Pozdravljeni!

Stara sem 25, v zvezi s fantom pol leta.
Začelo se je precej hitro, oba sva se zaljubila, in čeprav sem že v prvih dneh izvedela o njegovi preteklosti (z bivšo punco), se s tem nisem toliko obremenjevala.
Zdaj pa se- vedno bolj. Zadnje 2, 3 mesece me čisto razjeda, da sta z bivšo živela skupaj pri njem, imela skupen denar, mačko, psa, …, skratka- življenje. Hitro se je preselila k njemu (po parih mesecih), želela in živela sta v predstavah, da bo to neke vrste pravljica, preživeti ves čas skupaj.
A ni bila. Trajalo je leto in pol.

Zdaj mi pravi, da je bil zaljubljen le v njeno predstavo, ne pa v njo, da je bila njegova želja po izkustvu skupnega življenja in doživetja tiste prave ljubezni (ki je pri njej ni spoznal) večja od zavedanja, da to enostavno ni bilo to. Trudil se je na vse možne načine (iskreno – zame veliko preveč.), čeprav sta se veliko kregala, preživljala čas vsak zase, on bežal od nje (problemov) k prijateljem, kjer je bilo veliko alkohola, ubijanje časa s “početi nič”..

Sama tega nikakor ne razumem, po njegovih besedah si resnično ne morem predstavljati, da je vztrajal toliko časa v taki zvezi, ki ni peljala nikamor in je to spoznal veliko prej, preden je zvezo končal.

Vem, da je stvar preteklosti (čeprav od tega z njo ni minilo niti 1 leto), a me razjeda. Ne razumem in mislim da nikoli ne bom (njega, takrat).
Kakšen dan se resnično sprašujem, ali sem to sploh sposobna sprejeti, ne misliti na to in končno živeti zdaj, z njim in se ne obremenjevati z njegovo preteklostjo..

Vem, teoretično točno poznam odgovor na to, a je izvedba tako zelo težka.. Je zgodovina, a vendar v meni ostaja tisti neprijeten občutek “nje”..

Drugače se imava krasno, vedno povdarja, da nikakor ni primerjave med mano in njo, da sem jaz tista prava zanj, da sem mu končno pokazala, kaj je ljubezen, da hoče z mano ustvarit topel dom, preživeti življenje, osivet..

Zakaj toliko slabe volje iz moje strani? Pokvarila sem nama že veliko dni..
Zakaj se toliko obremenjujem glede tega, kar je bilo, zamujam pa sedanjost, krasna leta svojega življenja?

Kaj je narobe z mano? Na trenutke se počutim kot da o nobeni stvari na svetu ne vem manj kot o sebi..

Naj povem, da sem si že velikokrat vzela čas zase, o tem že toliko premišljevala, da skoraj nimam več kaj. Toliko, da sem mislila, da sem že pozabila, sprejela.
A kaj, ko vedno znova pride dan, ko se misli vrnejo in se počutim tako “drugorazredno”, žalostno..

Dika

S fantom sta ravno v obdobju, ko se zaljubljenost končuje. S tem pa se namesto »predstave«, ki sta ju imela drug o drugem, začenjata bolj realno dojemati. Tako zdaj tudi vi fanta vidite precej drugače, na njem opažate stvari, ki vas motijo in skrbijo. Dvomim, da imajo vaši strahovi prav veliko opraviti z »njo« oz. fantovo prejšnjo zvezo. Vaši strahovi in dvomi spadajo v »zdaj« in »tukaj« med vama s fantom, generirajo pa se iz precej bolj daljnje zgodovine vašega odraščanja. Ljudje nič ne počnemo brez neke »koristi«. V čem je korist vašega ukvarjanja s fantovo zgodovino in potem samoobtoževanja? Krivda je zelo koristna stvar, da se izognemo pravim problemom. S tem ko počnete nekaj, za kar dobro veste, da nima nobenega smisla (ukvarjanje s tujo zgodovino), lahko obtičite v krivdi in sama sebe dojemate kot problem. Tako se vam ni treba ukvarjati z resničnimi problemi, ki so ZDAJ v vajinem odnosu s fantom. Če bi se jih odkrito zavedla, bi se bilo treba z njimi ukvarjati, kar pomeni, se o tem pogovoriti s fantom. Če to storite, obstaja tveganje, da boste fanta razočarali, da vas bo zapustil. Obstaja pa tudi tveganje, da se bo idealizirana podoba fanta povsem razsula. Zato je »varneje« kriviti sebe in se ukvarjati s sabo, fantu pa puščati proste roke, da še naprej počne, kar hoče. Kaj je zdaj s fantom in njegovimi pobegi k prijateljem, alkoholu in »početju ničesar«? Se je spet začel vračati k tem zadevam in vas skrbi, da se bo tudi vajina pravljica končala, tako kot se je prejšnja njegova?

Čisto na koncu ste napisali, da se počutite »drugorazredno«. To, da sebe ne cenite dovolj, je vaša osnovna težava. Morda razmišljate v smislu, če mu z njo ni uspelo, kako mu bo z mano-drugorazrednico? Z vami ni čisto nič narobe, nasprotno zelo v redu ste. Vendar tega ne veste, ker vam starši tega niso znali povedati in pokazati. Zaslužite si prav vse, česar si želite. Zato se ne umikajte v »njuno zgodovono« in vašo krivdo, ampak s fantom odkrito spregovorite o vsem, kar vas moti in o vsem, česar si želite. Povejte mu tudi, kako se počutite, česa vas je strah. Ne umikajte se, ampak se z njim pogovorite. Če se bo želel on umakniti, ga pokličite nazaj. Če si bosta še naprej želela zveze, pa se ne bosta zmogla ali znala odkrito pogovarjati, predlagam, da si poiščita terapevtsko pomoč.

Lepo vas pozdravljam

Najlepša vam hvala za odgovor!

Naj povem, da sva s fantom zelo iskrena drug do drugega, o vsem tem z njim govorim odkrito in zelo pogosto, zelo je potrpežljiv in razumevajoč, a več kot do tega, da ga pač moram sprejet takega, kot je, z vso njegovo zgodovino, nisva prišla..

Vem, da me ima resnično zelo rad, pustil je alkohol in vse druženje z ljudmi, ki počnejo “nič”, vedno, ko imava čas, sva skupaj..

Menda imam res nizko samozavest, sam mi vedno pravi, da ni primerjave med mano in njo, da je končno našel osebo, s katero se vidi za vse življenje..

Hvala še enkrat!