Ni mi jasno in ne razumem…
Zrele osebe se čustveno poberejo in ne negujejo žalosti po 10, 20, 30 ali več let.
Zrele osebe so zrele, spoštljive in pomirjene same s sabo in svetom.
Zrele osebe se poberejo čustveno in niso primer bolniškega/psihiatričnega zdravljenja zaradi neizživete žalosti ter z nezmožnostjo živeti naprej.
Zrele osebe se ne kregajo po forumih, ker ne znajo svoje jeze preusmeriti drugam.
In nenazadnje, zrele osebe vidijo realnost – ne pa izkrivljene slike, s katere potem ne zmorejo razbrati prave podobe (tako na forumu, kot v življenju).
Vse dobro vam želim in da bi znale zaživeti s svojo družino, prijatelji ter ne bili jezni na drugače misleče tukaj v forumu!
p.s. za svojo punčko sem žalovala in vse bi dala, da bi živela. vendar tako je bilo usojeno, nisem mogla vplivat, lahko pa vplivam naprihodnost!
jana
jaz pa razumem janoe in prav ona mi je pomagala do drugačnega mišljenja. Naj povem svojo zgodbo. S partnerjem sva skupaj 10 let. Zanosila sem in oba sva se zelo veselila otrok – dvojčkov. Po 5 mesecih je prišlo do napake, kri, srce, nujno stanje, oživljanje, smrt. Dvojčka sva izgubila, rešili pa so komaj mene. To je bilo usodnega aprila 2008. Do njenega pisma sem se obtoževala in žalovala, sploh mi ni bilo mar zame, še več, žal mi je bilo, da nisem jaz umrla, namesto dvojčkov. Kriza je bila tudi v najini vezi, saj se partner ni mogel soočiti s tem, da bi raje izgubila sebe kot otroka. Dejal mi je, da bova imela drugo priložnost, in če bi moral izbrati,kdo bo živel, bi se odločil zame namesto otrok. Takrat sem delno sprevidela pravo sliko, dokončno pa s pismom janee. Začela sem se spraševati, zakaj tako vegetiram, zakaj sem tako krivična do svojega podarjenege življenja, zakaj do takšne sreče, ki jo delim s svojim zlatim partnerjem in družino. Dvojčka sem ljubila z vsem svojim srcem, vendar, če jima ni bilo dano živeti, moram jaz živeti naprej. Tudi svet je bil pred mojim rojstvom, in bo po moji smrti, razlika bo samo v tem, da bi prezgodaj odšla in zapustila svoje najdražje. Ne! Živela bom, zaključila z žalovanjem in gledala naprej.
Danes sem izvedela, da sem spet noseča :))) Seveda se spomnim na svoja dvojčka, spomnim pa se tudi tega, da moram živeti naprej in z optimizmom!
Upam, da rata. Tudi vam.
JanaE, rešila si mene, mojo družino in mogoče tudi mojega sončka, ki bo privekal na svet čez 8,5 mescev!!!! Večno hvaležna Cilka W. Jenko
Pozdravljene.
Strinjam se z JanoE.
Njeno razmišljanje je zelo dobrodošlo v času, ki ga živimo, ko se vsa čustva in občutja stopnjujejo v višave.
Morda se mnoge od vas s tem ne strinjate,pa vendar vsaj za trenutek poskusite razumeti drugo stališče. S svojim razmišljanjem veliko doprinesete sebi, partnerju in celotni družini, ki živijo ob vas.
Težko je in prav je,da se žaluje. To nikakor ne dvomi nihče. Ni pa povsem prav, da se vaše čustveno stanje potencira ter da med seboj v takšnih debatah žalost stopnjujete.
Zdi se mi tudi pomembno, da svojih otrok, rojenih PO tragični izgubi, ne primerjate in se z njimi opominjate slabih dni in trenutkov. Vsako rojeno bitje je bitje zase in nikogar ne smemo enačiti ali primerjati.
Menim tudi, da je prav da žalost izgubljamo med bližnjimi in v naravi, kot pa na takšnih forumih.
Veliko nas je, ki izgubimo bližje, ki nam največ pomenijo in prav je, da se za voljo njih poberemo in počnemo dobre svtari v življenju.
Citiram zelo dobro izjavo uporabnice iz foruma: “Kaj bi pa mislil moj angelček, ko bi videl svojo mamico vsak dan jokati!?Vesel bo, če bo nasmejana!”
Ne želim nikogar užaliti ali prikrajšati za žalost, še manj preusmerjati mnenja.
Hvala za pozornost in lep dan še naprej.
Ko prebiram tale forum, mi ni jasno, kako lahko mamica tako objokuje otroka, ki se še rodil ni? Sploh še ni viden otrok, pa taka žalost? Saj ne rečem, da ni hudo, vendar če bi kdo drug bral, bi mislil, da gre za najstnika ali 20 letnika, ne pa nerojenega otroka. Saj konec koncu niti noseč nisi za ziher – kdo pa zdravnikom še verjame. A si sigurna, zares 100%, brez kančka dvoma, da si noseča?
Isto je z do 1 leta starim otrokom…ok, si videl otroka, pestoval ipd. Potem umre, žalostno, res! Vendar se potem tukaj razglablja, kot bi šlo za cel vrtec halo!!! Z otrokom si bil malo cajta, ne moreš se toliko navezati kot na 10 letnika in več.
JanaE,iz tega posta se da razbrati,da ti sigurno nisi imela rada svojega otroka,zato tudi nisi žalovala.Pa čeprav praviš da si.Si hladna,brezčutna oseba,ki lahko samo ‘pozabi in gre naprej.Mene bi blo pa sram.Še bolj sram pa,ker nimaš nobenega spoštovanja do drugih ljudi.
To je razvidno iz teh stavkov:
“Citiram:
Ko prebiram tale forum, mi ni jasno, kako lahko mamica tako objokuje otroka, ki se še rodil ni? Sploh še ni viden otrok, pa taka žalost?
Saj konec koncu niti noseč nisi za ziher – kdo pa zdravnikom še verjame. A si sigurna, zares 100%, brez kančka dvoma, da si noseča?
Zanimivo da ne razumeš,glede na to,da si otroka nosila pod srcem.Mar res nisi začutila ljubezen do otroka?Naj mi potem nekdo reče da si ‘normalna.Potem tudi logično,da si hitro prebolela otrokovo smrt.Očitno ti tudi trije meseci niso bili zadosti.Praviš,da tudi eno leto star otrok ni dovolj,da se toliko navežeš.
Potem je več kot razvidno,da nisi tok inteligentna,da če ženski raste trebuh,ima povišane hormone,se otroka vidi na UZ…zate je to mogoče tudi nenoseče stanje,kjer otroka dejansko ni…..bla bla bla…samo nakladanje te je.
Pa tisti,ki se strinjate z njo…ali ste zares prebrali vsak stavek ki ga je napisala?Se vam tak način pisanja ne zdi bolano?Bi vi tako spisali post?
Edino kar se lahko strinjam je,da se je seveda najbolje ‘pobrati in iti naprej.Kje si pa ti prebrala,da se ti ljudje niso ali ne bodo?Ti si se zelo hitro in bravo…tvoja zmaga….ti si najboljša…aplavz.Samo zanimivo je,kako te imama večina tu za zelo ‘slabo osebo.Na žalost si res taka.Zlobna brez kančka slabe vesti.Če bi jo imela sigurno ne bi tako pisala.Samo zasvinjala si ta forum.Zares upam,da ne boš imela še kakega otroka,ker otrok bi bil revež brez ljubeče matere.
Povedala si svoje mnenje na tak obtožujoč način,da se človek kar zgrozi ob takih besedah.Verjetno v žvljenju tudi kaj hitro pozabiš svoja ‘slaba dejanja,ko koga prizadaneš in ti je dejansko vseeno.Si egoist brez srca.
Vsak ima pravico žalovati.In da to obsojaš je greha vredno.
draga Jana E upam da boš to moje pismo prebrala. Mame se na svoje otroke navežejo takoj ko so noseče, zato ni čudež da se mame ne bi jokale če jim otrok umre ko se rodi ali pa ko je star leto dni. Tudi ti bi se tako navezala na svojega otroka. Otroka imaš najraje na svetu. To ti lahko povem ker imam sama dva otroka. Prvi je skoraj umrl. Zato ti povem da sem jokala že ko se mu je samo stnaje poslabšalo ker ga nisem hotela izgubiti, ker ga imam najraje na svetu. Zato ne vem zakaj tak halo okoli tega. Čustvo je čustvo draga (bodoča/bivša) mamica.
Rečte kar čte ampak Jana E. ima prav.
Ko prebiram par pisem, ne samo od tega naslova ampak druge, imam občutek, kot da ste vse v taborišču. ČUSTVENEM TABORIŠČU!
Vem, da boste sedaj rekle, da sem moški (star sem 40 let) in da nisem čustven; kar seveda ni res, da nisem čustven. veliko sem dal skozi v življenju, veliko bolezni in padcev, pa sem se vedno pobral, kot tudi moja žena. Danes imava idealno štiri člansko družinico, lahko pa bi travmirala zaradi preteklosti izpred 10 let, bila depresivna in mogoče bi se celo ubila. Ne, pokopala sva otroka in preteklost, danes pa lahko spet živiva. Z 8 letnikom in 7 letnico.
“Življenje gre naprej in mi z njim” kot je nekdo lepo napisal. Pozdrav BTJM
Ker imam prijateljico, ki je morala v 24. tednu roditi punčko, sem zašla tudi na ta forum in sicer zato, da bi lažje razumela kaj doživlja in da bi ji lažje stala ob strani.
Ta tema me je precej presenetila. Kot prvo mi ni jasno zakaj bi sploh nekdo odprl temo s takim naslovom na forumu, kjer starši dejansko velikokrat izlijejo svojo žalost “na papir”. Jaz verjamem, da marsikatera napiše post le zato, ker ji je tako lažje in ker morda nima v bližini nekoga, ki bi mu v tistem trenutku lahko povedala kaj čuti. In verjamem, da vas večina živi povsem normalno življenje, a je kanček srca in vaših misli ves čas pri vaših angelčkih.
Strinjam se le glede tega, da je res težko razumeti, da kdo več let žaluje zaradi spontanega splava, do katerega pride še preden začne utripati srček ali je gestacijska vrećka prazna. To razumem in v takem primeru je res treba z optimizmom naprej.
Ko pa gre za smrt otroka…tega verjetno nikoli zares ne preboliš. In žalovati ima pravico vsak na svoj način in toliko časa kot čuti sam.
Draga JanaE oz. Janča,kot si se podpisala, s kakšno pravico rečeš, da še nerojeni otroci in otroci stari do 1 leta starosti nimajo pravice, da žalujemo za njimi!? Kakšna izjava je to? Si sploh prebrala kaj si sama napisala? Enoletnik ni fikus, ki ga zamenjaš z drugim in pozabiš nanj! Res gre življenje naprej, ampak ne na način kot ga ti opisuješ…če nimaš srca in čustev, morda, ampak potem si fikus ravno ti.
