Pozdravljeni,
s partnerjem sva v vezi že 7. leto in od začetka je bil to odnos gor-dol. Brez prave varnosti.
Na začetku sva imela težave z zaupanjem zaradi propadlih zakonov/vez, potem pa je bil vzrok nezaupanja njegovo dopisovanje z drugimi ženskami.
Sedaj že nekaj časa ponavljava igro: ko se jaz razjezim, mu vržem v obraz, da lahko gre (čeprav si tega ne želim), on pa se posledično vrže v dopisovanje, ter se čustveno odmakne.
Ker se je to v preteklosti že večkrat ponovilo, zgleda nekako tako, da je mene grozno strah, da me bo zapustil, njega pa, da ga bom vrgla ven iz stanovanja oz. končala vezo.
Generalno se lepo razumeva imava pa veliko ‘luknjo’ v odgovornosti – jaz sem preveč, on pa premalo.
On bi se imel fajn, jaz pa, ko je treba kaj naredit pritiskam nanj… na živce mi gre, ker moram za veliko stvari rečt. …
Zanima me ali je sploh možnost, da bi oba našla mir in se pomirila v tej vezi in našla varnost…
Sploh ne vem, kako pridobiti nazaj zaupanje.

Hvala in lp, Maja

Spoštovana mayamaya,

v tej zvezi vas tare dvoje večjih problemov: nezaupanje v partnerjevo zvestobo in občutek, da se ne morete zanesti nanj glede prevzemanja odgovornosti (niste napisali, ali gre za finance, za delo, za obveznosti, občutek za čas, kombinacijo naštetega ali še kaj drugega, kar pa niti ni najbolj pomembno – pomembno je, koliko vas je strah, morda celo sram, in kako jezni postajate zaradi tega). Zvestoba in varnost pa je dvoje izredno pomembnih dejavnikov v zvezi, tako da je kar težko razumeti, kaj pomeni »generalno se dobro razumeva« oziroma daje misliti, da za ta »generalno« vi vložite veliko truda, obvladovanja, živcev in predvsem zanašanja nase. Morda dobite v zameno živahnost, sproščenost, očitno se ta moški zna »imeti fajn«, vi pa čutite, da vam ob vašem močnem občutku odgovornosti manjka otroške radoživosti in jo dobite prek njega? Sprašujete pa se, ali je to vredno vaše nenehne tesnobe, kdaj bo spet skočil iz vajinega odnosa v virtualne odnose z drugimi ženskami in kdaj boste morali prevzeti odgovornost za stvari, ki naj bi si jih partnerja enakopravno delila (ker smo menda ženske vredne ravno toliko kot moški). Veliko vprašanj se mi poraja, ko prebiram vaše pismo, kakor da mi manjkajo ključni podatki, da bi vam lahko napisala bolj zadovoljiv odgovor. Se vprašanja vrtijo tudi v vašem notranjem filmu? Ali pa so v vajinem odnosu tegobe, o katerih niti sami ne želite razmišljati, kaj šele, da bi jih ubesedili, pa čeprav anonimni?

Sprašujete se, kdaj in kje vas je življenje tako pritisnilo ob tla, da morate s seboj sklepati tolikšne kompromise. Možnost, da se iztrgate iz začaranega kroga prisilnega ponavljanja vedno istega bolečega vzorca izganjanja iz odnosa-bega iz odnosa-vabljenja nazaj v odnos-ponovnega srečanja v odnosu, seveda obstaja: partnerska terapija. Bolj jasno vam ne morem povedati in hitreje do nekaterih ključnih ugotovitev ne boste prišli. Terapevt namreč paru hitro postavi ogledalo njunega odnosa. Ogledalo ne pomeni kritike – pomeni objektivno in obenem empatično zrcaljenje dejstev. Če bosta pripravljena delati za spremembe, vama bo uspelo odnos dvigniti na zrelejšo raven. Če ne, pa se bosta morala vsak zase odločiti, zakaj vztrajati v statusu quo. Cena za takšno izčrpavanje se s časom zvišuje in ne želim vam, da bi vas srednja leta dočakala zagrenjeno in brezvoljno. Zaslužite si spoštovanje in varnost, iskreno vam želim, da bi si to postavili za izhodišče.

Lepo vas pozdravljam,

Pozdravljeni,
odličen odgovor. Torej, občasno sva na terapije že hodila, trenutno tudi hodiva, vendar se mi zdi, da vsak vleče na svoj konec. Partner ima čisto drugačen pogled na življenje kot jaz. Sicer ni s tem nič narobe, vendar se ob nastalih konfliktih nikoli ne znava dogovoriti, da bi bilo za oba prav – kar obvisi v zraku. Problem vidim v drugačnih prioritetah. Tudi funkcionirava čisto drugače – jaz sem izjemno organizirana in čas izkoristim 120% produktivno, on pa občutka do časa sploh nima, zato se nama velikokrat zatakne. Jaz namreč s polno paro stvari naredim, in sem seveda posledično skurjena. On pa naredi, kar pač uspe, pa seveda na koncu ni skurjen. Vendar je narejeno le pol stvari… Ko ga prosim, naj naredi, kar se meni zdi prioriteta, pravi, da jaz pač vidim prioriteto v mojem delu, on pa v svojem. In večinoma vidi prioriteto v delu, ki je samo zanj, ne pa toliko za skupno dobro, kaj šele samo zame. Ne rečem, da ne naredi stvari.
Na primer s svojim podjetjem zasluži ravno zase, morda malo več, vendar se mu zdi to čisto dovolj. Ne obremenjuje se, da bi zaslužil morda še malo ekstra za vse nas, mene in otroke. Jaz sem sicer zelo samostojna in neodvisna (kar je na nek način tudi breme) vendar bi si želela, da bi skrbel tudi za nas, tudi če tega ne potrebujem…. Na primer, če želim kaj renovirati, vem, da lahko računam le nase.
Po drugi strani se lahko o vsem pogovriva, sva nežna, pozorna in ljubeča en z drugim, lahko bi rekla, prava prijatelja in ljubimca. Imava tudi skupne hobije in zelo podobno čutenje in čustvovanje.
Je pa tako, da ko prideva v konflikt, jaz napadem, se on umakne, nakar si ne morem pomagati, da nebi razmišljala, s kom neki si zopet dopisuje in ali že napleta novo vezo – to je obupno zoprn občutek in rada bi se ga znebila ter mu ponovno zaupala. Čeprav je pred časom obljubil, da tega ne bo več delal, mu kar ne verjamem, čeprav bi mu rada.
Rada bi se znebila te teže, odgovornosti, da je vse na meni, pa se ne znam.Razumsko vse razumem, vendar se v afektu vse ponavlja…
Hvala in lep pozdrav, Maja