pozdravljeni.

obračam se na vas, saj res več ne vem, kako naj razumem oz.vsaj poskušam razumet partnerja med tem pa sama zelo trpim.
sem stara 24 let in sem v 7 mesecu nosečnosti, s partnerjem sma skupaj dobri 2 leti. On je starejši od mene 8 letm, kar se velikokrat v odnosu pozna.
no, problem je sledeč.Kkakšno leto partner dela v tujini in je bil najin odnos dokaj dober, no, so bili problemi a sma jih nekako reševala, odkar pa dela v tujini, se je med nama vse spremenilo. njegov odnos do mene je zelo nesramen. No, bil je sedaj odsoten slaba 2 meseca, kar še se prej ni zgodilo, vendar, se mi zdi da se je ohladil, tudi ljubosumen je zelo postal. Dobro, saj ga razumem, tudi meni ni blo vseeno. a odkar se je vrnil in tega ne razumem, zna bit prijazen, se pogovarjama a že naslednji hip bo vzkipel in sicer če bom kaj napačnega nardila, rekla, v glavnem, vsega sem jaz kriva. Jaz se tako odmaknem, sem tiho, da se mu jeza poleže. Tako se je obnašal tudi zadnje tedne ko še je bil v tujini, nesramno včasih že prav hudobno.
Govori mi hkrati, da naj grem nazaj domov (kajti skupaj živima )da bi on bil sam, pa delal kaj mu paše, a v tem odnosu sem jaz tista za kaj sem marsikaj prikrajšana, ne on. No, nasledni hip mi reče, da bi rad, da se poročima, kak me ima rad a čez 3 min. bom spet najslabša. tudi izjava, da otrok ni njegov je že priletela, tudi ne kaže dobenega interesa do otroka oz.zelo redko kdaj, kar me zelo boli, saj je on bil tisti ki si je otroka neizmerno želel, oba sma se odločla za ta korak.
zelo sem zmedena, sploh ne vem, kaj naj, naj odidem, in živim svojo pot, ker tudi pogovorit se ne morem z njim, ker se ne da, ker vzkipi.
Jaz ne vem, al se je vstaršil odgovornosti ki naju čaka, ne vem…
aja, pa on je tisti, ki je zgubil zaupanje v mene,zanimivo pa je da sem mu popolnoma zvesta, je pa se moje zaupanje omajalo in sicer ker določene stvari prikriva, sploh me noče vključevat v njegove zadeve,kod da me ni, pravi da so to njegov problem. Sem mu rekla, če želi, lahko grema narazen, da ga ne bom omejevala, odgovor je bil, zarad mene lahko grema, saj si si sama kriva da je tak?! pa kaj ko nič nisem nardila, še predobra sem.

upam da mi boste znali malo pomnagat v tej moji neljubi situaciji.
hvala

punčkabom

Začel bi kar z vašim zadnjim stavkom: »kaj ko nič nisem nardila, še predobra sem«. Če ste »predobri«, potem ste že »nekaj naredila«. V odnosu vsak kaj naredi. Odnos ustvarjata in sta zanj vedno ENAKO odgovorna oba. Kar pomeni, da morata vedno tudi OBA kaj spremeniti, če želita, da se odnos spremeni. Lahko samo ugibam, ampak morda je na vas, da se naučite biti samo »dovolj dobra« in ne »predobra«. Verjamem, da se vaš partner občasno res grdo obnaša do vas, da njegov odnos ni tak, kot bi si ga želeli,… Vendar njegove zgodbe ne poznam, zato se nima smisla ukvarjati z njim. Poleg tega pa vam to ne bi čisto nič pomagalo. Noben nasvet pa tudi vi ga ne boste spremenili. Če se bo tako odločil, se bo morda spremenil sam. Zato se lahko in je smiselno, da se »ukvarjate« predvsem s sabo. Kaj lahko naredite, v kateri smeri začeti s tem »samoukvarjanjem«. Najprej je zelo pomembno, da si poskušate pridobiti toliko samozavesti in samospoštovanja, da si ne boste več dovolili takega odnosa. Vzkipljivost, zasramovanje, poniževanje, obtoževanje,… so z eno besedo – NASILJE. Ne glede na vašo odgovornost za odnos, vi z ničimer ne morete povzročiti tega nasilja, partner zanj nima nobenega opravičila. Vi nikakor niste »sama kriva, da je tak«. Poskušajte se izogibati odgovornosti za njegovo in na splošno početje drugih. Namesto tega vsak dan vzemite bolj v roke svoje življenje, zanj ste odgovorni izključno sami. Sami se odločate, sami izbirate, sami nosite posledice teg izbir. Prav kmalu pa boste odgovorni še za otroka. Boste zmogli to odgovornost v takih okoliščinah? Se lahko zaneste na partnerja, boste s takim, kot je lahko gradili uspešno starševstvo? Se res lahko sprijaznite s tem, da je partner toliko časa v tujini? Karkoli že iamta in bosta imela s partnerjem, vaš otrok si zasluži dobro mamo. Boste lahko ob takem partnerju? To se mi zdijo ključna vprašanja, morda precej bolj kot to, ali bosta in kako ostala skupaj s partnerjem.

Partner je res verjetno v stiski in ga je močno strah nove očetovske odgovornosti in pa sprememb, ki jih bo prineslo s sabo rojstvo otroka. Njegova spremenjajoča razpoloženja in izjave so kar očiten znak. V tem se ga da povsem razumeti. Seveda pa to ni nikakršno opravičilo za njegovo vedenje. Poskušajte se umirjeno, odkrito in strpno pogovoriti o tem, česa ga je strah, kaj ga skrbi, kaj ga moti. Poskušajte večkrat, izberite primeren trenutek. Morda pa se bo le odzval drugače in vam odkrito spregovoril. Verjetno (kot je pogosto pri moških) se doma nikoli ni mogel o tem pogovarjati, zato se tudi ne zna. Kot vsega, se tudi tega da naučiti. Če se bo zato odločil. Če vama nikakor ne bo šlo in si bosta vseeno želela ostati skupaj, se poskusita pogovoriti ob pomoči terapevta. Če partner ne bo pripravljen, vajin odnos pa bo šel še naprej v isti smeri, zapustiti pa ga ne boste mogli – potem predlagam, da si pomoč terapevta poiščete sami. Ne glede na prej napisano pa se morate truditi, da se naučite zaznati in ustaviti (partnerjevo) nasilje. Z ničimer si ga ne zaslužite, nič ga ne opravičuje. Dalj časa, ko ga tolerirate, več škode bo za vas in vajin odnos. Morda bo ravno vaša odločnost, da se postavite zase in začnete bolj slediti svojim željam in potrebam, tisti jeziček na tehtnici, ki bo vse skupaj prevesil v pravo smer. In katera je ta »prava« smer? Ko boste prišli do tja, boste vedeli. Za zdaj pa lahko naredite samo tisto, kar pač zmorete. Korak za korakom, vsak dan po malo.

Lepo vas pozdravljam

Moje laično in pesimistično mnenje je, da je ta vajina zveza obsojena na propad.

hvala za odgovor in mnenje kateremu se tudi po razmišljanju in poglabljanju v samo sebe strinjam.

tudi sama menim da najina zveza ne bo dolgo več na obstoju, saj vsak načet pogovor vodi v prepir in s tem dobene rešitve.

g.izidor se zelo strinjam z vašim nasvetom in ste mi dali kaj za mislit, in s tem sem se vprašala, saj tako obupana nisem da od tega moškega nebi mogla vstran in raje najdem človeka ki me bo spoštoval in cenil, kar me moj partner zagotovo ne in se postavim zase ter začnem delati na svojih ciljih in prihodnosti in ni me strah samo ostati z otrokom.

še enkrat hvala.