Sem ženska na pragu 40, v zvezi blizu 20 let, pretežni del tega v zakonu. V zakonu, ki ni srečen, kjer ni več ljubezni, ni spoštovanja,ni intime ni več nič.so samo skupne položnice, obveznosti. V vseh teh letih se je dogajalo veliko stvari, od varanja, do psihičnega maltratiranja, neskončnih prepirov… So bila tudi lepa obdobja, rodili so se nama 3 krasni otroci, zaradi katerih pa je odločitev o ločitvi zelo težka. Mislim, da nihče od naju v osnovi ni slab človek. Sva samo dve osebi, ki nosita v sebi travme primarnih družin in dve osebi, ki si ne nudita, kar potrebujeta. Jaz predvsem pogrešam čustveno podporo, čustveno bližino.

Po dolgem obdobju samo analiziranja, razmišljanja in tehtanja, je zaključek tak, da sva skupaj le iz finančnih in praktičnih razlogov. Imava obsežen kredit na nepremičnini, ob ločitvi bi jo morali prodati, poplačati posojilo in ostanek razdeliti. S tremi otroci potrebuje vsak vsaj trisobno stanovanje, tako da bi iz tega vidika oba životarila. Najbolj pa me skrbi to, da sta starejša dva na pragu pubertete in sploh prvi že kaže znake, da bo to težavno obdobje. Bojim se, da bi ločitev in predvsem najin odnos vse še poslabšal. Mož mi je že večkrat namreč napovedal, da ločil se ne bo in če mislim iti v to, mi bo stvari otezeval na vsakem koraku. Po načelih je precej starokopiten. Tretji otrok je še zelo majhen in me skrbi, da ne bo “obračunaval” z mano preko njega. Skratka, ne vidim rešitve. Pogovor ne zaleže, poskušam mu dopovedat, da če nisva za skupaj, dva morda lahko srečna posebej. Ampak noče s slišat. Dodatno olje na ogenj priliva tašča z njenim cerkvenim fanatizmom, ki je marsikdaj tudi povzročil marsikateri prepir.

Iskreno, ne vidim ene svetle točke. Nisem srečna, čutim, da uničujem življenje otrok, da je moje življenje ena slaba odločitev ta drugo in karkoli bom naredila, bo pogrom.

Naj počakam še kakih 5 let, da se večja dva osamosvojila in ta najmlajši malo zraste? Je bil kdo v podobni situaciji?

v tem primeru se mi res zdi najbolje, da počakaš še nekaj let. Če v tem času odplačata kredit, lahko potem hišo neobremenjeno prodata, otroci bodo večji.
V tem času pa se mentalno, čustveno in finančno osamosvoji. Glede na to, da sta že sedaj samo cimra, to najbrž ne bo preveč težko.

Dlje kot čakaš, slabše je, še posebej, ko si sam tako zahteven(a). Žal je tako, da se po določenem času človeka naveličaš, ker so odzivi vedno enaki, ker se ti življenje ujame v rutino… Vprašanje je le, kako vidiš tisto, kar je zunaj. Praviloma vsi opazimo le lepe in bleščeče dogodke v življenju drugih, rutino in nezadovoljstvo, ki je z njo povezano pa ostane na filtrih, kot nepomemben prah.
Najtežje je tudi dojet do kam človek seže, se primerno ovrednotiti glede na ostalo družbo. Tisti, ki tega ne zmore in se preceni, bo vedno nezadovoljen in ga bo vedno znova motilo to in ono in dnevna rutina in bo vedno znova opazil pomanjkanje pozornosti od partnerja/partnerke.
Kar se pa finančnega dela je pa vedno tako: Družina, ko funkcionira dobro, funkcionira tudi smotrno in varčno. Presežke investira ali zapravi za kaj, kar jim ustreza. Ko si odvisen sam od sebe in operiraš z manjšim delom premoženja je pač težje. Takrat se je za presežek potrebno pretegniti razen, če si že v startu živel drugače, oz. po sistemu varčevanja za hude čase. 😉
Meni je sicer neizmerno smešno, ko gredo ljudje takole po 15 in več letih narazen in potem tisti, ki je bil s prejšnjim stanjem nezadovoljen in je bil tudi iniciator ločitve, po nekaj letih ugotavlja, kako mu je bilo prej v resnici bolje. Pred kakimi šestimi leti bi takemu odpridigal lep kos, danes pa…. danes je povsem drugače – v sebi se smejim, na zunaj pa delujem nezainteresirano. Naučil sem se namreč, da se ljudje najtežje soočijo prav s svojim napakami in kdo sem jaz, da jih bom učil o tem? 😉
Ampak, najboljši je pa trenutek, ko nezadovoljnež pride do spoznanja, da zaradi bremena preživnin(e) ne more najeti niti najmanjšega kredita. Neprecenljivo. 🙂

Pozdravljena,

Šla čez to… Prvo leti je peklensko… Ker se sploh ne razumeva z bivšim…
Veliko nagajanja … natucavanja … laganja … enostavno ni bilo fer igre

Imava 3 otroke … najbolj je “nastradal” najmanjši…

Po vsem tem sem zaživela na novo …
mi pa ne pade na pamet da se spet vežem

Lep ter nadvse spodbuden začetek tedna

Nekako zame obstajata zgolj dve možnosti, se maksimalno trudit za odnos in ga posledično porihtat in ga kot takega negovat vsak dan znova in sproti ali ga zaključit. Se mi zdi, da je najslabša možnost imeti slab odnos in ga kot takega vleči leta in leta. Vem, da se sliši butasto, ker si zavestno verjetno nihče ne želi slabega odnosa, vendar vidim v svoji okolici, koliko ljudi tako rado jamra in išče svoje pravice, se pritožuje nad partnerjem, čaka ne nekoga, ki jih bo osrečil, v v bistvu pa imamo vsak dan znova možnost za spremembo, da vzamemo svoje življenje, svojo srečo, zadovoljstvo v svoje roke. Nekako se mi zdi, da je odnos, ki je nekoč gorel možno spet vzplamenteti, vendar nič ni samoumevno…za vse se treba potruditi in v vsakem odnosu ogenj čez čas uplahne.
Zame v določenih obdobjih, ko tudi na moj zakon, kakor najbrž na vsak, pridejo črni oblaki, prav gotovo v tistem trenutku obstaja veliko kompatibilnejši partner, s katerim bi bilo morda vznemirljivejše, lažje…vendar ima moj mož največji adut, ker je oče mojim otrokom in že zaradi tega se bom trudila zanj, za najin odnos, za našo družino. Gre pa za normalnega moškega, z vsemi se žal ne da.
Kakor koli se boš odločila, deluj tako, da boš lahko srečna in da obenem ne bo škodovala drugim in bi moralo biti vse ok.
Zelo dobro, po mojem mnenju, ti je odgovoril BTDT.

potruditi se morata obe strani in če eden postavlja samo ultimate (ločil se ne bom….ja poznam take, recimo en kurbir, ki ga je ves čas namakal v vsaki, ki je mimo prišla, je postal glavni zagovornik družine, ko mu je žena ponudila papirje za ločitev), zraven pa ima še podporo cerkvenjakarice, se lahko ona na glavo postavi, pa ga ne bo premaknila za milimeter. Najbrž domneva, da jo zaradi financ drži v šahu.
Vsak človek si postavi prioritete in tudi avtorica si jih bo morala. Če otroci postajajo težavni, je to tudi odraz slabih odnosov med zakoncema. Jih imata možnost popraviti (za to morata biti oba) ali je bolje, da farso končata?
Kar pa se denarja tiče, je pa tako. Imaš na izbiro ali svoje življenje podrediš denarju ali pa denar svojemu življenju.

Če prav razumem, je bil mož tudi nasilen do tebe? Zdaj je pa predvsem brezbrižen? Kljub temu si šla imet še tretjega otroka z njim? Če si lahko šla prek vsega tega pred nekaj leti, boš pač zdržala še nekaj let. Kar se tiče groženj z zagrenjevanjem življenja, bi ga verjetno lahko tudi ti njemu, samo dovolj prefrigana moraš biti. Skupna posojila znajo biti kamen za vratom, če si komu porok in podobno. Ali če v skupno lastnino pripelješ malo bolj svobodoljubne najemnike.

Drugače pa v primerih brezbrižnosti v zakonu nečesa ne razumem. A tvoj mož pa ne pogreša partnerke, prijateljice, objemov, nežnosti? Seks? Nima potrebe po tem? Kje jih zadovolji? Kako si predstavlja, da boš skrbela zanj, če se mu kaj zgodi? Je kdaj razmišljal o tem? Zakaj si želi par desetletij investirati v zakon, ki je mrtev in živeti tako, da si bo ja nakopal kako kronično bolezen zaradi krča v svojem telesu, ki je posledica notranjega nezadovoljstva? In če mu je že vseeno zaradi tebe, mu ne bi smelo biti zaradi otrok. Starejši prihaja v puberteto in bo tudi vaju zagledal v drugačni, pravi luči. Dobil bo neprimeren vzorec partnerstva. Sploh če je hči, jo bo to še posebej hudo teplo v življenju in si bo izbirala neprimerne partnerje (hladne in grobe, kot je njen oče).

Travme zaradi primarne družina ima vsaj pol Slovencev, raje več. Ko si otrok, si nemočen, ko si odrasel, pa lahko kaj storiš glede tega, če te spremlja še v odrasli dobi in tega ne zmoreš predelati sam.

Dlje kot čakaš, slabše je, še posebej, ko si sam tako zahteven(a). Žal je tako, da se po določenem času človeka naveličaš, ker so odzivi vedno enaki, ker se ti življenje ujame v rutino… Vprašanje je le, kako vidiš tisto, kar je zunaj. Praviloma vsi opazimo le lepe in bleščeče dogodke v življenju drugih, rutino in nezadovoljstvo, ki je z njo povezano pa ostane na filtrih, kot nepomemben prah.
Najtežje je tudi dojet do kam človek seže, se primerno ovrednotiti glede na ostalo družbo. Tisti, ki tega ne zmore in se preceni, bo vedno nezadovoljen in ga bo vedno znova motilo to in ono in dnevna rutina in bo vedno znova opazil pomanjkanje pozornosti od partnerja/partnerke.
Kar se pa finančnega dela je pa vedno tako: Družina, ko funkcionira dobro, funkcionira tudi smotrno in varčno. Presežke investira ali zapravi za kaj, kar jim ustreza. Ko si odvisen sam od sebe in operiraš z manjšim delom premoženja je pač težje. Takrat se je za presežek potrebno pretegniti razen, če si že v startu živel drugače, oz. po sistemu varčevanja za hude čase. 😉
Meni je sicer neizmerno smešno, ko gredo ljudje takole po 15 in več letih narazen in potem tisti, ki je bil s prejšnjim stanjem nezadovoljen in je bil tudi iniciator ločitve, po nekaj letih ugotavlja, kako mu je bilo prej v resnici bolje. Pred kakimi šestimi leti bi takemu odpridigal lep kos, danes pa…. danes je povsem drugače – v sebi se smejim, na zunaj pa delujem nezainteresirano. Naučil sem se namreč, da se ljudje najtežje soočijo prav s svojim napakami in kdo sem jaz, da jih bom učil o tem? 😉
Ampak, najboljši je pa trenutek, ko nezadovoljnež pride do spoznanja, da zaradi bremena preživnin(e) ne more najeti niti najmanjšega kredita. Neprecenljivo. 🙂
[/quote]
Tipični odziv manipulatorja. Za zakon je potrebno narediti vse: tudi siliti partnerja, mu groziti, da le v njem ostane.

Cilj opravičuje sredstva.

Neverjetno, kako lahko ljudje še danes nasedajo enakim pamfletom: “Za vero, dom in Cesarja!”

In otroci se bodo ob gledanju vaše ujetosti v prisilni zakon naučili česa?

Manipulatorju, v tem primeru vašemu možu, ustreza ta situacija. Dovolj jim je da imajo nekoga, ki ga lahko nadzirajo, kontrolirajo.. tako preko subtilnih manipulacij ali konkretnih groženj, včasih celo nasiljem.. največkrat kombinacijo vsega. Nič jim ni sveto, ne otroci, ne karkoli drugega.. partner že v osnovi ni nič.. zgolj sredstvo.

Z izjemo Elizabeth Taylor, nihče ne obžaluje, da se je ločil.. da se je rešil takšnega odnosa (ona je svojega z Butonom še nekajkrat ponovila – “Kdo se boji Virginije Wolf” pravijo njuni prijatelji sploh ni bil “igran” film – samo posneli so ju).

Žalost sicer obstaja, vendar za simboliko zakona – njegov simbolni pomen in ne konkretnega partnerja, katerega vedenje in grožnje so te iz zakona pognale.

Pri vašem “racionalnem” tehtanju se velja vprašati:
“Koliko je vredna vaša duša (vi sami, kot vaše mentalno zdravje)?”

In če sami niste nič vredni (lahko tam ostajate): “Koliko so vredni vaši otroci?”

Si želite, da ponovijo v svojem življenju vaš oz. njegov vzorec?

Nobena še tako luksuzna nepremičnina ne odtehta miru in svobode, ko se rešiš izsiljevalnega “partnerja” – manipulatorja/izsiljevalca.

Tipični odziv manipulatorja. Za zakon je potrebno narediti vse: tudi siliti partnerja, mu groziti, da le v njem ostane.

Cilj opravičuje sredstva.

Neverjetno, kako lahko ljudje še danes nasedajo enakim pamfletom: “Za vero, dom in Cesarja!”
[/quote]

Avtorica se v zakonu zelo slabo počuti. Po napisanem sklepam, da je prišla do točke, ko ne zmore več, mož pa se noče ločiti. Glede odlašanja njene odločitve o ločitvi sem napisal sem:”Dlje kot čakaš, slabše je…”
V naslednjih vrsticah pa sem napisal še o posledicah ločitve, o katerih bi tudi zavoljo otrok bilo dobro premisliti.
Kaj tu kaže na manipulatorstvo? S čim sem opravičeval tvojo navedbo, da cilj opravičuje sredstva?

Do sedaj še nikogar nikoli nisem silil v nekaj, kar mu ni bilo, le predlagal sem, naj o svojih dejanjih premisli. Sam sem naredil enako in na podlagi premisleka ukrepal in se ločil.

Skratka, nisem si misli, da te geslo iz naše zgodovine tako moti. Mene sicer ne, je le stvar preteklosti. Nisem pa ne veren, ne rojalist, dom pa mi kljub vsemu nekaj pomeni, a ne tako veliko, da bi kogarkoli silil v karkoli ali komurkoli predlagal, da tako ravna.
In da, meni je še vedno smešno, ko se nekdo vihravo odloči za nekaj, kar bo njemu in njegovim najdražjim korenito spremenilo življenje, morda tudi življenjski standard in nato, ko čez čas, po že opravljenem dejanju dojame vse razsežnosti, svojo odločitev obžaluje.

Avtorica se v zakonu zelo slabo počuti. Po napisanem sklepam, da je prišla do točke, ko ne zmore več, mož pa se noče ločiti. Glede odlašanja njene odločitve o ločitvi sem napisal sem:”Dlje kot čakaš, slabše je…”
V naslednjih vrsticah pa sem napisal še o posledicah ločitve, o katerih bi tudi zavoljo otrok bilo dobro premisliti.
Kaj tu kaže na manipulatorstvo? S čim sem opravičeval tvojo navedbo, da cilj opravičuje sredstva?

Do sedaj še nikogar nikoli nisem silil v nekaj, kar mu ni bilo, le predlagal sem, naj o svojih dejanjih premisli. Sam sem naredil enako in na podlagi premisleka ukrepal in se ločil.

Skratka, nisem si misli, da te geslo iz naše zgodovine tako moti. Mene sicer ne, je le stvar preteklosti. Nisem pa ne veren, ne rojalist, dom pa mi kljub vsemu nekaj pomeni, a ne tako veliko, da bi kogarkoli silil v karkoli ali komurkoli predlagal, da tako ravna.
In da, meni je še vedno smešno, ko se nekdo vihravo odloči za nekaj, kar bo njemu in njegovim najdražjim korenito spremenilo življenje, morda tudi življenjski standard in nato, ko čez čas, po že opravljenem dejanju dojame vse razsežnosti, svojo odločitev obžaluje.
[/quote]

Lepo zapisano s strani avtorice, če hočemo videti, seveda: “…Mož mi je že večkrat namreč napovedal, da ločil se ne bo in če mislim iti v to, mi bo stvari otezeval na vsakem koraku…”

Vse vaše racionaliziranje in opravičevanje moža je manipulatorstvo. Enako kot Caiser Jožefa stavek.. ali pa vam osebno bližji “Bratstvo i Jedinstvo” pod SFRJ (in Brozom), kjer so bili tako kot v Orwellovi Živalski farmi, “Nekateri bolj enaki od drugih.”
Za vsak slučaj, če ni jasno: manipulator je vedno BOLJ ENAK v partnerstvu.

Da vam je “smešno”, je pa že iz konteksta vidno, da je dejansko resnica ravno obratna.

Naj razložim:
Ko se človek loči, je prizadet. Toliko bolj, če ločitev inicira druga stran. Zakon, partnerstvo je lahko še tako slabo, vseeno bo prisoten stres.
Tam na lestvici stresa je na drugem mestu, takoj po smrti partnerja (ki je še bolj dokončna verzija).

Znotraj šoka, prizadetosti, stresa.. je torej običajno, da se človeški možgani malce zreducirajo v svojem razponu, vklopijo “power saving mode”, ki je tudi sicer značilen za ljudi – saj večino dneva hranimo energijo in preživimo na t.i. “Avto-pilotu”. Nihče ne pretehta vseh gibov, misli itd.
Sekamo bližnjice.. ena izmed njih so stereotipi in različne “ljudske modrosti”, ki seveda to niso.

Tipično stereotipno ločevanje na “žensko” in “moško” ravnanje je eno takšno nič razmišljujoče vedenje, ki se ga ljudje poslužujejo v vsakodnevju – torej brez šoka, pretresov v ozadju.

Post travmatski stres je še en takšen izraz, ki opisuje stanje vojakov.. in je hkrati tudi eden poglavitnih stvari, ki so psihologijo – psihiatrijo postavili na mapo znanosti. Smo pa ljudje morali zakuhati 2 svetovne vojne, da nam je potegnilo, da se lahko s psiho-terapijo ljudi pozdravi in vrne relativno normalno funkcionirajoče v družbo.
Zdaj.. vojaki to možnost imajo.. že skoraj stoletje.. ločeni ne. Hej, še otrokom se ne nudi avtomatično pomoči ob teh stresnih dogodkih. Samoplačniško ali znotraj različnih skupin sicer imaš možnost to prepotrebno pomoč pridobiti.

Korak nazaj. Ločitev zelo zdravi ljudje* predelajo nekako po formuli: za vsako leto poroke – en mesec časa. Hitreje ne gre.
Ker pa večina ljudi ni zelo zdravih, temveč smo nekje vmes.. bomo potrebovali malce več časa.. oz. Enako s profesionalno pomočjo.

Se pravi, če nekdo ravnokar doživi ločitev, bo relativno običajno, da bo uporabljal stereotipno izrazoslovje, iskal krivdo, prikazoval sebe kot žrtev (drugega ali nesrečnih okoliščin) itd.
Če pa minejo vmes leta in se izrazoslovje bistveno ne spremeni.. še vedno se vse gleda zgolj iz svoje osebne perspektive, najbolj pogosto igranje vlohe žrtve – o tem smo že v temi: Prevarani – kakšen profil avtorjev je to? – potem lahko dokaj mirno ugotavljamo, da ne gre več nujno za človeka v post-ločitvenem stresu, temveč manipulatorja.
Ohranja svojo vlogo, ker mu tako ustreza.

Ne glede na to, kaj človek trdi, pa mu seveda to ni “smešno”, saj ga neka dejanja v preteklosti še vedno obvladujejo. Fetišizira dogodek, ki je postal njegov nad-jaz. Posmeh in smeh je tako le finta v levo, ki jo nihče več “ne kupi”.

Podobno ravna politika, ki se raje igra z rdečimi, belimi, črnimi in celo plavimi med 2 SV.. ker je to veliko ceneje in hitreje (Divida et impera!), kot dosegati uspehe v sedanjosti in dejansko voditi državo, jo usmeriti – zediniti ter ojačati.
Sposoben politik bo govoril o sedanjosti in prihodnosti: Kaj moramo narediti danes in jutri.

Nesposoben bo pogreval stari spor ali si je predjamski Janez res od Pra-Franceljna nezakonitso “sposodil” kamnito sekiro, ker mu je slednji speljal psa.

In ker je veliko ljudi takole zataknjenih, v nekem travmatskem starem dogodku.. pretirano rečeno: post-travmatskem-stresu.. lahko na ta način pridobivajo volilce. Le ti potem svojo tesnobo deligirajo nad-jazu, Velikemu Drugemu.. avtoriteti nad seboj (projekciji svojega starša, boga..).. slikovito rečeno: naredijo kanalizacijo za gnoj iz svojih ran.. ran in zdravljenja se pa nikoli ne lotijo.
Lažje je udrihati po “drugem spolu”.. in se “posmehovati” temu “drugemu spolu”, ko je spet “neodločen”.. “nesiguren”, “nezadovoljen”.

Da je stres, udarni šok ločitve predelan.. zelo enostavno veš po tem, da ni potrebe stereotipizirati bivšega partnerja, mu naprtovati krivdo.. igrati vlgoo žrtve.. in predvsem posmehovati se vsem podobnim situacijam (četudi zgolj v tem, da se ločuje ženska – btw 75% vseh ločitev na zahodu inicirajo ženske!).

Izrazoslovje te bolj razgali, kot si mislite. Ves trud prikrivanja, pa ravno pokaže, kje je boleče mesto. Še veno.

* O zelo zdravih ljudeh govori knjiga Roberta Skynnerja in John Cleesa – Življenje in kako ga preživeti, kjer je govora o longitudinalni študiji Oksfordksih študentov, ki traja od nekje 50ih prejšnjega stoletja do danes. Praktično celo odraslo življenje se te študente spremlja.. vesela novica je, da večina njih je dosegla nivo zelo zdravih ljudi, a šele po 50tem letu.

Pozdravljeni.

Res je, kar ste napisali. Najpogosteje oz. praktično vedno partnersko zvezo sestavita dve v otroštvu (ali preko epigenetike) ranjeni osebi. Travme se pri obeh v obliki destruktivnih podzavestnih obrambnih mehanizmov vedno znova in znova manifestirajo v sedanjosti.

Pogosto so lepilo partnerskih odnosov otroci in verska prepričanja. Vera deluje kot regulacijski mehanizem odnosa, kjer partnerjema vsaj na zunaj zapoveduje kaj se sme in kaj ne. Večja kot je verska fanatičnost večja je ujetost v “kaj bodo pa drugi rekli” in manjši je pomen lastne odgovornosti.

Seveda je na drugi strani tudi res, da otroci potrebujejo stabilno okolje (v Core bi rekli kontejner), ki otrokom nudi varnost, ljubezen in teritorij za varno preizkušanje mej ter drugo učenje. Ker ne živimo več v večjih skupnostih, morata za ta “kontejner” poskrbeti v največji meri oba starša (ali skrbniki), v primeru eno-starševskih družin pa celo samo en starš, kar je ekstremno naporno in kar pogosto vodi v stres, izgorelost in izgubo stika s sabo.

Če pravilno razumem, kar ste napisali, zveza z vašim partnerjem deluje samo še v smislu ohranjanja družinske “fasade”. Žal to tudi pomeni, da pravega kontejnerja ni, kar zagotovo na nek način čutijo tudi otroci in/ali pa se situacija zrcali v kakšnih drugih simptomih.

Zelo razumem vašo ujetost in vem, da je zelo težko med odločitvami, ki imajo težke (tudi) negativne posledice, sprejeti najboljšo odločitev. Ločitev bi morala biti vedno zadnja možnost (tudi zaradi otrok), toda včasih je le ta neizogibna. Morda je tudi v vašem primeru tako. Žal pa velja, da pogosto ločitev ne reši ničesar bistvenega, če partnerja po ločitvi ne začneta sodelovati. Iz izkušenj iz svoje prakse lahko rečem, da se to zgodi šele takrat, ko začneta oba partnerja delovati iz pozicije lastne opolnomočenosti. Za vas bi to pomenilo, da se postavite na svoje noge in dosežete stanje, kjer vas strah ne paralizira več. Šele takrat boste sposobni partnerju partnerju postaviti meje (v odnosu, med ali po ločitvi) na takšen način, da jih ne bo niti skušal prestopiti.

Drugače kot z deloma na sebi to ne bo šlo, in zelo dobro bi bilo, če bi si pri tem procesu poiskali strokovno podporo. Se začasno opreti na nekoga, ki nam brezpogojno stoji ob strani je lahko zelo zelo koristno.

Ne morem reči, da bi to delovalo v vašem primeru, ampak včasih deluje tudi ultimat: “ločitev takoj ali terapija”. Verjetno v tem procesu zaradi preglobokih ran ni mogoče rešiti vašega partnerskega odnosa, vendar pa je skoraj vedno mogoče vsaj malo razširiti gledanje obeh partnerjev na trenutno situacijo in potencialno ločitev.

Terapevtsko okolje je pogosto edini prostor, kjer lahko partnerja res izrazita sebe, zato lahko terapija zelo pozitivno vpliva na potek dogodkov.

Radoveden sem, kakšni bodo vaši nadaljnji koraki? V kolikor potrebujete mojo osebno podporo, sem vam na voljo.

Vse dobro.

Res je, kar ste napisali. Najpogosteje oz. praktično vedno partnersko zvezo sestavita dve v otroštvu (ali preko epigenetike) ranjeni osebi. Travme se pri obeh v obliki destruktivnih podzavestnih obrambnih mehanizmov vedno znova in znova manifestirajo v sedanjosti.

Pogosto so lepilo partnerskih odnosov otroci in verska prepričanja. Vera deluje kot regulacijski mehanizem odnosa, kjer partnerjema vsaj na zunaj zapoveduje kaj se sme in kaj ne. Večja kot je verska fanatičnost večja je ujetost v “kaj bodo pa drugi rekli” in manjši je pomen lastne odgovornosti.

Seveda je na drugi strani tudi res, da otroci potrebujejo stabilno okolje (v Core bi rekli kontejner), ki otrokom nudi varnost, ljubezen in teritorij za varno preizkušanje mej ter drugo učenje. Ker ne živimo več v večjih skupnostih, morata za ta “kontejner” poskrbeti v največji meri oba starša (ali skrbniki), v primeru eno-starševskih družin pa celo samo en starš, kar je ekstremno naporno in kar pogosto vodi v stres, izgorelost in izgubo stika s sabo.

Če pravilno razumem, kar ste napisali, zveza z vašim partnerjem deluje samo še v smislu ohranjanja družinske “fasade”. Žal to tudi pomeni, da pravega kontejnerja ni, kar zagotovo na nek način čutijo tudi otroci in/ali pa se situacija zrcali v kakšnih drugih simptomih.

Zelo razumem vašo ujetost in vem, da je zelo težko med odločitvami, ki imajo težke (tudi) negativne posledice, sprejeti najboljšo odločitev. Ločitev bi morala biti vedno zadnja možnost (tudi zaradi otrok), toda včasih je le ta neizogibna. Morda je tudi v vašem primeru tako. Žal pa velja, da pogosto ločitev ne reši ničesar bistvenega, če partnerja po ločitvi ne začneta sodelovati. Iz izkušenj iz svoje prakse lahko rečem, da se to zgodi šele takrat, ko začneta oba partnerja delovati iz pozicije lastne opolnomočenosti. Za vas bi to pomenilo, da se postavite na svoje noge in dosežete stanje, kjer vas strah ne paralizira več. Šele takrat boste sposobni partnerju partnerju postaviti meje (v odnosu, med ali po ločitvi) na takšen način, da jih ne bo niti skušal prestopiti.

Drugače kot z deloma na sebi to ne bo šlo, in zelo dobro bi bilo, če bi si pri tem procesu poiskali strokovno podporo. Se začasno opreti na nekoga, ki nam brezpogojno stoji ob strani je lahko zelo zelo koristno.

Ne morem reči, da bi to delovalo v vašem primeru, ampak včasih deluje tudi ultimat: “ločitev takoj ali terapija”. Verjetno v tem procesu zaradi preglobokih ran ni mogoče rešiti vašega partnerskega odnosa, vendar pa je skoraj vedno mogoče vsaj malo razširiti gledanje obeh partnerjev na trenutno situacijo in potencialno ločitev.

Terapevtsko okolje je pogosto edini prostor, kjer lahko partnerja res izrazita sebe, zato lahko terapija zelo pozitivno vpliva na potek dogodkov.

Radoveden sem, kakšni bodo vaši nadaljnji koraki? V kolikor potrebujete mojo osebno podporo, sem vam na voljo.

Vse dobro.
[/quote]
Zapis bi lahko bil sprejemljiv, bi deloval, če bi bil to prost članek ali knjiga, ki govori na splošno o stvareh. Ne pa kot zapis o TEM KONKRETNEM PRIMERU.

Poglejmo ponovno osnovno sporočilo – vsaj meni, dovolj jasno zapisano s strani avtorice – da je že TALKA v tem odnosu. Izsiljujejo jo tako zunanje okoliščine (nepremičnine), kot seveda partner sam (neposredna grožnja o oteževanju), dodatno slab odnos med partnerjema ŽE vpliva na otroke. Kamorkoli se obrne je problem. Ostati v bednem zakonu (in imeti rešeno ekonomsko plat) a hkrati škodovati sebi ter predvsem otrokom, ker ostaja v tej ječi in jim kaže, da se v življenju sme tako ravnati z drugimi ljudmi..
ali oditi ter imeti maščevalnega partnerja, nepredvidljivost kam se bodo obrnili otroci (bodo zamerili njej, njemu ali bodo izgiravali oba, ostajali nevtralni?) plus ekonomsko stisko (ki je v praksi potem med vsemi najbolj obvladljiva in je zgolj manifestacija ostalih strahov).

Zato zelo moti vaš stavek “Ločitev bi morala biti vedno zadnja možnost (tudi zaradi otrok)” za ta konkretni primer totalno mimo, pa čeprav jo potem malce ošibite z dodatkom: “toda včasih je le ta neizogibna. Morda je tudi v vašem primeru tako”

Noben morda. Čim nekdo izsiljuje in grozi, ni govora o “morda”.

Z visoko verjetnostjo pa si drznem napovedati tudi rezultat prošnje (kaj šele ultimata) takšni osebi – v tem primeru možu – da se udeleži terapije. Zelo preprosta bo: “NE!”
Potrebno je samo dodati neko poljubno zaničevalnico poleg: “To je itak za zmešane babe, kar sama pojdi, če hočeš.”
Morda malenkost bolj “prijazna”: “Jaz nimam problemov, sem zadovoljen v tem zakonu.. ti lahko seveda greš.”
Ali pa bolj prefinjena različica: “Saj sva dovolj razumna, da lahko te stvari sama rešiva.”

Nekje vmes se bo našla tudi besedna zveza “kmečka pamet”, kot kaj v nazvezavi s financami in tratenjem denarja za vrače in vudu čarovnije, kjer terapevti itak samo vlečejo denar iz ljudi.

Približno empatičen človek – v tem primeru moški – bi ob nelagodju drugega poskušal nekaj storiti, da se to popravi.. in bi torej sam predlagal rešitve (ne zgolj ultimate in grožnje) oz. Vprašal drugega, kaj lahko ON stori, da bi se to počutje, občutje, stanje.. nehalo.
Tukaj žal ni govora o empatičnem človeku, saj mu je le do lastnih ciljev in udobja – ter predvsem lažnega statusa.. tiste Potemkinove vasi “uglednosti zakonca”.
Tisto najvišjo vrednoto, ki se navzven sicer prikazuje: “smo poročeni”, hkrati se pa za to partnerstvo NIČ ne naredi. NIČ!

In v konkretnem primeru ne gre za nek razkorak med besedami in dejanji (bolj prefinjeni manipulatorji namreč govorijo eno ter delajo drugo), temveč je oboje izsiljevalno: tako besede, kot dejanja!

Lepo zapisano s strani avtorice, če hočemo videti, seveda: “…Mož mi je že večkrat namreč napovedal, da ločil se ne bo in če mislim iti v to, mi bo stvari otezeval na vsakem koraku…”

Vse vaše racionaliziranje in opravičevanje moža je manipulatorstvo. Enako kot Caiser Jožefa stavek.. ali pa vam osebno bližji “Bratstvo i Jedinstvo” pod SFRJ (in Brozom), kjer so bili tako kot v Orwellovi Živalski farmi, “Nekateri bolj enaki od drugih.”
Za vsak slučaj, če ni jasno: manipulator je vedno BOLJ ENAK v partnerstvu.

Da vam je “smešno”, je pa že iz konteksta vidno, da je dejansko resnica ravno obratna.

Naj razložim:
Ko se človek loči, je prizadet. Toliko bolj, če ločitev inicira druga stran. Zakon, partnerstvo je lahko še tako slabo, vseeno bo prisoten stres.
Tam na lestvici stresa je na drugem mestu, takoj po smrti partnerja (ki je še bolj dokončna verzija).

Znotraj šoka, prizadetosti, stresa.. je torej običajno, da se človeški možgani malce zreducirajo v svojem razponu, vklopijo “power saving mode”, ki je tudi sicer značilen za ljudi – saj večino dneva hranimo energijo in preživimo na t.i. “Avto-pilotu”. Nihče ne pretehta vseh gibov, misli itd.
Sekamo bližnjice.. ena izmed njih so stereotipi in različne “ljudske modrosti”, ki seveda to niso.

Tipično stereotipno ločevanje na “žensko” in “moško” ravnanje je eno takšno nič razmišljujoče vedenje, ki se ga ljudje poslužujejo v vsakodnevju – torej brez šoka, pretresov v ozadju.

Post travmatski stres je še en takšen izraz, ki opisuje stanje vojakov.. in je hkrati tudi eden poglavitnih stvari, ki so psihologijo – psihiatrijo postavili na mapo znanosti. Smo pa ljudje morali zakuhati 2 svetovne vojne, da nam je potegnilo, da se lahko s psiho-terapijo ljudi pozdravi in vrne relativno normalno funkcionirajoče v družbo.
Zdaj.. vojaki to možnost imajo.. že skoraj stoletje.. ločeni ne. Hej, še otrokom se ne nudi avtomatično pomoči ob teh stresnih dogodkih. Samoplačniško ali znotraj različnih skupin sicer imaš možnost to prepotrebno pomoč pridobiti.

Korak nazaj. Ločitev zelo zdravi ljudje* predelajo nekako po formuli: za vsako leto poroke – en mesec časa. Hitreje ne gre.
Ker pa večina ljudi ni zelo zdravih, temveč smo nekje vmes.. bomo potrebovali malce več časa.. oz. Enako s profesionalno pomočjo.

Se pravi, če nekdo ravnokar doživi ločitev, bo relativno običajno, da bo uporabljal stereotipno izrazoslovje, iskal krivdo, prikazoval sebe kot žrtev (drugega ali nesrečnih okoliščin) itd.
Če pa minejo vmes leta in se izrazoslovje bistveno ne spremeni.. še vedno se vse gleda zgolj iz svoje osebne perspektive, najbolj pogosto igranje vlohe žrtve – o tem smo že v temi: Prevarani – kakšen profil avtorjev je to? – potem lahko dokaj mirno ugotavljamo, da ne gre več nujno za človeka v post-ločitvenem stresu, temveč manipulatorja.
Ohranja svojo vlogo, ker mu tako ustreza.

Ne glede na to, kaj človek trdi, pa mu seveda to ni “smešno”, saj ga neka dejanja v preteklosti še vedno obvladujejo. Fetišizira dogodek, ki je postal njegov nad-jaz. Posmeh in smeh je tako le finta v levo, ki jo nihče več “ne kupi”.

Podobno ravna politika, ki se raje igra z rdečimi, belimi, črnimi in celo plavimi med 2 SV.. ker je to veliko ceneje in hitreje (Divida et impera!), kot dosegati uspehe v sedanjosti in dejansko voditi državo, jo usmeriti – zediniti ter ojačati.
Sposoben politik bo govoril o sedanjosti in prihodnosti: Kaj moramo narediti danes in jutri.

Nesposoben bo pogreval stari spor ali si je predjamski Janez res od Pra-Franceljna nezakonitso “sposodil” kamnito sekiro, ker mu je slednji speljal psa.

In ker je veliko ljudi takole zataknjenih, v nekem travmatskem starem dogodku.. pretirano rečeno: post-travmatskem-stresu.. lahko na ta način pridobivajo volilce. Le ti potem svojo tesnobo deligirajo nad-jazu, Velikemu Drugemu.. avtoriteti nad seboj (projekciji svojega starša, boga..).. slikovito rečeno: naredijo kanalizacijo za gnoj iz svojih ran.. ran in zdravljenja se pa nikoli ne lotijo.
Lažje je udrihati po “drugem spolu”.. in se “posmehovati” temu “drugemu spolu”, ko je spet “neodločen”.. “nesiguren”, “nezadovoljen”.

Da je stres, udarni šok ločitve predelan.. zelo enostavno veš po tem, da ni potrebe stereotipizirati bivšega partnerja, mu naprtovati krivdo.. igrati vlgoo žrtve.. in predvsem posmehovati se vsem podobnim situacijam (četudi zgolj v tem, da se ločuje ženska – btw 75% vseh ločitev na zahodu inicirajo ženske!).

Izrazoslovje te bolj razgali, kot si mislite. Ves trud prikrivanja, pa ravno pokaže, kje je boleče mesto. Še veno.

* O zelo zdravih ljudeh govori knjiga Roberta Skynnerja in John Cleesa – Življenje in kako ga preživeti, kjer je govora o longitudinalni študiji Oksfordksih študentov, ki traja od nekje 50ih prejšnjega stoletja do danes. Praktično celo odraslo življenje se te študente spremlja.. vesela novica je, da večina njih je dosegla nivo zelo zdravih ljudi, a šele po 50tem letu.
[/quote]

Malce sem šokiran.
Še vedno stojite pri luknji pod skalco, lisička pa je že pobegnila ven pri drugi luknji, pod štorom.
…hočem reči – morda pa se nisva razumela: Jaz ne sodim ne avtorici ne njenemu možu. Iz zapisanega sem lahko potegnil določene zaključke in te sem napisal.
Njima očitno tudi družina ali vsaj zunanja kulisa družine pomeni različno. Avtorica se počuti ujeto, vprašanje pa je ali ima njen občutek realne temelje. Tega ne vem.
Če potegnem analogijo v tem delu z mojo zgodbo: Tudi moja bivša se je počutila “ujeto” in zapostavljeno pa je po kakem letu po uradni ločitvi (več kot leto in pol po razhodu) ugotovila, da ni bilo tako. Nato napiše hvalospev bivšemu in pričakuje ponovno združitev. Jbg… kasno stiže Marko na polje Kosovo.
Moj point je bil, da je te reči potrebno temeljito premisliti in ne ravnati izključno na osnovi čustev in v stanju prizadetosti. Posledice znajo biti zelo hude za vse udeležene. Nikakor pa nisem zagovarjal nikogar v tej zgodbi, še posebej ne, če gre za nasilje, čeprav se danes za nasilje smatra že to, kar je pred desetimi leti veljalo le za blago nesramnost.

Lepo zapisano s strani avtorice, če hočemo videti, seveda: “…Mož mi je že večkrat namreč napovedal, da ločil se ne bo in če mislim iti v to, mi bo stvari otezeval na vsakem koraku…”

Vse vaše racionaliziranje in opravičevanje moža je manipulatorstvo. Enako kot Caiser Jožefa stavek.. ali pa vam osebno bližji “Bratstvo i Jedinstvo” pod SFRJ (in Brozom), kjer so bili tako kot v Orwellovi Živalski farmi, “Nekateri bolj enaki od drugih.”
Za vsak slučaj, če ni jasno: manipulator je vedno BOLJ ENAK v partnerstvu.

Da vam je “smešno”, je pa že iz konteksta vidno, da je dejansko resnica ravno obratna.

Naj razložim:
Ko se človek loči, je prizadet. Toliko bolj, če ločitev inicira druga stran. Zakon, partnerstvo je lahko še tako slabo, vseeno bo prisoten stres.
Tam na lestvici stresa je na drugem mestu, takoj po smrti partnerja (ki je še bolj dokončna verzija).

Znotraj šoka, prizadetosti, stresa.. je torej običajno, da se človeški možgani malce zreducirajo v svojem razponu, vklopijo “power saving mode”, ki je tudi sicer značilen za ljudi – saj večino dneva hranimo energijo in preživimo na t.i. “Avto-pilotu”. Nihče ne pretehta vseh gibov, misli itd.
Sekamo bližnjice.. ena izmed njih so stereotipi in različne “ljudske modrosti”, ki seveda to niso.

Tipično stereotipno ločevanje na “žensko” in “moško” ravnanje je eno takšno nič razmišljujoče vedenje, ki se ga ljudje poslužujejo v vsakodnevju – torej brez šoka, pretresov v ozadju.

Post travmatski stres je še en takšen izraz, ki opisuje stanje vojakov.. in je hkrati tudi eden poglavitnih stvari, ki so psihologijo – psihiatrijo postavili na mapo znanosti. Smo pa ljudje morali zakuhati 2 svetovne vojne, da nam je potegnilo, da se lahko s psiho-terapijo ljudi pozdravi in vrne relativno normalno funkcionirajoče v družbo.
Zdaj.. vojaki to možnost imajo.. že skoraj stoletje.. ločeni ne. Hej, še otrokom se ne nudi avtomatično pomoči ob teh stresnih dogodkih. Samoplačniško ali znotraj različnih skupin sicer imaš možnost to prepotrebno pomoč pridobiti.

Korak nazaj. Ločitev zelo zdravi ljudje* predelajo nekako po formuli: za vsako leto poroke – en mesec časa. Hitreje ne gre.
Ker pa večina ljudi ni zelo zdravih, temveč smo nekje vmes.. bomo potrebovali malce več časa.. oz. Enako s profesionalno pomočjo.

Se pravi, če nekdo ravnokar doživi ločitev, bo relativno običajno, da bo uporabljal stereotipno izrazoslovje, iskal krivdo, prikazoval sebe kot žrtev (drugega ali nesrečnih okoliščin) itd.
Če pa minejo vmes leta in se izrazoslovje bistveno ne spremeni.. še vedno se vse gleda zgolj iz svoje osebne perspektive, najbolj pogosto igranje vlohe žrtve – o tem smo že v temi: Prevarani – kakšen profil avtorjev je to? – potem lahko dokaj mirno ugotavljamo, da ne gre več nujno za človeka v post-ločitvenem stresu, temveč manipulatorja.
Ohranja svojo vlogo, ker mu tako ustreza.

Ne glede na to, kaj človek trdi, pa mu seveda to ni “smešno”, saj ga neka dejanja v preteklosti še vedno obvladujejo. Fetišizira dogodek, ki je postal njegov nad-jaz. Posmeh in smeh je tako le finta v levo, ki jo nihče več “ne kupi”.

Podobno ravna politika, ki se raje igra z rdečimi, belimi, črnimi in celo plavimi med 2 SV.. ker je to veliko ceneje in hitreje (Divida et impera!), kot dosegati uspehe v sedanjosti in dejansko voditi državo, jo usmeriti – zediniti ter ojačati.
Sposoben politik bo govoril o sedanjosti in prihodnosti: Kaj moramo narediti danes in jutri.

Nesposoben bo pogreval stari spor ali si je predjamski Janez res od Pra-Franceljna nezakonitso “sposodil” kamnito sekiro, ker mu je slednji speljal psa.

In ker je veliko ljudi takole zataknjenih, v nekem travmatskem starem dogodku.. pretirano rečeno: post-travmatskem-stresu.. lahko na ta način pridobivajo volilce. Le ti potem svojo tesnobo deligirajo nad-jazu, Velikemu Drugemu.. avtoriteti nad seboj (projekciji svojega starša, boga..).. slikovito rečeno: naredijo kanalizacijo za gnoj iz svojih ran.. ran in zdravljenja se pa nikoli ne lotijo.
Lažje je udrihati po “drugem spolu”.. in se “posmehovati” temu “drugemu spolu”, ko je spet “neodločen”.. “nesiguren”, “nezadovoljen”.

Da je stres, udarni šok ločitve predelan.. zelo enostavno veš po tem, da ni potrebe stereotipizirati bivšega partnerja, mu naprtovati krivdo.. igrati vlgoo žrtve.. in predvsem posmehovati se vsem podobnim situacijam (četudi zgolj v tem, da se ločuje ženska – btw 75% vseh ločitev na zahodu inicirajo ženske!).

Izrazoslovje te bolj razgali, kot si mislite. Ves trud prikrivanja, pa ravno pokaže, kje je boleče mesto. Še veno.

* O zelo zdravih ljudeh govori knjiga Roberta Skynnerja in John Cleesa – Življenje in kako ga preživeti, kjer je govora o longitudinalni študiji Oksfordksih študentov, ki traja od nekje 50ih prejšnjega stoletja do danes. Praktično celo odraslo življenje se te študente spremlja.. vesela novica je, da večina njih je dosegla nivo zelo zdravih ljudi, a šele po 50tem letu.
[/quote]

Še o politiki in (po)smehu:

Mene politika niti ne zanima prav dosti. Svojo usmeritev sem moral “pogruntat” na osnovi drugih. Usmeritve nisem izbiral po drugih, ampak po svojih vrednotah in življenjskih ciljih.
Politiki, ki mojemu življenju škoduje, se izognem, če ne gre drugače pa tako, da se preselim v drugo državo.

Meni ločitev kot taka ni smešna, pač pa vehemenca dejanj ljudi, ki o posledicah ne premislijo in jih te po storjenem opomnijo oz. ujamejo nepripravljene. Razmišljanje avtorice o tem, da bodo na koncu vsi le životarili, je na mestu. Ko ti financiranje otrok država institucijsko odredi na način mesečnega plačevanja zneskov ne glede na porabo, izgubiš del finančne svobode. To velja za oba parterja in le redki se zavedajo posledic tega.
Sam sem se situaciji prilagodil, ker sem vedel, kaj me čaka. Mati mojih otrok pa je ravnala čustveno in je za seboj požgala še zadnjo brv, zato danes živi precej slabše. Ne gre za noben nadjaz in noben fetiš pač pa za posledice nepremišljenih dejanj.

Malce sem šokiran.
Še vedno stojite pri luknji pod skalco, lisička pa je že pobegnila ven pri drugi luknji, pod štorom.
…hočem reči – morda pa se nisva razumela: Jaz ne sodim ne avtorici ne njenemu možu. Iz zapisanega sem lahko potegnil določene zaključke in te sem napisal.
Njima očitno tudi družina ali vsaj zunanja kulisa družine pomeni različno. Avtorica se počuti ujeto, vprašanje pa je ali ima njen občutek realne temelje. Tega ne vem.
Če potegnem analogijo v tem delu z mojo zgodbo: Tudi moja bivša se je počutila “ujeto” in zapostavljeno pa je po kakem letu po uradni ločitvi (več kot leto in pol po razhodu) ugotovila, da ni bilo tako. Nato napiše hvalospev bivšemu in pričakuje ponovno združitev. Jbg… kasno stiže Marko na polje Kosovo.
Moj point je bil, da je te reči potrebno temeljito premisliti in ne ravnati izključno na osnovi čustev in v stanju prizadetosti. Posledice znajo biti zelo hude za vse udeležene. Nikakor pa nisem zagovarjal nikogar v tej zgodbi, še posebej ne, če gre za nasilje, čeprav se danes za nasilje smatra že to, kar je pred desetimi leti veljalo le za blago nesramnost.
[/quote]
O tem smo že nekajkrat. Pa ponovimo:

[img]https://i.pinimg.com/564x/3a/27/88/3a278845c5d98892ba640c3824cd4572.jpg[/img]

Povedano drugače: človeško bitje ni zgolj racio in kot tako ne more preživeti brez obeh svetov (ne vem sicer zakaj ju je potrebno sploh ločevati?)

Celo Jing in Jang lepo o tem govori, ter vam ljuba knjiga Petrsona – 12 pravil življenja, v drugem poglavju. Sicer Petersonu uspe zgolj v enem samem stavku pravilno zapisati pomen Jing in Janga (v ostalih pač klati nebuloze). Ampak, če moraš biti zravnan kot jastog (ker imaš edini ta pra-živalski status), ti je morda celo všeč.

Celota – človek je v resnici ves čas prelivajoči se kalejdoskop različnih delov (ki jih mi zmotno ves čas ločujemo, izvzemamo iz okolja ter konteksta in nato celo “vrednotimo”).
Zahodna družba pretirano boleha prav za tem, kar je že Nobelov nagrajenec višje.
Da je resnica nekje drugje, dokazujejo že obstoj zelo različnih družb.. hkrati prav ravnanje ljudi znotraj nekih danih družb, dokazuje, da smo večji del sprogramirani – omejeni s pravili te družbe.
Trditi, da niste politični je tako abusrd. Ste del družbe, torej tudi politični.

Apolitičen bi lahko za 5 sekund trdil le puščavnik, ki živi zadnjih 30 let na stebru v puščavi.. vendar tudi on je političen, ker mu nekdo nosi hrano na tisti steber.
In čim si del neke skupine, družbe.. si tudi političen.
Zgolj čisto sam samcat človek.. bi lahko trdil, da je apolitičen. Ampak takšne situacije ni.

Podobno je človek prepleten tako z raciom in čutnim delom svetov znotraj sebe. Družba, politika mu determinira tako zunanjost, kot notranjost. Vprašanje je zgolj kako invazivna je politika, družba.. v diktaturah je pač v določeni obliki, v demokracijah ni nič bolje, samo metode so drugačne (npr: Doktrina Šoka – Naomi Klein, Izbira – Renata Salecl, Skrb za status – Alain de Botton itd.)

Najcenejši prijemi družbe so tako iracionalni – čutni, čustveni.. kjer je najcenejši pač strah, strašenje. S sovražnikom, ne-ljudmi, 5-kolonaši… tujci, migranti.. ženskam, moškimi.. nič ni tuje za strašenje, tudi otroci ne.
Ženskam se je tako odrekalo izobraževanje (ker bi jim to škodovalo, kot seveda deterministično določalo – da itak to “ni za njih).. prepovedan jim je bil celo svet umetnosti.
Kar spominja na Žide, ki jim ni bilo dovoljeno udejstvovati se poklicev pod cehi. Ostalo jim je zdravstvo, pravo, uemtnost in bančništvo (kristjan že v osnovi ne sme denarja posojati za obresti!).
In nato se jim očita, da so si prisvojili, zmonopolizirali omenjena področja.. kjer so celotni narodi čisto “pozabili”, da Žid ne more in ne sme biti kovač, čevljar itd.

Če imaš mnenje o Židih, ženskah / moških, tujcih, priseljencih.. si že zdavnaj POLITIČEN.

Prav politika pa deluje ne NE-RAZMIŠLJANJU ljudi, ki hitro kupijo ponujeno.. predvsem zastraševanje (ženske, tujci vam kradejo službe!)

Poziv k “premisleku” je tako dvojno banalen. O svojih pogledih na svet ljudje že v osnovi ne “razmišljajo”, temveč se pustijo prepričati s preprostimi stavki – twiti. In politično predprepričano bitje, kot je človek, bo torej iskal znotraj svoje religije, družbene okolice, političnega prepričanja.. in ker so ženske (židje in tujci) že v osnovi manj vredni.. se bo njihove “odločitve” najbolj črnilo. Ženske so itak iracionalne.. in zgolj moški tisti sveti gral modrosti in zadržanosti.
Banalnost, da so vojne ponavadi tam, kjer vodijo moški. Ne ženske.. se hitro spregleda.

Feministke bi rekle, da moški lažje žrtvujejo svoje sinove, ker jih niso rodili.. tisti minutni prispevek v obliki orgazma, so pa pripravljeni itak še velikokrat ponoviti, če bi le bilo dovolj prostovoljk.
No, v resnici je tako, da so Jauresa pred 1 SV raje ubili, kot poslušali, ko je opozarjal, da je vojna zgolj v interesu kapitala in nezmožnosti 3 kraljevih bratrancev doseči dogovor.. se zmeniti.. vsaj za družinski piknik, kjer bi stvari hitro rešili.

Se pravi so tudi moški, ki ne bi pošiljali tujih sinov v vojno, kaj šele lastnih.

Posploševanje, feministično ali mačistično.. pa je primer tiste banalnosti ne-razmišljanja. Človek se oklene določenega sistema predakčkanja in potem skozi celo življenje varčuje z energijo (beri: nič ne misli, razmišlja, dvomi..)

Racionalno / racionalno.. feministično / mačistično.. levo / desno.. fašist / komunist.. to vse so bližnjice. Politične.
Miselno lenobne.

Osnovna tema pa je prav o znanem dejstvu, da je zadovoljstvo več kot racionalna odločitev o varni ekonomski situaciji. Temveč temu, da se manipulatorju izognemo.. gremo stran.
Da je govora o manipulatorju, sem že: racionalen človek ne grozi s težavami.

Racionalen moški bi ponudil rešitve. Od terapije, da se začneta ponovno z ženo spoznavati in slišati.. do drugih stvari.
Iracionalen, pa ostane pri svoji osnovni manipulaciji.. saj je že v osnovi pred-prepričan, da ima v vsem prav.

“Samo idiot bo trdil, da ni idiot. In ugovarjati idiotu nima nikakršnega pomena.”
Erich Maria Remarque

Kar je letelo tako na Hitlerja, kot ostale lokalne.. družinske diktatorje.

Ali povedano drugače: če bi imel dovolj denarja in bi ljudem okoli sebe razdelil po 10 milijonov EUR po glavi: Koliko “dobrih zakonov” bi še ostalo?

Osnovna dilema je tako: trpeti z manipulatorjem v nesrečnem zakonu ali se pač soočiti z ekonomskimi težavami (se s časom izboljšajo) ter očitno pravnimi (ker je grožnja že na mizi).

Kdo je tu več oz.karkoli vreden?

Klasično mora ženska VSE potrpeti. Ne glede na to, kakšne posledice bodo dejansko utrpeli otroci gledajoč takšen izsiljevalski odnos.

Verjetno bi morali ljudje vsi na obsežne letne teste preden bi smeli imeti otroke.. samo se bojim, da bi takšna vrsta izumrla.
Evolucija nas ni naredila v smislu dolgoživih zakonskih “monogmanih” skupnosti (je to človeški – zelo političen izum).
Kaj pa je zakon, monogamija, družina.. se pa itak ves čas spreminja.

O tem smo že nekajkrat. Pa ponovimo:

[img]https://i.pinimg.com/564x/3a/27/88/3a278845c5d98892ba640c3824cd4572.jpg[/img]

Povedano drugače: človeško bitje ni zgolj racio in kot tako ne more preživeti brez obeh svetov (ne vem sicer zakaj ju je potrebno sploh ločevati?)

Celo Jing in Jang lepo o tem govori, ter vam ljuba knjiga Petrsona – 12 pravil življenja, v drugem poglavju. Sicer Petersonu uspe zgolj v enem samem stavku pravilno zapisati pomen Jing in Janga (v ostalih pač klati nebuloze). Ampak, če moraš biti zravnan kot jastog (ker imaš edini ta pra-živalski status), ti je morda celo všeč.

Celota – človek je v resnici ves čas prelivajoči se kalejdoskop različnih delov (ki jih mi zmotno ves čas ločujemo, izvzemamo iz okolja ter konteksta in nato celo “vrednotimo”).
Zahodna družba pretirano boleha prav za tem, kar je že Nobelov nagrajenec višje.
Da je resnica nekje drugje, dokazujejo že obstoj zelo različnih družb.. hkrati prav ravnanje ljudi znotraj nekih danih družb, dokazuje, da smo večji del sprogramirani – omejeni s pravili te družbe.
Trditi, da niste politični je tako abusrd. Ste del družbe, torej tudi politični.

Apolitičen bi lahko za 5 sekund trdil le puščavnik, ki živi zadnjih 30 let na stebru v puščavi.. vendar tudi on je političen, ker mu nekdo nosi hrano na tisti steber.
In čim si del neke skupine, družbe.. si tudi političen.
Zgolj čisto sam samcat človek.. bi lahko trdil, da je apolitičen. Ampak takšne situacije ni.

Podobno je človek prepleten tako z raciom in čutnim delom svetov znotraj sebe. Družba, politika mu determinira tako zunanjost, kot notranjost. Vprašanje je zgolj kako invazivna je politika, družba.. v diktaturah je pač v določeni obliki, v demokracijah ni nič bolje, samo metode so drugačne (npr: Doktrina Šoka – Naomi Klein, Izbira – Renata Salecl, Skrb za status – Alain de Botton itd.)

Najcenejši prijemi družbe so tako iracionalni – čutni, čustveni.. kjer je najcenejši pač strah, strašenje. S sovražnikom, ne-ljudmi, 5-kolonaši… tujci, migranti.. ženskam, moškimi.. nič ni tuje za strašenje, tudi otroci ne.
Ženskam se je tako odrekalo izobraževanje (ker bi jim to škodovalo, kot seveda deterministično določalo – da itak to “ni za njih).. prepovedan jim je bil celo svet umetnosti.
Kar spominja na Žide, ki jim ni bilo dovoljeno udejstvovati se poklicev pod cehi. Ostalo jim je zdravstvo, pravo, uemtnost in bančništvo (kristjan že v osnovi ne sme denarja posojati za obresti!).
In nato se jim očita, da so si prisvojili, zmonopolizirali omenjena področja.. kjer so celotni narodi čisto “pozabili”, da Žid ne more in ne sme biti kovač, čevljar itd.

Če imaš mnenje o Židih, ženskah / moških, tujcih, priseljencih.. si že zdavnaj POLITIČEN.

Prav politika pa deluje ne NE-RAZMIŠLJANJU ljudi, ki hitro kupijo ponujeno.. predvsem zastraševanje (ženske, tujci vam kradejo službe!)

Poziv k “premisleku” je tako dvojno banalen. O svojih pogledih na svet ljudje že v osnovi ne “razmišljajo”, temveč se pustijo prepričati s preprostimi stavki – twiti. In politično predprepričano bitje, kot je človek, bo torej iskal znotraj svoje religije, družbene okolice, političnega prepričanja.. in ker so ženske (židje in tujci) že v osnovi manj vredni.. se bo njihove “odločitve” najbolj črnilo. Ženske so itak iracionalne.. in zgolj moški tisti sveti gral modrosti in zadržanosti.
Banalnost, da so vojne ponavadi tam, kjer vodijo moški. Ne ženske.. se hitro spregleda.

Feministke bi rekle, da moški lažje žrtvujejo svoje sinove, ker jih niso rodili.. tisti minutni prispevek v obliki orgazma, so pa pripravljeni itak še velikokrat ponoviti, če bi le bilo dovolj prostovoljk.
No, v resnici je tako, da so Jauresa pred 1 SV raje ubili, kot poslušali, ko je opozarjal, da je vojna zgolj v interesu kapitala in nezmožnosti 3 kraljevih bratrancev doseči dogovor.. se zmeniti.. vsaj za družinski piknik, kjer bi stvari hitro rešili.

Se pravi so tudi moški, ki ne bi pošiljali tujih sinov v vojno, kaj šele lastnih.

Posploševanje, feministično ali mačistično.. pa je primer tiste banalnosti ne-razmišljanja. Človek se oklene določenega sistema predakčkanja in potem skozi celo življenje varčuje z energijo (beri: nič ne misli, razmišlja, dvomi..)

Racionalno / racionalno.. feministično / mačistično.. levo / desno.. fašist / komunist.. to vse so bližnjice. Politične.
Miselno lenobne.

Osnovna tema pa je prav o znanem dejstvu, da je zadovoljstvo več kot racionalna odločitev o varni ekonomski situaciji. Temveč temu, da se manipulatorju izognemo.. gremo stran.
Da je govora o manipulatorju, sem že: racionalen človek ne grozi s težavami.

Racionalen moški bi ponudil rešitve. Od terapije, da se začneta ponovno z ženo spoznavati in slišati.. do drugih stvari.
Iracionalen, pa ostane pri svoji osnovni manipulaciji.. saj je že v osnovi pred-prepričan, da ima v vsem prav.

“Samo ****** bo trdil, da ni ******. In ugovarjati idiotu nima nikakršnega pomena.”
Erich Maria Remarque

Kar je letelo tako na Hitlerja, kot ostale lokalne.. družinske diktatorje.

Ali povedano drugače: če bi imel dovolj denarja in bi ljudem okoli sebe razdelil po 10 milijonov EUR po glavi: Koliko “dobrih zakonov” bi še ostalo?

Osnovna dilema je tako: trpeti z manipulatorjem v nesrečnem zakonu ali se pač soočiti z ekonomskimi težavami (se s časom izboljšajo) ter očitno pravnimi (ker je grožnja že na mizi).

Kdo je tu več oz.karkoli vreden?

Klasično mora ženska VSE potrpeti. Ne glede na to, kakšne posledice bodo dejansko utrpeli otroci gledajoč takšen izsiljevalski odnos.

Verjetno bi morali ljudje vsi na obsežne letne teste preden bi smeli imeti otroke.. samo se bojim, da bi takšna vrsta izumrla.
Evolucija nas ni naredila v smislu dolgoživih zakonskih “monogmanih” skupnosti (je to človeški – zelo političen izum).
Kaj pa je zakon, monogamija, družina.. se pa itak ves čas spreminja.
[/quote]

Hahaha! Dobra ta z jastogom… Tile Jordanovi raki so bili premnogokrat zlorabljeni v smislu obračanja besed in banaliziranja dejstev, da hierarhije obstajajo, so naravno stanje, pogojeno z evolucijo in da te imajo svojo vlogo v prav vsaki družbi.
Petersonova reprezentacija Jinga in Janga služi točno določenemu namenu in je zato tudi ustrezno poenostavljena. Njegova knjiga ni študija o Jungu in Jangu pač pa poenostavljeno rečeno “12 kuharskih nasvetov za uspešno življenje mladega človeka”, ki je izgubljen v množici modrovanj sodobnih šamanov in prerokov (idejni vodje feminizma, SJW ipd..), ki na osnovi polresnic širijo svoje videnje razmerji v družbi. Pač njegov pogled, do katerega ima pravico kot vsi ostali…
To, da sem docela apolitičen ni nikoli bila moja trditev in intimna opcija. Še posebej zato ne, ker prav politika usodno vpliva skoraj na vse aspekte mojega poslovnega in posredno tudi zasebnega življenja.
O Judih se pa motiš glede poklicev. Udejstvovanje v le-teh jim je prepovedovala predvsem vera, njihova lastna, ki je pač neločljivi del njihove identitete.

Bistvo, ki sem ga ponudil v svojem odgovoru avtorici je, da naj premisli o svojih nadaljnjih dejanjih, ker bodo imela lahko konkretne posledice. Na njej je, da se odloči in odločati se mora racionalno, ker ima družinska ekonomija (tudi razpadle, razvezane družine) svoje zakonitosti pa tudi pravne posledice razveze niso nezanemarljive.

Monogamija ni posledica biološke evolucije pač pa posledica evolviranja medčloveških odnosov in družbe. Še vedno drži, da so najuspešnejše družbe tiste, ki so tako ali drugače sprejele monogamnost kot enega svojih temeljev.
Koliko pa mora pri tem “trpeti” ženska pa je že lepo število desetljetji, zakonsko in v smislu družbene sprejemljivosti, povsem v domeni odločitve nje kot posameznice.

Hahaha! Dobra ta z jastogom… Tile Jordanovi raki so bili premnogokrat zlorabljeni v smislu obračanja besed in banaliziranja dejstev, da hierarhije obstajajo, so naravno stanje, pogojeno z evolucijo in da te imajo svojo vlogo v prav vsaki družbi.
Petersonova reprezentacija Jinga in Janga služi točno določenemu namenu in je zato tudi ustrezno poenostavljena. Njegova knjiga ni študija o Jungu in Jangu pač pa poenostavljeno rečeno “12 kuharskih nasvetov za uspešno življenje mladega človeka”, ki je izgubljen v množici modrovanj sodobnih šamanov in prerokov (idejni vodje feminizma, SJW ipd..), ki na osnovi polresnic širijo svoje videnje razmerji v družbi. Pač njegov pogled, do katerega ima pravico kot vsi ostali…
To, da sem docela apolitičen ni nikoli bila moja trditev in intimna opcija. Še posebej zato ne, ker prav politika usodno vpliva skoraj na vse aspekte mojega poslovnega in posredno tudi zasebnega življenja.
O Judih se pa motiš glede poklicev. Udejstvovanje v le-teh jim je prepovedovala predvsem vera, njihova lastna, ki je pač neločljivi del njihove identitete.

Bistvo, ki sem ga ponudil v svojem odgovoru avtorici je, da naj premisli o svojih nadaljnjih dejanjih, ker bodo imela lahko konkretne posledice. Na njej je, da se odloči in odločati se mora racionalno, ker ima družinska ekonomija (tudi razpadle, razvezane družine) svoje zakonitosti pa tudi pravne posledice razveze niso nezanemarljive.

Monogamija ni posledica biološke evolucije pač pa posledica evolviranja medčloveških odnosov in družbe. Še vedno drži, da so najuspešnejše družbe tiste, ki so tako ali drugače sprejele monogamnost kot enega svojih temeljev.
Koliko pa mora pri tem “trpeti” ženska pa je že lepo število desetljetji, zakonsko in v smislu družbene sprejemljivosti, povsem v domeni odločitve nje kot posameznice.
[/quote]
Jordan B. Peterson: Ne želite si izboljšati življenja s preprostim vprašanjem: “Kaj bi meni izboljšalo življenje?”
Namesto tega vztrajate znotraj kopren Maye in že praktično 4 leta pri vsakem odgovoru privlečete svojo “vlogo žrtve” – prevaranega in to vlogo mučeništvu primerno poveličujete.

Pa je Jordanovo vprašanje v 4. poglavju dokaj preprosto: “Kaj bi VAM izboljšalo življenje?”

Vsem, ki smo res prebrali osnovni zapis teme, je jasno, da v manipulatorskem odnosu, kjer se vnaprej grozi s “posledicami” ter oteževanju, ni nobenega smisla ostajati.
Siliti nekoga, ostaja naprej v izkoriščevalskem odnosu (čeprav z “diplomatsko” izbiro besed “premisleka”), je zgolj podaljšana roka nasilja in groženj.

Svetovati nekomu to, kar vam osebno odgovarja – zadržati partnerico z vsemi sredstvi, pomeni zgolj to, da je forma več vredna kot odnos. Manipulator vztraja na svojem “prav” – formi zakona in je torej upravičen do vseh ravnanj: nasilja (napadi in umori bivših po dnevnem časopisju), manipuliranja (groziti in oteževati).. celo tako daleč, da ko je odnos že dolgo pokopan, manipulator vztraja v “vlogi žrtve”, da si lahko zadrži pravico imeti v vsem prav.. v imenu cesarja, doma in “družine”.
Partnerja itak nikoli niso videli, ne čutili (if you love someone – you set them
free!)

Ni torej čudno, da si ženske izberejo t.i. “izhodno prevaro”, kot ji pravi dr. Veronika Podgoršek, ker je to edini način prekiniti slab odnos – z ranitvijo moškega ega na tak način, da odnosa ne zmore več nadaljevati!

A mora potem v vsakem primeru, celo v anonimnih koščkih interneta negovati svoj kult “moške žrtve”. Kjer očitnega paradoksa nihče ne opazi: zgolj popolnim moškim, se “zgodi” vloga žrtve.
Nepopolni moški, obratno kaj spremenijo na sebi, popravijo odnos in razhod ni potreben.
Ločitev je tako vedno zaradi popolnosti (svete nespremenljivosti) enega.
Srečno poročeni pa so nepopolni, se spreminjajo, gradijo in izboljšujejo odnos..
Kar ni za mešati z nesrečno poročenimi, kjer eden popusti ter se do smrti podreja popolnosti drugega.

AVTORICI OSNOVNE TEME: Čimprej možno zapustite iziljevalskega manipulatorja.
Ekonomsko ne bo rožnato, se bo pa izboljšalo s časom. O tem smo sicer že.
Če boste predolgo čakali ali bili predolgo neodločni, si bo vaša podzavest sama našla “Podgorškin način izhoda” – t.i. izhodno afero.

Bo pa vaš mož, ko postane bivši, lahko ujčkal svojo “vlogo žrtve” in se čudil, kako to, da je popolnemu kot je, ženska “ušla”.. – valjda, nora je!

Hahaha! Dobra ta z jastogom… Tile Jordanovi raki so bili premnogokrat zlorabljeni v smislu obračanja besed in banaliziranja dejstev, da hierarhije obstajajo, so naravno stanje, pogojeno z evolucijo in da te imajo svojo vlogo v prav vsaki družbi.
Petersonova reprezentacija Jinga in Janga služi točno določenemu namenu in je zato tudi ustrezno poenostavljena. Njegova knjiga ni študija o Jungu in Jangu pač pa poenostavljeno rečeno “12 kuharskih nasvetov za uspešno življenje mladega človeka”, ki je izgubljen v množici modrovanj sodobnih šamanov in prerokov (idejni vodje feminizma, SJW ipd..), ki na osnovi polresnic širijo svoje videnje razmerji v družbi. Pač njegov pogled, do katerega ima pravico kot vsi ostali…
To, da sem docela apolitičen ni nikoli bila moja trditev in intimna opcija. Še posebej zato ne, ker prav politika usodno vpliva skoraj na vse aspekte mojega poslovnega in posredno tudi zasebnega življenja.
O Judih se pa motiš glede poklicev. Udejstvovanje v le-teh jim je prepovedovala predvsem vera, njihova lastna, ki je pač neločljivi del njihove identitete.

Bistvo, ki sem ga ponudil v svojem odgovoru avtorici je, da naj premisli o svojih nadaljnjih dejanjih, ker bodo imela lahko konkretne posledice. Na njej je, da se odloči in odločati se mora racionalno, ker ima družinska ekonomija (tudi razpadle, razvezane družine) svoje zakonitosti pa tudi pravne posledice razveze niso nezanemarljive.

Monogamija ni posledica biološke evolucije pač pa posledica evolviranja medčloveških odnosov in družbe. Še vedno drži, da so najuspešnejše družbe tiste, ki so tako ali drugače sprejele monogamnost kot enega svojih temeljev.
Koliko pa mora pri tem “trpeti” ženska pa je že lepo število desetljetji, zakonsko in v smislu družbene sprejemljivosti, povsem v domeni odločitve nje kot posameznice.
[/quote]
P.S. O židih in ženskah imate
pa isto logiko kot Srbi v zadnji vojni: Sarajevčani, kot prebivalci Dubrovnika in ostalih mest in vasi – so obstreljevali sami sebe.

Židje (kot tudi ženske), so imeli tisočletja prepovedi udejstvovanja v že imenovanih poklicih, ki nimajo nobene osnove v njihovi religiji (ali “sposobnosti” za ženske).
Glej: https://www.britannica.com/topic/anti-Semitism/Anti-Semitism-in-medieval-Europe
(Če vam novejše prepovedi, prejšnjega stoletja v Rusiji, na Poljskem, Ukraini.. kot potem najvišji obliki: nacistični Nemčiji, niso jasne).

Ni čudno, da vam je tako všeč Jordan Peterson, človek z osnovnošolskim
nepoznavanjem zgodovine.

P.S. O židih in ženskah imate
pa isto logiko kot Srbi v zadnji vojni: Sarajevčani, kot prebivalci Dubrovnika in ostalih mest in vasi – so obstreljevali sami sebe.

Židje (kot tudi ženske), so imeli tisočletja prepovedi udejstvovanja v že imenovanih poklicih, ki nimajo nobene osnove v njihovi religiji (ali “sposobnosti” za ženske).
Glej: https://www.britannica.com/topic/anti-Semitism/Anti-Semitism-in-medieval-Europe
(Če vam novejše prepovedi, prejšnjega stoletja v Rusiji, na Poljskem, Ukraini.. kot potem najvišji obliki: nacistični Nemčiji, niso jasne).

Ni čudno, da vam je tako všeč Jordan Peterson, človek z osnovnošolskim
nepoznavanjem zgodovine.
[/quote]

😀
Jep, res so jih zatirali v srednjem veku, a precej prepovedi so imeli kar v lastni veri.
So bili pa uspešni bankirji, kot skupnost in kot posamezniki uspešni zdravniki. Prav Judovski skupnosti dolgujemo veliko zahvalo za velikanski napredek v medicini v srednjem veku.
Jbg… vere v osnovi nobene nimam prav v čislih in ja, če greš brat Toro, boš v njej našel podobno ekskluzivistična besedila kot v Koranu, zato tudi tak odziv krščanskih kraljev takrat in tam in ker se slovesa dežurnega krivca težko znebiš, so tudi v nacistični Nemčiji in njenemu dvojčku po rezultatih glede zatiranja ljudi SSSR, ohranili enako vlogo pa čeprav niso pri vsem skupaj imeli prav nič. Psiha množice vedno potrebuje črno ovco, sicer ne ostane homogena, ker se mora spopasti z lastnimi demoni. Na srečo je danes precej drugače. ANTIFA press 😉
Peterson ni zgodovinar, je klinični psiholog. Njegova knjiga je namenjena široki, množici in jo je potrebno gledati kot tako.
Pa ne mi v usta polagat še Sarajevčanov in Dubrovčanov, ker s tem pa res nimam nič.

Bistvo strahu pred Judi in neposredne posledice- njihovega zatiranja po vzvodih oblasti ne izvira le v veri (njihovi), ampak v nesposobnosti ostalih, da bi jim uspešno konkurirali. Uspeha Judov ne omalovažujem, tudi kot ljudstvo jih cenim, ker so se kljub vsem pritiskom pod drugimi uspešno ohranili on obranili, celo uspeli s ponovno ustanovitvijo lastne države.
Nenazadnje je tudi zelo zanimivo, kako so se sefarditski begunci rekonkviste uspešno usidrali tudi v srcu fašistične Italije… Zanimiva zgodba…