Ob prebiranju Vaših zgodb, sem zopet podoživela svojo preteklost.
Stara sem 25 let…ko sem doživljala hude trenutke sem jih imela 18…
Ker moje otroštvo ni bilo posuto z rožicami, sem vedno hrepenela po ljubezni…Spoznala sem fanta, ki me je imel noro rad, posvečal mi je ves čas tega sveta, me zelo ljubil, zanj sem bila vse…Bil je moja prva ljubezen!Hodila sva 3 leta, vedno sva bila skupaj…Prvo leto najine ljubezni je nekaj najlepšega kar se mi je zgodilo v življenju.
Nato pa se je začelo…trpljenje, bolečina, nasilje.
Postal je obseden z nama, želel me je le zase, postal bolano ljubosumen, videl je stvari ki niso nikoli obstajale….Bil je prvi fant, ki sem ga resnično ljubila.Skušala sem ga razumeti, celo vesela sem bila da me ima nekdo tako zelo “rad”. Začelo se je počasi…najprej je v jezi udaril samega sebe, se zažigal s cigareti, grozil, da se bo ubil…Joj, kako je to bolelo, kako zelo sem mu želela pomagati, mu dopovedati, da ljubim le njega!! Nato me je v jezi počasi začel odrivati, nato jokal, prosil, se opravičeval, grozil, da se bo ubil, če ga zapustim…
Nato me je začel pretepati…Ko sva se prepirala, vpila drug na drugega, me je udaril, me močno stresel, prijel za obraz, ko sem želela pobegniti, je tekel za mano, me nesel v avto,…Velikokrat sem ga skušala zapustiti, ga na trenutke zelo sovražila, vendar sem mu vedno znova verjela, bala sem se da bo uresničil svoje grožnje, da se bo ubil…Joj, vse na tem svetu bi dala če bi takrat odšla za vedno…nikoli ne bi doživela tako groznih stvari…
Začelo se je resnično nasilje, v jezi me je močno tepel skoraj vedno nekam kjer se mi ni poznalo, bolelo me je celo telo, duša, borila sem se nazaj, ga nazaj tepla, skušala pobegniti, poslušala same žalitve, sovražila ga in ga hkrati ljubila…Dve leti sem čutila,vedela da moram oditi…jaz pa sem šla v skrajnosti…Vedno upala, celo obljubil je da bo šel na zdravljenje, da bova šla skupaj…Ko sem tolikokrat razočarala samo sebe, izgubila svoj ponos, ko mi je vzel nasmeh, radost, vsako iskrico v očeh, sem popolnoma obupala…Globoko v sebi sem vedela da bom nekega dne odšla…nekega dne…
Velikokrat sem poklicala pomoč žrtvam nasilja (oni so bili edini, ki sem jim odprla srce) in nikoli ne bom pozabila besed ene gospe, ko sem poklicala ko me je pretepel in mi odšel kupit nekaj za pojest (čeprav je vedel da me vse boli, je menil da bo tako popravil!!!!)sem izkoristila priložnost in poklicala na to št., gospa je rekla: “Sedaj vas pretepa…si res želite čez nekaj let s polomljenim nosom peljati svoje pretepene otroke na urgenco?Pojdite stran, nikoli se ne bo spremenil!!!”
Izgubila sem skoraj vse prijateljice, nikomur nič zaupala, se zelo sramovala…kar je pa najhuje sem mu postajala podobna…če je bil jezen, sem podzavestno udarila preden je on mene…Začela sem sovražiti samo sebe, jokala vsak dan, hodila v službo vsa objokana s hudimi glavoboli, veliko shujšala…To je le del pekla kar sem doživljala…Je bilo še veliko hujših stvari…Še danes…po petih letih nisem prebolela nekaterih stvari, še vedno se spominjam, vendar nisem več jezna, smili se mi…vem, da me je ljubil na svoj način, bil je bolan (imel podobno otroštvo), ni znal drugače…Še danes ne vem, če me je resnično imel rad…ali je bil le obseden???Vesela sem, da sem odšla za vedno…Bila sem živčna razvalina!Potrebovala sem dolgo časa, da sem se pobrala.Sedaj sem zopet nasmejano dekle, ljubim fanta, ki me zna imeti rad…Moj bivši se kljub trudu nikoli ni spremenil in se nikoli ne bi…Hvala bogu, da sem zbrala pogum…Čeprav nikoli ne bom pozabila…

Ne vem zakaj, vendar sem čutila potrebo da mojo zgodbo dam na papir…

Veliko je zgodb, ki jih piše življenje.Nekatere so lepe, kot iz pravljice, druge spet pisane kot skozi meglo. Meglo, ki nam zastira pogled, ki nam briše slabe trenutke. Marsikatera jih poizkuša pozabiti. Tudi moja je trpka, samo zmogle smo korak naprej, ki je boleč, vendar manj kot udarci.Tudi nam posije sonce. Razlog več za življenje. Z menoj vred hodijo vštric otroci, za katere upam, da jim odpiram nova obzorja. Bilo je hudo, vendar upam, da koraki, ki sem jih naredila, ne bodo zaman. Prav tako kot ti. Vesela sem, da ti je uspelo izkopati se iz vsega tega. Človek se nehote ozre nazaj in si pravi: ZMOGLA SEM! TUDI NAPREJ BOM!

Kot je neka prijateljica napisala:NAZAJ NE BOM GLEDALA, SAMO ŠE NAPREJ!

Naši koraki so usmerjeni naprej. Za seboj puščamo samo odprta vrata ter možnost, da nam skoznje življenje prinese na našo pot še kak žarek, ki nam bo razsvetlil prihodnost. Vsak dan so nam namenjena mala presenečenja za katere živimo. Pa naj bo to samo topel nasmeh, krepak in iskren stisk roke, klepet ob kavi, ali pa preprosto lep sončen dan. Kot pravi pregovor: ZA DEŽJEM VEDNO POSIJE SONCE!
In isto sonce sije prav za vse.
Tudi zame! Tudi zate! Za vse nas! Punce! Na vas je, da se ozrete kvišku!

Cmočka Tici

Draga Mary!

Hvala za vašo iskreno izpoved. Napisala ste svojo življenjsko zgodbo, ki je podobna mnogim zgodbam, ki jih doživljajo ženske za štirimi stenami svojega doma. Kar precej sem jih že osebno slišala, a vse ženske niso tako močne in odločne kot ste bila vi, da ste nasilneža zapustila. Vem, tudi za vas je bilo težko in dolgotrajno. A zbrala ste pogum in odšla. Bravo.

Upam, da bo vašo zgodbo prebrala še kakšna ženska, ki doživlja podobno usodo in ji bo v pomoč in vzpodbuda pri njeni odločitvi.

Odločitev je vedno težka. Vedno vidimo toliko ovir, težav in kar odlašamo in odlašamo, v življenje pa se nič ne spremeni. Vrtimo se v začaranem krogu strahu, nasilja in lažnih obljub.

Vam je uspelo, da ste iz kroga izstopila! Želim vam vse najlepše v novi zvezi. Srečno.

Veliko je zgodb, ki jih piše življenje.Nekatere so lepe, kot iz pravljice,
druge spet pisane kot skozi meglo. Meglo, ki nam zastira pogled, ki nam
briše slabe trenutke. Marsikatera jih poizkuša pozabiti. Tudi moja je
trpka, samo zmogle smo korak naprej, ki je boleč, vendar manj kot
udarci.Tudi nam posije sonce. Razlog več za življenje. Z menoj vred hodijo
vštric otroci, za katere upam, da jim odpiram nova obzorja. Bilo je hudo,
vendar upam, da koraki, ki sem jih naredila, ne bodo zaman. Prav tako kot
ti. Vesela sem, da ti je uspelo izkopati se iz vsega tega. Človek se
nehote ozre nazaj in si pravi: ZMOGLA SEM! TUDI NAPREJ BOM!

Kot je neka prijateljica napisala:NAZAJ NE BOM GLEDALA, SAMO ŠE NAPREJ!

Naši koraki so usmerjeni naprej. Za seboj puščamo samo odprta vrata ter
možnost, da nam skoznje življenje prinese na našo pot še kak žarek, ki nam
bo razsvetlil prihodnost. Vsak dan so nam namenjena mala presenečenja za
katere živimo. Pa naj bo to samo topel nasmeh, krepak in iskren stisk
roke, klepet ob kavi, ali pa preprosto lep sončen dan. Kot pravi pregovor:
ZA DEŽJEM VEDNO POSIJE SONCE!
In isto sonce sije prav za vse.
Tudi zame! Tudi zate! Za vse nas! Punce! Na vas je, da se ozrete kvišku!

Cmočka Tici