Ponovno se oglašam, da napišem situacijo v kateri se trenutno nahajam. mogoče kateri vlijem upanja, da obstaja rešitev. od pisanja je minilo že mnogo let, v tem času se je fant odselil od doma (160 km stran), skupaj v svojem stanovanju živiva že 4 leta. in skoraj vsak dan mi pove, da je to najboljša odločitev v njegovem življenju in da se ne bi nikoli več vrnil v svoj rojstni kraj. pravi, da je svoboden, srečen in v novem okolju ni zaznamovan s primarno družino, ker ga nihče ne pozna in je lahko to kar je. njegova starša se nista spremenila, ko se je odselil je bilo hudo, mama je rekla da bo kar umrla, ampak so preživeli. velikokrat ga izsiljujeta na struno nebogljenosti in krivde, ampak mu je vsakič lažje, saj razumsko vidi da je to manipulacija. pomaga mu tudi psihoterapevt. obišče ju na cca 3 tedne (krivda, dolžnost), da jima kaj pomaga, pa še to pravi da je prepogosto, da ga čisto zamorita. onadva prideta na obisk mogoče 2x na leto.

Iz vsega srca čestitke 🙂

restless heart,

Preživljam nekaj podobnega kot si ti opisovala: fant se čuti dolžnega skrbeti za starše in noče oditi iz domače hiše (ima svoje stanovanje tam), čeprav je le marioneta v njunih rokah. Z njim manipulirajo, v vsem jim ustreže tudi če pri tem žrtvuje sam sebe, kljub starosti 30+ nobene večje odločitve ne sprejme sam, ampak jo sprejmeta njegova starša in ga prepričata, da bo tako najbolje zanj. Presodila sem, da mi (če se preselim k njemu) v tej hiši ne bo dobro, saj se v primeru nesoglasij fant vedno postavi na stran staršev. Iščem rešitev, da ne bi kar vrgla puške v koruzo, češ “maminemu sinku ni pomoči”…
Kako ti je uspelo “odpreti oči” fantu, da je spregledal, da bo doma pri starših postal njihov suženj? Kako si mu predstavila, da se je treba odločiti za nekoga, ki te pelje naprej in ki bo s tabo tudi ko staršev ne bo več? Da staršem ne bo hudega, če se umakne preden se začnejo prepiri med njegovo primarno in sekundarno družino, ter jih bo še vedno obiskoval ter jim pomagal, ko ga bodo res potrebovali?

Draga cvetka*,

žal mi je, da si se znašla v takšnem stanju kot ga opisuješ. Problem je zelo kompleksen in ni enostavne rešitve … na tem forumu je napisano res ogromno na to temo. Predvsem je potrebno veliko ljubezni in potrpežljivosti iz tvoje strani. Na srce vama polagam kakšno partnersko terapijo, ker se mi zdi, da lahko edino tretja oseba partnerju odpre oči, saj mogoče ne vidi rešitev. Če že celo življenje manipulirajo z njim, tega ne bo videl oz. ne bo videl problema. Pri selitvi mojega fanta so tudi zelo pomagali starši sami s svojim obnašanjem, saj so ga tako dušili da je postalo neznosno in je tudi zbolel. Na koncu pa vedno prevaga partnerjeva ljubezen do tebe in želja po skupni prihodnosti.

Vse dobro ti želim!

Spoštovani,

bravo! Ponosna na vaju. 🙂 Res sta tudi sama lahko ponosna nase, na svoje odločitve, na to, da sta si zaupala, poslušala sebe, ostala povezana in se dokončno osamosvojila. Uspešen prikaz, kako počasi premagati manipulacijo staršev in ohraniti lastno samospoštovanje, vrednost in samozaupanje, sploh, če ostaneš sam sebi zvest. Vredno vsakega truda, ki sta ga vložila. Šele od daleč, ko stojiš na svojih nogah, spoznaš svoje starše in njihova dejanja v pravi luči. Naj se fant ne obremenjuje, osrečujejo naj ga kvalitete in prednosti, ki jih je pridobil, ugotovil: da je lahko to, kar je, svoboden, srečen, neomejen. Uspešno nadaljnjo pot v življenju vama želim. Hvala, ker ste delili izkušnjo. Srečno!

Kje pa živiš ti? Upam, da ne pri starših.
Edina rešitev je, da začneta živeti nekje ločeno od njegovih in tvojih staršev.
Takrat bosta videla, kako sploh funkcionirata skupaj. Če bosta imela težave, je res smiselna
tudi vključitev v dobro terapevtsko obravnavo.
Potrebna je čisto konkretna akcija, potem pa bosta premlevala in ne obratno.

restless heart, hvala za vzpodbudo. Mislim, da sem poskusila vse: mu pojasnjevala svoje stališče, ga skušala spraviti na kakšno terapijo, svetovala naj poskusi živet stran od staršev saj se lahko vrne, če mu ne bi ustrezalo, a ni premika. Ostane mi samo še potrpežljivost, da vidim ali je ljubezen in želja po skupni prihodnosti dovolj močna, da bo vse to premagala.

za cvetko cvetko: imam svojo hišo, moji starši stanujejo nekaj 100 m stran v isti ulici. Ravno zato mi je kljub globokim čustvom do njega zelo težko sprejemljiva selitev k njemu v hišo njegovih staršev.

no ja bila bi resnično nora, če bi šla živeti k njim.
Po mojem mnenju je smiselno, da se s tem fantom temeljito pogovorita o načrtih za prihodnost.
V primeru, da si želiš imeti otroke, boš morala postaviti tudi nek časovni okvir, do kdaj boš potrpežljivo čakala njegovo ljubezen, saj imamo ženske omejen rok rodnosti, česar moški v glavnem nimajo.
Misli nase, imam občutek, da se greš rada rešiteljico drugih ljudi. Take v resnici ne znajo poskrbeti zase in gredo na koncu iz ene skrajnosti v drugo.

za cvetko cvetka ja, tudi sama sem to že ugotovila; očitno si izbiram takšne ljudi okrog sebe, ki jih je treba “zdraviti”, “rešiti”. To je posledica moje zgodovine, otroštva, propadle večletne zveze… sicer delam na tem da bi se rešila teh starih vzorcev, a gre delo na sebi zelo počasi.

S fantom sva se veliko pogovarjala, oba si želiva družine, otrok, v drugem vidiva ustrezne karakterne lastnosti za skupno življenje, podporo, se razumeva o vsakdanjih temah, imava enake ambicije glede službe, poslov, a se ne moreva dogovoriti o bivališču.

Vem, da mi ura tiktaka, zato v bistvu tega fanta niti ne čakam več, sem malo obupala, da se bo kdaj sposoben odločiti zame. Vpliv staršev nanj je premočen, da bi šel stran od njih. Pa njegovi starši mi niso ravno naklonjeni, ker se bojijo, da ga bom uspela prepričat za odhod od njih. Skratka: ni ravno obetavna ta zveza… Na trenutke se res bojim, da bom iz obupa šla iz ene skrajnosti v drugo…

ojoj… kaj vsi neki pišete,da naj se pogovori z fantom bla bla bla
saj je napisala,da mu je že večkrat rekla,da ji to ne paše,ta pa gre v novogradnjo in ne z njo s svojimi tastarimi — tipičen kmet po možnost iz hribov doma…
POŠLI GA U K….!!!
ti lepo končaj šolo,poišči si službo in uživa,kaj pa bo s tabo.če boš imela taščo za sosedo…
srečno

Moram vama komentirat tudi jaz.
Sedaj so takšna prepletanja že davno za mano…nekje 10 let in lahko povem še iz mojega zornega kota.

Ko sva z mojim sedanjim možem začela krojiti najino pot, seveda so bile drobne težavice, ovirice, usklajanja…vendar vse lahko preneseš za voljo ljubezni.
Najhuje pa je bilo z njegovimi, predvsem njegovo mami.

Selitev k njim (po vseh neuspelih prepričevanjih in dopovedovanjih, da tole ne more biti uredu) je bilo nekje v tem smislu “Saj se bom poročila z njim, ne z njegovimi starši”

Jao mamica, kako sem se motila. Čustvenega izsiljevanja je bilo ohohoj veliko z njune strani. Moj pa je jadral med njimi in mano. Težki časi moram reči, ko sedaj razmišljam predvsem zanj.
Sreča v nesreči je bila ta, da moja ljuba tašča tega podtikanja, nesramnosti ni znala skrivati pred svojim sinom. In lepega dne je imel na izbiro, najina ali pa njegova družina.

Odločil se je in smo se od njih odselili. Sreča moja. Vedno jim pomaga, pri delih, psihična podpora, vendar od takrat vedno, da prednost nam, najini družini.

Tudi tvoj lahko do tega pride, vendar bo vse to šlo počasi, da dojame, da zlata mamica ni tako zlata, ker če bi ga imela res tako zelo rada ne bi delala razdora njegove mlade družine ampak bi pač pomagala, če bi bilo v njeni moči ali pa rajši pustila stvari, kot so.
Ne zaradi “tamlade” ampak zaradi svojega sina. To je vsa umetnost.

Močno upam, da bom nekega dne tašča in to takšna, ki bo pomagala ali pa pustila pri miru.
Po tolikih letih lahko rečem še nekaj, celo še kar dobro se razumem z njo – sedaj. Vedno pa pazljiva, ker nikoli ne veš, kdaj se tisti hud…. prebudi v njej.

Ne obupaj nad svojo ljubeznijo zaradi žlehtne ali posesivne tašče.