Ni mi jasno in ne razumem, zakaj tisti, ki ne premorete niti kančka empatije, berete naš forum. Se hodite naslajati ob našo bolečino in si hkrati pumpati svoj ego? Mislite, da ste boljši od nas? Da bi vi bolje znali preboleti izgubo otoka? Zakaj nam solite pamet in odrejate kako moramo čutiti, kako moramo živeti? Nam ne dovolite spominov, solz in smo za nekoga celo v čustvenem taborišču????
Jezna sem in žalostna hkrati…
Od smrti mojega otročka je minilo ”že” pet let in sem že dobila debelejšo kožo, ampak me še vedno zbodejo take besede. Ne predstavljam si mamice, ki se ji je to zgodilo pred kratkim in prebere take krute stavke.
Druge mamice so v podobni temi že napisale kako poteka naš dan in da nismo cele dneve vse objokane, zaprte v zatemnjenih sobah.
Ampak očitno tudi tega ne razumete, da je naš forum tu zato, da si pomagamo v težkih trenutkih in si stojimo ob strani in dobimo besede tolažbe od nekoga, ki nas razume, ki je šel skozi to.
Vi pa, ki ste tako močni, da lahko mirno prestopite smrt in žalovanje, nas prosim lepo, pustite na miru…Mirno lahko preskočite cel forum in se zgražate kje drugje. Mi se bomo znašli in preživeli po svoje, v svojem ritmu in vsak ob svojem času.

marsovka,

prav imaš. Opažam, da se na MON-u zelo radi pasejo raznorazni provokatorji, ki jim življenje samo sploh ni izziv in se vsi zdolgočaseni spravljajo na forume, ki jim sploh ne pripadajo. Kaj koga briga kako žalujem, če tega sploh ni pripravljen sprejeti ne razumeti?

Pa tale boštjan, ki me zmerja s čustvenim taboriščnikom. Od kje mu ideja, da je samo on žrtev težkega življenja, nakar se je hrabro pobiral in danes žanje sadove krasnega in uspešnega 4-članskega družinskega življenja. Kaj potem počne na tem forumu? Zakaj ga prebira? Je kdaj vprašal svojo ženo, če se še spomni svojega otroka? Poleg tako klenega človeka najbrž pretaka solze na skrivaj, da mu ne bi rušila predstave o njegovi idealni družinici in čvrstem čustvovanju.

Seveda gre življenje naprej! Ampak kje piše, da je žalost prepovedana! Kje piše, da žalosten človek ne sme jokati? In zakaj, za vraga, se potem sploh znajdete tu gor na tem forumu, vi čvrsti robotizirani manijaki?

Forum nosi naslov Ko starši žalujejo, vi pa to niste! Zakaj ne serjete po forumu obolelih za rakom in jim dopovedujete kako blazno malenkostni so, ker umirajo, saj je smrt del življenja! Višek cinizma, neokusa, nemorale premorete vsi, ki pljuvate, brcate in kričite na mamice, ki so morale pokopati otroka. Tudi jaz sem ga. Pa, boštjan, sem ponosna mati v krasni šestčlanski družini.

Vsem sralcem in zaničevalcem moje žalosti zastavljam vprašanje.
A mi dovolite, prosim, da živim svoje življenje?

Mi ne da miru, pa se oglašam. Kako dolgo, kdo sme in kdo ne , koliko časa je primerno in koliko ne, kdo pretirava in kdo ne – žalovati .

V sedanjem času se žalovanje pojumje drugače, kot pred 30 ali več leti nazaj. Moj občutek je, da se mi nekaj končno dopolnjuje. Nekaj, o čemer se včasih ni govorilo, kaj šele pisalo. Žal, šele ob tretji izgubi. Ko sem postala babica.

Ob izgubi sestrice sem bila otrok, stara 4 leta . Bila je mlajša od mene. Umrla je stara tri mesece. Močno se je dotaknila mojega življenja s svojo prisotnostjo. Spomnim se jo, ko je ležala v košku, ko je zbolela, ko so jo odpeljali v bolnišnico in ko je nekega dne moja mama rekla samo: Irence ne bo več. To je bilo vse. Pa njenega pogreba , ko sva stali ob grobku in je mama rekla: Saj ni kaj, pojdiva.
Še danes (ko tudi mame ni več ) se sprašujem, kako je bilo njej. Ker o sestrici ni več govorila. Mislim pa, da je vedno mislila tudi nanjo, tudi tisti poslednji dan.

Ob izgubi otročka. Ni bilo posebne procedure, zgolj – kar pogumno naprej, doma imate še tri zdrave otroke, pa še jih boste imeli, če se boste za to odločili. In spet bolečina, nemoč, občutek krivde, žalost. Pa nič več otrok.

Vsa neizžalovana čustva zakopana vsa ta dolga leta, globoko v srcu in v podzavesti. Ker o teh stvareh ni bilo primerno govoriti, kaj šele pisati. To so bile intimne družinske zgodbe.

Hočem povedati, da gre življenje res naprej, vendar tudi po vseh dolgih letih ne zamahneš z roko, ker se je pač zgodilo kar se pač je in ker je čas da se konča tvoje žalovanje. Enostavno ni limitiranega obdobja – od kdaj do kdaj.

Naj bo dovoljeno na forumu, ki je namenjen žalujočim staršem, vsakemu, ki to želi in mu je ob zapisu vsaj malo lažje, izraziti svoje občutke in žalost.
Definicij, kaj je “normalno” in kaj ne naj se razni “dušebrižniki” raje izognejo. Ker nas, enostavno ne zanimajo. Ljudje smo hvalabogu različni.

* Življenje teče in nič ne reče, samo nasmeh je bolj grenak.*