Pozdravljeni, tukaj sem nov, bi pa mi zelo pomagal kakšen nasvet okoli težave ki jo imam.

In sicer, star sem 29, punca pa 22 let (vem je kar razlika) imava pa 2 letega fantka., skupaj sva 6 let.

Do nedavnega sem ogromno časa posvetil delu in službi, tako je punca veliko časa preživela sama in v družbi prijateljev, priznam veliko je naredila sama in bila za ogromno stvari.
Poleg svojega študija tudi opravlja študentsko delo in skrbi za otroka, pred časom pa je prišlo do prepira ki je vodil do tega da je nenadoma rekla da me zapušča.
Po pogovoru se je premislila in dejala da bi zvezo rada rešila in oizkusila rešiti težave.

Je pa do vsega prišlo tako da je ob tem ko je bila veliko zunaj spoznala nove prijateljice in z eno veliko med vikendi hodila ven, to me sicer ni motilo saj sem mislil da to rabi in bo to prineslo samo dobro, tudi zaupal sem ji 100%.
Na dan ko sva se skregala sem ugotovil da se dopisuje z enim od bežnih znancev in da sta dobra prijatelja, nakar je priznala da ji je omenjeni tudi pihal na dušo vendar pa iz tega ni bilo nič in naj tudi ne bi razmišljala o njem. Sva se pogovorila in rešila zadeve okoli tega.

Sedaj pa tako, ko sva šla v to da rešiva svojo zvezo sva skozi pogovor prišla tudi seveda do spolnosti v kateri ni bilo težav do dne prepira, sedaj pa mi pravi da tega ne more ker se slabo počuti ko sexava saj me nima več rada in potrebuje čas da najprej dobi nazaj ljubezen in naj bi se sčasoma vse uredilo.

Skratka, napake ki so bile za vse naj bi bilo to da me ni bilo ob njej, ji nisem pomagal in da sva se veliko prepirala, je pa o razhodu razmišljala dalj časa ampak tisti dan je počilo.

Sedaj je tako da se razumeva, pogovarjava in ne prepirava, ni pa spolnosti, vse napake sem odpravil, doma sem saj sem v ta namen zamenjal službo, veliko ji pomagam doma in tudi poskušam biti čim več z njo, seveda v mejah normale, zanima pa me ali bo to sčasoma res kaj pomagalo ali je vse skupaj le odlašanje z razhodom. Namreč pri njej je videti to da je pač z mano in malim ni pa nekega veselja do mene, želje do spolnosti in tudi skupni trenutki ji sedaj ne pomenijo več veliko.

Nekako sem razmišljal da bi se nekoliko odmaknil in jo tudi sam ignoriral v vseh stvareh saj je težko biti tisti ki čuti, se dotika, poskuša nekaj drug pa vsega ne ceni, če pa že poskuša s sexom kar je bilo od tega 2x v treh mesecih postane ob vsem skupaj slabe volje.

Ne vem ali bo pomagalo da sem ob njej in ji izkazujem koliko mi pomeni ali pa naj ji pokažem da je sedaj že meni vse skupaj nekako težko, če vam povem po pravici se mi včasiih že vse skupaj zdi neumno in me mineva vendar je ne morem izpustiti, preveč jo ljubim da bi jo izgubil.

Kakršni koli nasveti ali izkušnje bodo prišle prav.

Pa hvala 🙂

Spoštovani Matko,

iz vašega pisma dihata ena sama žalost in strah. Ko se mi je zapisalo ‘dihata’, pa se ne morem znebiti občutka, da ob tej stiski zmanjkuje zraka za dihanje … Mlada sta se našla, mlada imela otroka, oba veliko delala, na koncu pa ugotovila, da sta vsepovsod, samo v tem odnosu ne. Kakor da sta samo še ekonomska enota, namenjena materialnemu preživetju, ampak res komaj preživetju.

Ob tem pa omenjate še spolnost. Zadovoljitev seksualnih potreb je nekaj, kar si v partnerskem odnosu lahko želimo, ampak za vašo partnerko je (kot za večino žensk) na prvem mestu čustveno zadovoljstvo. Tega pa med vama že dolgo ni več ali pa ga je premalo. Ona ne čuti tako kot vi; če zavrne seks, ne pomeni, da zavrača vas, ampak da mora najprej začutiti čustveno povezanost, stik. Upala bi si ugibati, da je zanjo seks kot češnja na vrhu torte – torta pa je večplastnost celotnega odnosa. Če je torta čisto brez okusa, kdo bi jo krasil s češnjami? V takem odnosu ni več nič, na kar bi se navezovale tanke nitke občutljivega bitja, ki mu pravimo ljubezen.

To pa ne pomeni, da ni mogoče začeti znova, ampak res drugače, na drugačnih temeljih. Partnerski odnos je nekaj, o čemer se žal v šoli ne učimo prav nič in namesto tega poberemo drobce, večinoma iz holivudskih filmov, ki nimajo zveze z realnostjo. Učimo se ga ob zgledu staršev. Če nista imela velikanske in redke sreče, da sta odraščala v funkcionalnih družinah, se bosta morala učiti odnosa sama. Ampak pogum, to je del šole življenja. Laže vama bo, če se bosta obrnila po podporo k terapevtu.

Malokatera ženska zavrne partnerja, če ji predlaga terapijo. Če da pobudo zanjo moški, ženska začuti, da mu res ni vseeno. A tudi če bi vaš predlog zavrnila, verjamem, da si boste lahko marsikaj razjasnili in vložili spoznanja v svojo prihodnost. Imata vendar otroka in se ne moreta raziti kot fant in dekle, ki sta se drug drugega naveličala. Želim vam, da bi dala svojemu fantku zgled, kako je mogoče premagati tudi na videz nerešljive težave, da ne bi nad odnosi obupaval tudi on.

Lepo pozdravljeni,