sedaj skupaj ustvarila. in dejansko je vajina zveza izvenzakonska zveza, čeprav se najbrž eden od vaju tega sploh ne zaveda in to nisi ti.
za mezinčico pa samo tole, vsak je dolžan upoštevati svoje želje in potrebe pred potrebami drugeqa. Nobenega razloga ni, da bi se avtorica odpovedala svojim željam kot tudi ni nobene potrebe, da bi se ji partner podredil. Oba naj imata toliko jajc, da si iskreno povesta, kaj pričakujeta od prihodnosti in potem naredita tako, da ne bo noben prikrajšan pri zelo pomembnih življenjskih načrtih.

No, morda smo to res dolžni, ampak v resnici je precej drugače.
Ja, obstaja zelo dober razlog, da se človek odpove svojemu prepričanju, želji … in to je ljubezen. Obstaja veliko dobrih razlogov, zakaj se v zvezi včasih “podredimo” – jaz temu ne bi rekla tako.
Če je želja enega od partnerjev po poroki večja, močnejša od želje drugega, da se izogneta formalnostim, potem je zelo smiselno, da popusti. In obratno seveda tudi. Sploh pa, ko enkrat začneš dajati prednost dobri zvezi pred svojimi željami, ki v končni fazi za zvezo ne bi smele pomeniti čisto nič (to je npr. poroka, kot je znano, ta ljubezni ne okrepi niti ni zagotovilo za zdravo zvezo), potem se odgovori pokažejo kar sami.
Dotični par bi po letih sicer moral že biti zrel in po nekaterih znakih tudi je, kar se pa tiče tiste notranje modrosti in trdnosti, mu pa manjka kilometrine.

Mogoče pa on enači poroka=otroci in si enostavno pe ne želi otrok?
Mogoče si jih pa sploh ne želi?
To je problem, ki je le redko rešljiv, kompromisov tukaj ni, če eden želi
otroke, drugi pa ne ….potem slabo kaže. V vsakem primeru bo eden
zagrenjen in razočaran.
Stara sta definitivno dovolj, vse imata, torej ga vprašaj direktno kako in kaj.
Glede na vse mislim, da ti je dolžan vsaj konkreten odgovor.

Žal se mi zdi, da me nihče ni razumel ali pa vsaj prebral. Napisala sem, da omenjam poroko, da se o tem pogovarjava (in ne le hecava) in da si ON TUDI ŽELI poroko… vendar je vedno “nekoč” zraven. Tako da komentarji, da cepetam za njim, on pa zakaj ne, sploh niso na mestu. Poroko si ne želiva zaradi formalnosti na papirju ali otrok (otrok si oba namreč še ne želiva) ampak zaradi tega ker bi rada “okronala” najino ljubezen, rada bi da sva nekaj več kot le fant in punca, in poroka mi je pomembna v tem smislu da sem tradicionalna. On to vse ve. Tudi on je tradicionalen in ne razmišlja v smislu kot nekateri “to je le košček papirja”, ampak si jo želi…. naslednje leto. Vsako leto je naslednje leto. Najbolj se strinjam s tem, da sem mu res ratala zelo samoumevna, prepričan je da za nobeno ceno ne bova nikoli šla narazen, ker imava veliko skupnega in sva tudi zelo povezana. Imava trdno zvezo tako koz je. Tukaj vem, da je napaka ker on misli, da ne potrebuje nič spreminjati, da je ok tako kot je…….. ampak je že skoz isto. Pogovarjava se v smislu da sem ga že večkrat vprašala “ali se želiš poročiti” in odgovor je vedno isti “ja itak” ko ga vprašam kdaj pa odgovori “bo že” ali pa “sej se nikamor ne mudi”…. nočem pa biti bolj tečna in silt vanj, ker želim da me zaprosi zato ker ON tako želi in ne zaradi mojih teženj, vprašanj in vrtanj. Pogovarjala sva se tudi o tem, da bi se poročila v tujini – na kakem rajskem otoku, ker sva oba po duši velika popotnika in bi se to bolj skladalo z najinimi željami kot neka poroka doma. No… za dopuste že gledava, o zaroki pa ne duha ne sluha. Ne vem še kaj naj ga vprašam brez da bi izpadlo kot da ga silim. Ne vem tudi kaj še toliko odlaša, zakaj mu je tako težko, medtem ko selil in investiral v skupno bivališče pa je takoj… pa je tudi to zelo velik commitment, ki kaže na resnost in željo po tem da sva skupaj do konca. Njemu je čisto jasno, kristalno jasno, kaj si jaz mislim glede poroke, da si jo želim in da sem pripravljena…. on pa očitno ni, čeprav ne razumem zakaj še ni. Sem ga tudi že vprašala “ali kdaj čuti da jaz nisem ta prava” in me takoj zatre naj že neham take butaste spraševat. Se mi zdi da sem bila zelo jasna, da sem že dovolj silila in res nočem več. Vsak pogovor na to temo je isti : ja želim si poroke, mi je pomembno enkrat…. mogoče naslednje leto… vsak pogovor je isti vsako leto. Nočem pa to izsilit, res ne. Je pa nekaj res in se zelo strinjam – sem samoumevna in misli da bom čakala celo življenje če bo treba.

Ja lej, potem ti ne preostane drugega, kot da čakaš … Ali pa ga samo zaprosiš. Moja prijateljica je tako naredila in je sedaj poročena. Če bi čakala nanj, vprašanje, kdaj bi bilo, če bi bilo. 🙂

Vse imaš ampak ne moraš poiskati nekaj, da te skrbi. Tipično za pesimiste in človeka, ki išče probleme. Vprašaj se zakaj ne moreš živeti s tem kar imaš. Pa ne tisto; kulturno je da se zaročiš + poročiš. Zakaj vztrajaš z moškim, ki te noče zaročiti? Zato, ker je drugače dober :-). Zakaj tebi zaroka toliko pomeni, da bi raje vse uničila prej samo da se zaročiš. Sprašuj se samo ne vpletaj svojega moškega v te odgovore.

No, morda smo to res dolžni, ampak v resnici je precej drugače.
Ja, obstaja zelo dober razlog, da se človek odpove svojemu prepričanju, želji … in to je ljubezen. Obstaja veliko dobrih razlogov, zakaj se v zvezi včasih “podredimo” – jaz temu ne bi rekla tako.
Če je želja enega od partnerjev po poroki večja, močnejša od želje drugega, da se izogneta formalnostim, potem je zelo smiselno, da popusti. In obratno seveda tudi. Sploh pa, ko enkrat začneš dajati prednost dobri zvezi pred svojimi željami, ki v končni fazi za zvezo ne bi smele pomeniti čisto nič (to je npr. poroka, kot je znano, ta ljubezni ne okrepi niti ni zagotovilo za zdravo zvezo), potem se odgovori pokažejo kar sami.
Dotični par bi po letih sicer moral že biti zrel in po nekaterih znakih tudi je, kar se pa tiče tiste notranje modrosti in trdnosti, mu pa manjka kilometrine.[/quote]

ja ko je človek zaljubljen in mu dela spodnji štuk, se brez problema odpove svojim željam in načrtom. Ko pa zaljubljenost mine, pa pri takih parih ostane nezadovoljstvo in zagrenjenost, če ostanejo skupaj ali pa se začnejo ločevati.
avtorica je že sama ugotovila, da je samoumevna in to na dolgi rok ni nič dobrega. mislim, da bo morala postaviti termin do kdaj ga je pripravljena čakat. poznam namreč preveč primerov, ko so moški odlašali s poroko in otroci desetletja. potem so se razšli s partnerko in začuda čez eno leto so bili že vsi poročeni, žene pa noseče. za kakšno bivšo pa je bilo že prepozno…

Ja, včasih je res treba koga porinit v (globoko) vodo, da končno splava…

Ko bosta določila naslednji termin za dopust naj ona v njem označi še nek datum, z rdečo! 😉
Ko bo vprašal kaj to pomeni mu naj pove, da je to dan, ko jo bo zaprosi ali pa kar poročil, ker drugače nima smisla, da gre z njim na dopust…

Ja, včasih je res treba koga porinit v (globoko) vodo, da končno splava…

Ko bosta določila naslednji termin za dopust naj ona v njem označi še nek datum, z rdečo! 😉
Ko bo vprašal kaj to pomeni mu naj pove, da je to dan, ko jo bo zaprosi ali pa kar poročil, ker drugače nima smisla, da gre z njim na dopust…[/quote]
Hahaha.. ta mi je všeč!!! Ampak moški, ki se želi poročiti, se bo poročil. Če ženska iz njega izsili poroko, bo zagotovo nekega dne dobila ločitev. Zato je najbolje, da ne gre več z njim nikamor, ker imata različen pogled na pomembno stvar. Kompromis tu delat pa verjetno ne bi šel čez. Ali pa?

Lahko naredita kompromis. Zdaj sta skupaj 5 let, neporočena, naslednjih 5 pa naj poskusita še biti poročena. Po petih letih se lahko odločita, kaj je bilo bolje in se lahko tudi ločita, če bo prehudo. :))

Ah ženska spet jezika šparaš. Preprosto reči da bi se rada poročila čimprej. Kolikor se pogovarjam s pari ni problem poroka da ali ne. V večini primerov se gre za to da ne bi zaprosili na tradicionalen način. Pač zdi se jim da je to skupni projekt in zato čakajo na to.

Seveda lahko naredita kompromis. Ampak če je njej bistveno, da se poročita, njemu pa ne, se bo morala ona odločiti, ali ji je to sprejemljivo. Morata se pogovoriti, ona njemu postaviti nek določen čas, da se ji zjasni, kaj pa kako. Zakaj naj bi čakala naslednjih 5 let, da ji reče, da se ne bo poročil?? Izgubljena leta, ko bi pa recimo lahko spoznala moškega, ki bi se ji 100% zavezal! In mogoče bo takrat zanjo, po letih, prepozno, da ustvari družino. Življenje je predragoceno ga takole zabijat z osebo, ki ne misli resno s teboj.
Hehe.. saj ne bi ravno navdušeno sprejela zaročnega prstana od človeka, ki si ga prisilila v to, da te zaprosi. O vsem se je treba pogovarjati, od zaščite, spolnosti, poroke, o otrocih.. pa že hitro vidiš, na čem si. Sprašuj, sprašuj, sprašuj!!Če nekdo nečesa noče, pač noče. Greš naprej.