Ja, saj ne moremo vsi imeti vse, kar si želimo. Če zaradi tega, ker ima moja najboljša prijateljica nekaj, česar jaz nikoli ne bom imela, nočem biti več njena prijateljica in ohladim stike, je to navaden EGOIZEM. Seveda razumem bolečino, tudi sama jo doživljam, toda da bi zato ne zmogla biti njena prijateljica???? To, draga moja, je navadno pestovanje bolečine in sebičnost. In ta sebičnost bi se pokazala slej ko prej. Tudi če bi imela otroke. Pač na drugem nivoju. Tako kot so med tistimi, ki imajo otroke sebični ljudje, so tudi med tistimi, ki otrok ne morejo imeti. Samo da se slednjim njihov egoizem dopušča in kot dober izgovor se navaja bolečina, ker ne more imeti otroka. V bistvu pa brez vseh okraskov, brez zavijanja v celofan in vse ostale navlake ostane zgolj in samo EGOIZEM. Čisto enak kot je pri tistemu, ki zavida svojemu prijatelju dober odnos z možem (ki ga on sam nima), ki zavida prijatelju dobro finančno stanje itd. Samo da bi v teh primerih vsi obsojali nekoga, ki je razdrl prijateljstvo samo zato, ker je njegov prijatelj bogat, on pa ne. V primeru nas, ki ne moremo imeti otrok, pa ljudje našo sebičnost enostavno hočejo razumeti, enačijo jo z bolečino ob naši nemoči. Veliko bolj moralno neoporečno se ljudem zdi biti ljubosumen na nekoga, ker ima ta otroke, ti pa ne, kot biti ljubosumen ker je nekdo bogat, ti pa ne. Gre pa v osnovi za isto čustvo. Za golo zavist. Samo da je sprejemljivo biti sebičen zaradi tega, ker ne moreš imeti otrok, nesprejemljivo pa je biti sebičen zato, ker nisi bogat. Edina razlika.

Verjemi, sem o tem veliko veliko razmišljala in tudi izkušnje imam na tem področju.

Če je zate materinstvo poklic, potem vse lahko zgleda tako logično in se da razložiti razumsko. Pa še fino se da očitat drugim da so egoistične.

Ti jim v bistvu kričiš, da so egoistične (uporabila si velike črke), če na življenje gledajo drugače kot ti.

Ker je tvoje razmišlanje edino pravilno….

??

Ne, ne gre za moje razmišljanje, ki je edino pravilno. Naj ti ponazorim. Npr. da je nekdo živel vse svoje otroštvo v bedi in revščini in si, ko odraste, obupno želi biti bogat in si privoščiti vse, kar si kot otrok ni mogel. Od potovanj do vsega ostalega. Človek odraste, pridobi prijatelje, toda nikakor mu ne uspe, da bi obogatel. S prijatelji preživi kar veliko časa, posebej z enim prijateljem. Leta minevajo, on pa je vedno bolj zagrenjen, saj ugotavlja, da obogatel nikoli ne bo in da bo vedno tolkel revščino. Njegova želja preraste v hudo potrebo, saj meni, da če ne doseže bogastva, nikoli ne bo celovita osebnost. Njegovo življenje bo zaman. V tem času se njegovemu prijatelju zgodi, da dobi super službo, začne zelo dobro služiti in si privošči ogromno stvari, ki si jih prej ni. Naš možakar (ali ženska, vseeno) vedno redkeje hodi k prijatelju, zdi se mu, da ga ne razume, saj je ves čas tako srečen in dobre volje. Za razliko od njega samega, ki je vedno bolj zagrenjen. Vsakič, ko pride k prijatelju, vidi, na kako visoki nogi živi, kaj vse ima in kam vse hodi. Čuti neznosno bolečino, ko prihaja k njemu. Na koncu stike prekine, saj ima občutek, da ga prijatelj, odkar je obogatel, ne razume več.

Zgodba je seveda drugačna od zgodbe, kjer bi bila ena od prijateljic ženska, ki ne bi mogla imeti otrok, čeprav si jih je vedno želela. Vendar pa ima osnovo čisto enako. Gre za čustva, ki jih nekdo občuti, ko zavida nekomu nekaj, česar sam nima. Ali resnično meniš, da človek, ki si je vedno želel obogateti, pa tega ne doseže, ne more čutiti hude praznine? Ne more imeti v sebi točno takega občutka nemoči in zavedanja, da ni popolno bitje, kot ga ima lahko ženska, ki ne more imeti otrok, pa jih zelo želi? Da se ti ti dve zgodbi zdita čisto drugačni, je razlog samo v tem, da izgubo otroka občutiš, da občutiš to, da nimaš otrok in da si to doživela ter – najpomembnejše – se ti to zdi obupno in grozno. Biti reven oz. ne biti bogat, se ti ne zdi niti najmanj hudo. Zato ne razumeš človeka iz zgornjega odstavka. Zato se ti zdi, da sta njegova bolečina in tvoja bolečina milje narazen. Pa nista. Oba čutita natanko enako nemoč in bolečino. Pa se ti zdi prav, da je zgornji človek prekinil prijateljstvo samo zato, ker je revnejši od svojega prijatelja? Je prav, da ne vidi ničesar drugega kot le to, kaj si lahko privošči njegov prijatelj in česa si on ne more privoščiti? Je to pravo prijateljstvo? No, zame ni. Prekinjeno je bilo zgolj zaradi sebičnosti. Pa ne od tistega, ki je bil bogat. Razumeš?

Ne gre za “gledanje na življenje” drugače kot gledam jaz. Gre za to, da do stopnje, kjer bi ugotovile, da so prekinile prijateljstvo samo zato, ker zavidajo svojemu prijatelju in da prijatelj za to ni nič kriv, še niso prišle. Zaradi pestovanja svoje bolečine ter poveličevanja svoje nesreče, kjer nič drugega ne more biti enako boleče kot je nezmožnost imeti otroka, so še vedno na stopnji, kjer menijo, da so za to, so njihova prijateljstva postala bivša, krivi izključno drugi. Ki jih niso razumeli. Ne gre za drugačno pojmovanje življenja. Gre za nepopolno pojmovanje le-tega. Za to, da menijo, da se on sam lahko do prijatelja obnaša popolnoma ignorantsko, saj ga vendar peče njegova ogromna bolečina, prijatelj do njega pa se mora vedno obnašati točno tako, kot on sam meni, da bi se moral. Zato, ker mi v sebi nosimo svojo bolečino, to še ne pomeni, da ne obstajajo tudi druge, enako velike, čeprav bolečine drugega tipa. Ki jih ženske na tem forumu skoraj izključno podcenjujejo. In to je tisti egoizem, o katerem sem govorila.

po moje je pa oki eno in drugo.Lej, Jakica, usper, če it je uspelo in da lahko tako razmišljaš in tako živiš.Smo si različni.Nekdo drug pa ne more in si pomaga drugače.In ni narobe, če je način drugačen.O prijateljih pa niti ne bi.So taki in drugačni.Dejstvo pa je, da smo res prveč trdi, da ne znamo poslušati, da bi samo delili pametne nasvete kako bi morali živeti itd.tukaj se dajmo brzdati.Ponudimo roko, objem in ne vsiljujemo in ne obsojajmo.temu ta forum niti ni namenjen.
Večkrat je že ena napisala, mislim, da Solzice, da ni z nikomur nič narobe.Samo več načinov je in različni smo si.

Ne vem, kaj naj sploh napišem…
Dolgo časa nisem mogla zanosit, ko nama je uspelo, sva bila v sedmih nebesih. Žal se je končalo z IMN ter predvidevanji ginekologov, da nikoli več ne bom mogla zanosit po naravni poti. Se mi zdi, da sem se po začetni kar hudi žalosti hitro pobrala in začela zbirat moči za postopek IVF. Kmalu sem se vrnila nazaj v družbo in se nisem kaj preveč distancirala.
Ko sem zanosila v IVF postopku, sva bila najsrečnejša na svetu, takratnih čustev ne morem opisati.
Moja punčka se je rodila živa, živela 13 minut in umrla, ker so trboveljski ginekologi na številnih UZ-jih spregledali, da nima ledvičk. Rodila sem v Lj in glede na porodne zaplete sem vesela, da se je stvar odvijala tako, kajti trboveljske ginekologije ne prestopim več niti v sanjah, pa če na pločniku umrem. Po začetnih črnih scenarijih, da mi bo potrebno odstraniti maternico, ker sem imela v njej še ostanek posteljice, se je vse skupaj znormaliziralo, ko se mi je po dveh mesecih posteljica sama porodila.
In takrat… sem najbrž popolnoma dojela, kaj se je sploh zgodilo. Vse faze so bile prisotne – bes, jeza, zanikanje, obup, žalost,… Ohranila sem stike le s tistimi prijatelji, ki so mi bili takrat v oporo. Ki so imeli jajca, da so prišli k meni in se pogovarjali z mano. Z vsemi ostalimi sem zaključila in ni mi žal.
Dobro sprejemam le prijateljičine otroke (tiste prijateljice, ki je pač ostala ob meni tudi v najhujših življenjskih trenutkih) in otroke, ki sem jih poznala od prej. Ostalih se izogibam. Ne hodim na piknike, kjer vem, da so otroci, na nobena praznovanja,…Še vedno, po treh letih in pol. Če me kdo zaradi tega obsoja, naj me. Ravnam tako, kot čutim. Ne morem biti sproščena in ves čas zraven razmišljati o tem, da bi bila Nikita ravno toliko stara kot znankina punčka, ki veselo skače okrog mene… enostavno ne gre. Čeprav vem, da tisti otroci niso krivi, da je moja punčka umrla. In vem, da sem krivična do njih, ker jih ne morem sprejeti in gledati, pa čeprav le eno popoldne. In v teh letih smo, ko se nihče ne zna pogovarjat ničesar drugega kot le o otrocih. In ne spominjam se ene žurke, ki bi minila brez pripovedovanja katere izmed žensk, kako je rodila. A naj se vklopim v pogovor? Naj začnem opisovati svojo nosečnost, kako sem bila srečna takrat? Še vedno se tako rada spominjam svoje nosečnosti… A naj začnem tudi jaz pripovedovati, kako sem rojevala z zavedanjem, da bo moj otrok umrl? Da sem rojevala v smrtni tišini in da nisem izustila niti glasu, čeprav sem imela medenično vstavo? Kako naj se potem vklopim v družbo, če se pogovor suče le okrog ene teme – otroci in vse kar sodi zraven. Ni potem logično, da raje ostanem doma?
Mogoče bo kdaj situacija drugačna. Mogoče tudi ne. Ampak ne vem, zakaj bi bila zaradi tega obsojanja vredna. Ni mi žal, da sem izgubila tričetrt prijateljev in znancev. Očitno se mora v življenju zgoditi nekaj tako hudega, da spoznaš, kdo je resnično vreden tvojega prostega časa, tvoje pozornosti in tvojega prostora v srcu. Če sem zaradi tega sebična oziroma egoistična, tudi prav. Smrt hčerke me je zaznamovala, spremenila. To je dejstvo. Take it or leave it…
In ne vem, kako bo v prihodnje. Postopki IVF so neuspešni drug za drugim, moja žalost občasno izbruhne na dan, vendar vse redkeje. Kljub temu pa ne mine dan, da ne bi pomislila na svojo punčko. In če bo tako ostalo do konca življenja, že mora tako biti. Pa naj bo še tako obsojanja vredno.

Jakica, zakaj se obremenjuješ s stvarmi, ki se te sploh ne tičejo? Žalovanje tvoje znanke vendar ni tvoj problem. Če ne znaš jokati z njo, potem ne pričakuj, da se bo ona smejala s teboj.

Pa o egoizmu. Meni se zdiš sebična ti. Bolečino ženske, ki je izgubila otroka vidiš le v tem, kako se dotakne tebe. Zakaj si domišljaš, da si ti tista, ki pozna odgovore na njeno bolečino?

Ker pa že tako lepo pišeš zgodbice, zakaj ne bi z nekaterimi somišljenicami, ki smetite po tem forumu, ustanovile svojega lastnega. Predlagam naslov: Življenje je črnobelo, ali pa, Poznamo vse rešitve in odgovore. Ali pa morda, Smo najpametnejše, dokler se to ne zgodi nam…

Tale forum je namenjen nam, ki se soočamo z izgubo. In ker v realnem svetu doživljamo preveč primitivizma in nerazumevanja, se obračamo sem. V upanju, da nam vsaj tu ni potrebno razlagati in zagovarjati svoje bolečine. Pa se vedno najde nekdo, ki kot računalniški virus vdira in otresa svoje mnenje, ki ga nobena od nas ne potrebuje.

Zakaj bi me zanimalo, kako me vidiš ti? Če nisi sposobna toliko empatije, da bi nas razumela, zakaj ne greš mimo? Kaj se ustavljaš in nam trkaš na glavo? Kaj pravzaprav bi mi rada dopovedala? Da sem nora, ker žalujem? Absurdna v svoji bolečini, ker se do drugih ne obnašam tako kot bi oni želeli? Oprosti no, ker mi je umrl otrok in te s tem vznemirjam! Dejstvo je, da tuja bolečina nikoli tako ne boli kot lastna.

Rainbow, zate pa en velik objem. Tudi tebi bo uspelo! Ker mora! Želim ti veliko potrpljenja in srečo v naslednjem IVF postopku.
Tudi meni je umrl prvi otrok. Pa peti in šesti. Sedaj imamo sedmega in smo zaključili.

Skozi bolečino se rodi sreča. Ta čaka tudi nate.

Ne bom brala ostalih. Mi je pa žal da tako razmišljaš, definitivno ni šlo za žalovanje.Skoraj ne morem verjet, da ne čutiš do otroka do starosti enega leta.To je otrok, ki je že zaznamovan z ljubeznijo ali pa travmami. In če žalosti ne izžaluješ, ampak razumsko potlačiš, verjemi nisi naredila nič dobrega ne sebi ne svojim bližnjim. Smrt otroka je za starša trauma, če je le imel kanček ljubezni do tega otroka, pa naj bo star eno ali dvajset let. Za način, ki so ga izbirali naši starši in stari starši, pa plačujejo današnje generacije. Zato pa so danes potrebne psihoterapije!

Psihoterapije so zagotovo pomembne današnji generaciji…samo poglejte tale forum oz . tale post: 80% je bolanih ko pišejo romane o smrti nerojenih ali komaj rojenih otrok, pa namesto da bi šle ven na sprehod, opazovat naravo, živali, v muzej, kulturo, branje, negujejo svojo žalost in pomilovanje.
Ostalih 20% pa so tako sovražno nastrojene do drugače mislečih, da pomislim, še dobro, da takšna nima otroka – žal! Od kod vsa ta negativna energija?

Svet je krut, je veliko smrti, zato je še toliko bolj pomembno, da ne obupavamo. Samo to sem hotela reči, potem pa vidim, da vam ne gre za žalovanje do lastnih otrok ampak, katera je bolj boga, katera ima več solza, katera praznuje že 50 rojstni dan otroka – mrtvega izpred 50 let ipd.

KOt sem že rekla-jaz sem svoje preživela in skoraj prebolela, in še vedno ujamem tisti konček sonca, ki še sije. TO želim tudi vam. J.E.

Žalostna si. Pa tega sploh ne vidiš. Najdi si pomoč, če ti je sploh moč pomagat.

Zakaj pa ne bi pisale romanov? Vsaka lahko piše cele trilogije o porodni izkušnji; celi forumi, tiskane izdaje in blogi so jih polni. Zakaj moramo me skrivati svojo izkušnjo? Ker je neprijetna?
Ta forum je namenjen točno temu. Pisanju romanov o izgubljenjih otročkih, sanjah, upanju…

A ti v svoji božji preproščini resnično verjameš, da je tale forum odraz našega realnega življenja? Da cele dneve in noči samo tulimo in se valjamo od bolečine?

Vsak dan grem na sprehod, z otroki opazujemo živali; si že kdaj videla jazbeca z mladiči drugje, kot le v živalskem vrtu? V muzeje, gledališča in opero zadnje čase redko zaidemo, malo zaradi recesije, malo pomanjkanja časa, knjižnjico obiščemo pa vsak teden. Le božičnemu Hrestaču se še nismo odpovedali.

Kljub trem izgubljenim otrokom in štirimi živimi, sem uspela najprej diplomirat in kasneje še dokončati magisterij.

Naš najmlajši se je rodil pred kratkim. Ponoči spim vsega skupaj po tri ure, ob sedmih pošljem otroke v šolo, pospravim, grem na sprehod, skuham kosilo, pričakam otroke, jih razvažam na njihove popoldanske dejavnosti, poleg vsega tega, dojenčka polno dojim…

In poleg vsega tega najdem čas, da se po forumih prerekam z eno jano in jakico, ki mi kratkomalo ne dovolita, da v srcu še vedno gojim spomin na svoje tri mrtve otroke. Pa kaj je tako važno kdaj so bili izgubljeni? V desetem, sedmem ali štiridesetem tednu? Moji so in za vedno so mi spremenili življenje.
Če sta vedve toliko močni ali pa ignorantski, da zmoreta obstoj svojega otroka kratkomalo pomesti pod preprogo, sem v resni dilemi ali naj vama zavidam ali pa vajini duši nista na pravi frekvenci.

Mojih virtualni pet minut je odmerjenih. Otroci prihajajo iz šole, torej grem zopet nazaj v realno življenje. Na sprehode, muzeje, kulturo in ne vem kaj še.
Kljub vsemu, si bom dovolila tudi pet minut v spomin mojim otročkom, ki bi danes lahko bili z menoj, pa jih ni.

Nini, čestitam!!!!

Nini,

zadela si v polno. Sele po drugem pismu JaneE sem ugotovila, da ona dejansko misli, da ce tukaj ena napise cel roman o svoji bolecini, cele dneve sedi v temi v sobi, izolirana od sveta in objokuje svojo usodo in smrt svojega otroka. Ma daj no…zato sem ze napisala in se enkrat bom; ne mislit, da mamice, ki pisejo na ta forum ne zivijo polnega in kvalitetnega zivljenja, pa ceprav je morda drugacno, kot si ostali zamisljajo, da bi moralo biti.
Ko pa pride trenutek, ko ne zmores in rabis toplo besedo, prijazno misel, ki te potegne iz brezna v katerega te vlece zalost ob misli na umrlega otroka, pa zaides na ta forum, kjer so ljudje, ki te brez pojasnjevanja razumejo. Vidim, da tako kot v mojem krogu ljudi, tudi na tem forumu vseeno obstajajo ljudje, ki ne razumejo. In gotovo so dnevi po izgubi najhujsi in najbolj temni od vseh dni v zivljenju in logicno je, da so takrat sporocila najbolj zalostno in tragicno, brezupno obarvana, tudi moja so bila. Takrat nisem verjetla, da se bom se kdaj lahko nasmehnila.

Nini, bolje ne bi mogla napisati. Moja druga hcerka potrebuje mamo in lahko sta prepricani dragi JanaE in jakica, da ji skusam nuditi cisto vse tako, kot mamice, ki nimajo za seboj take izkusnje, kot je moja. Ljudje, ki me ne poznajo, si niti ne predstavljajo, da je za menoj tako tragicna izkusnja. Tisti, ki potem to zvejo, mi pravijo, da ne morejo verjeti, da se lahko tako poberes. Opravljam odgovorno sluzbo, hodim na poslovna kosila, sestanke, vodim oddelek z vec deset zaposlenimi…pa vseeno potrebujem ta forum, potrebujem da napisem, da mi je hudo, da moje puncke ni z mano.

Kot je ze ena prej napisala: ta forum je namenjem starsem, ki ZALUJEJO! CE ne zalujes, pojdi dalje. Umetnost je zdruziti zalost in veselje. Vesela sem za mojo drugo hcerko, vsakega njenega uspeha in napredka, znam se veseliti tudi z drugimi, ce so do tega upraviceni. In vseeno hkrati zalujem vsak dan, vsako minuto za mojo hcerko, ki je ni tukaj z mano. Pika!

Danes sem prižgala svečko za mojega angelčka.

Hvala, draga Nini, tudi tebi en velik objem nazaj :)))))

Nini, seveda je s teboj drugače, ker IMAŠ žive otroke. Tisti, ki jih nimajo, pa pogosto živijo točno tako kot pišeš da naj jana ne misli, da tako živite. Moja kolegica,ki je splavila pred 5 leti in nima otrok, se ni še pobrala. Hodi v službo kot lunatik, nikoli ni pri stvari, če se o čem pogovarjamo, sama pravi, da doma stalno joče, skratka ja, tale forum bi bil točen odraz njenega življenja. Sama bolečina in žalost. Ne zmore misli na to, da nima otrok. in ja, pestuje svojo bolečino. pa da ne boste takoj napadle, nič nimam proti. Naj žaluje na tak način, če drugače ne more. Ampak ne mi pravit, da ne obstajajo take, ki cele dneve jokajo, ker nimajo otrok.

Seveda obstajajo ljudje, ki se ob padcu ne znajo več pobrati. Ko doživijo izgubo se enostavno izgubijo, obstanejo v trenutku in vlačijo svojo žalost s seboj kot stare kufre, življenje pa beži mimo njih.
Zakaj? Ker se niso znali izjokati, takrat ko je bil čas za to.
Zakaj? Ker jim tega ni dovolila okolica s svojim nerazumevanjem.

Dobro vem, kaj je želela jana s svojim postom. Vendar je način njene komunikacije skrajno neprimeren. Aroganten, žaljiv, ciničen. Preberi prvi stavek prvega posta. Se tebi zdi normalen?

Sumim, da jana s takim pisanjem bolj prepričuje sebe, kot koga drugega.

Ah daj no, pa so spet krivi drugi. Kot mati, ki zato, ker je njen sin zapadel v drogo krivi slabo družbo. Ne vem, zakaj nekateri vlačijo s seboj svojo bolečino leta in leta. Predvidevam pa, da najbrž zato, ker v bistvu objokujejo to, da nimajo otrok in da je njihovo življenje prazno. Ker če bi bila okolica, ki je baje nerazumevajoča, bi tudi ti in ostale, ki imate otroke, imele tako žalostno življenje. Saj je tudi do vas bila okolica ravno tako nerazumevajoča, ne? Ampaki ve ste se pobrale, ker se vam je uresničila največja želja – imeti otroke. One pa še vedno objokujejo to, da jih ne morejo imeti, zato se jim življenje zdi nesmiselno. Smisel vidijo samo v materinstvu ob živem otroku. zato je najbrž tako kot je. recimo bobu bob. Okolica nima nič s tem, da se nekateri ne morejo pobrati in ne najdejo drugega smisla v življenju. mogoče se ti bo tole zdelo kruto, je pa vseeno resnično.

Vsak svoje breme nosi. Na svoj način. Eden ga lažje nosi, drugi težje. In verjamem, da za vedno. Potiho ali na glas. Se pač ne more pozabiti. V življenju se števca ne da dat na nulo. Nekako se sprijazniš z izgubo, ne moreš pa se delati, da je ni. Ker to je bilo del tebe. Tega nam nihče ne more vzeti.

Draga 5555,

ni cisto tako kot pises. Sama sem bila prvic noseca, rodila zdravega otroka in ga izgubila kmalu po rojstvu.
Na zacetku je bilo obupno. Nerazumevajoce okolice sploh ne bom omenjala, ker nima smisla in ja zaradi nje je zalovanje se tezje. In ja, ima VELIKANSKO VLOGO, ker clovek se rodi z dolocenimi lastnostmi, oblikuje pa ga ravno okolica. To je osnova psihologije osebnosti.
Ostala sva sama v svoji bolecini, nikogar ni bilo na spregled (razen ene prijateljice, ki je zmogla in znala najti pravo pot in to SAMA, pazi!) celih 6 mesecev!!!! Celih 6 mesecev sva bila sama s seboj, nihce ni upal, znal, zmogel priti vprasati kako sva, kaj delava, naju kam povabiti…tudi sorodniki ne.

V tem casu sem se sama pobrala kolikor sem se pac lahko, hodila sem v sluzbo, izpeljala nekaj vecjih projektov, tudi smejala sem se, hodila na izlete, vedno samo midva eden z drugim, na ven je bilo videti, da sem ok…zvecer pa, ko sem bila sama s seboj, sem jokala in jokala… Nisem imela zivih otrok, imela sem mrtvega otroka.

Cez cas sem ponovno zanosila, imela rizicno nosecnost, prezgodaj rodila, skratka, prav nic lepega razen moje krasne druge hcerke. Dnevi so bili zapolnjeni s skrbjo zanjo, ob vecerih, ko sem sla utrujena spat, pa sem bila v mislih z mojo prvo hcerko in spet so solze ubrale svojo pot…ne vsak vecer, velikokrat in se danes je tako. Danes imam zivega in mrtvega otroka.

Kaj je smisel zivljenja? Za vsakega nekaj drugega, sama si ne bi upala za nikogar trditi, da vem kaj je smisel njegovega zivljenja. Ti to ocitno lahko.

Ali pestujem svojo bolecino?
Ali vlacim s seboj svojo bolecino ze tri leta?
Ali je to, da sem cez dan ok in zvecer jocem nenormalno, nesmiselno?
Je to igra ali sem to jaz?
Ali to, da sem rodila drugega otroka pomeni, da mi za prvim ni vec hudo? Da je izguba prvega kaj manjsa?

Ne ni, se vedno moje prve deklice ni in to je dejstvo. In to dejstvo me boli v dno duse. Morda ne razumes, toda vsak otrok zavzame svoj prostor v srcu starsev. Tisti, ki imajo vse svoje otroke pri sebi, tega ne cutijo na tak nacin. Ko pa enega izgubis, mocno cutis, kateri del tebe je ostal prazen. Praznina zeva kot odprta rana in prav cisto nic in nihce je ne more zapolniti. Tudi drug otrok ne. On ima SVOJ prostor.

Vsak ima svoj prav in svoje mnenje, zelim pa ti, da nikoli ne bi na svoji kozi morala obcutiti to, kar si sama napisala.

Lp!

Včasih pridem prebrati ta žalosten forum,ker sem na enem drugem forumu spoznala mamico,ki ji je zgubila otročka ob rojstvu. Pa mal preberem, že zato da vidim kako je ona, ko tudi tu kaj napiše.

Ko vidim to temo me je groza, kako lahko sploh kdo piše tako mamicam, ki so izgubile otroka. Ni hujše stvari na svetu,ko moreš pokopat lastnega otroka. JAz ne vem kako bi se sama znašla,če bi se meni to zgodilo, pa niti ni važno. Vsak se spopada z žalostjo,kot ve in zna. Pa kaj če jočejo nekatere še leta po tem vsak večer. Prav je da jočejo, saj imajo za kaj jokati, zato pa imamo solze, zato znamo čustvovati.

Gospa ki je napisala, da ne razume kako lahko tako objokujejo otroka, verjetno ni tega sama doživela, ali pa ima kot so že punce napisale kamen namesto srca. In je skrajno neprimerno in nesramno da gre sploh odpret tako temo. Nikomor ne želim nič slabega, pa vendarle dajte se zavedat da za vsako rit šiba raste in glejte da nebo še posebaj velika zrasla za vas.

Pa da napišem še to, tudi sama imam angelčka, ja tako ga poimenujem, pa čeprav večini ni všeč. Pod mojim srcom je bil njegov srček in je potem v 8. tednu ugasnil. Zame je bil otrok, mislim da bi bil fantek. Dolgo sem jokala zvečer,ko sem pomislila da se je meni to zgodilo. Celo nosečnost po tem sem trepetala, kaj bo. Hvala bogu ni bilo nič narobe imam dve zdravi punčki. Eno že od prej in eno po ss. Ampak še vedno se sprašujem kak otrok, bi bil pa on? Pa čeprav če bi bil on, pa nebi bilo moje punčke,ker sem zanosila kmalu po ss? Vprašanja ostajajo in jeza tudi, predvsem jeza na brzbrižne ljudi,ki mi pravijo vidiš da je bilo dober da si imela ss, če nebi imela pa zdaj nebi iemla L…
Če je komu prav ali pa ne jaz sem imela in bom imela tri otročke, dve zdrave deklice in enega angelčka,ki nas je prehitro zapustil.

Vsak žaluje po svoje, vsak ima to pravico in ni človeško da mamicam,ki so dale v življenju to skozi tu nekdo soli pamet, pa če tudi ima tudi sam takšno izkušnjo.

Malo se zamislite nad svojii besedami.