Po dolgem času se oglašam,vendar se moram ker me je ta tema čisto šokirala.Popolnoma se strinjam z odgovorom ki ga je dala gospa pod šifro groza.To je forum za žalujoče starše in ti še si vzami čas in ko boš prišla v fazo žalovanja se javi do tačas pa nas pusti pri miru,kajti ali še ni prišlo za tabo kot je rekla sylvia,ali pa imaš res kamen oz.si tega otroka nisi želela.Vsem žalujočim mamicam pa VELIKO MOČI ZA NAPREJ.

Kako me živcirajo ljudje, ki svoje mnenje in občutke vsiljujejo drugim!

Ta forum je namenjen nam, ki žalujemo. In vendar se vanj kar naprej vtikujejo razni provokatorji, ki tacajo in teptajo naše – moje občutke in nam – mi dopovedujejo kaj in kako naj se obnašam in doživljam.

Pogrešam našo deklico in jočem za njo. Vedno bom.

Ti, janaE, se mi pa prav smiliš. Očitno živiš med ljudmi, ki ti vcepljajo miselnost, da je žalovanje za otrokom brezvezna in nepotrebna izguba časa in energije. Žaluj ali nežaluj, kakor hočeš, ne drzni pa si vsiljevati svojega mnenja meni. Ker se ti za svoj način žalovanja nisem dolžna opravičevati, niti ga pojasnjevati.

Pa še iskrica. Moja babica JE žalovala za svojo punčko. Čeprav so ji govorili, da ne sme. Čeprav so v tistih časih otročke zagrebali v zemljo brez oznak za grobek in razmišljali ravno tako, kot danes razmišlja janaE. In vedno kadar je govorila o njej je imela cmok v grlu in solze v očeh, čeprav je takrat od izgube minilo več kot 40 let.

Imela sem splav v 12. tednu nosečnosti, za mano pa sat dve do konca pretrepetani nosčenosti s srečnim izidom, hvala Bogu. Ne vem, komu naj se zahvalim, da sem prvega otroka odžalovala, da mi nihče ni tupil, kako ni to “nič takega” ipd. Ne pestujem žalosti, se pa ob dveh nagajivcih vedno spomnim tretjega oz. prvega, ki ga ni med nami. Z drobno bolečino.

Ne vem, kakšne vrste ljudje ste, da vas izguba otroka v pozni nosečnosti in še celo po porodu ne gane. Imate sicer vso pravico tudi tako dojemati svoje otroke, nimate pa nobene pravice zasmehovati in zaničevati bolečine staršev, ki svojih otrok ne dojemajo nekaj, kar pride in gre, ampak kot največji dar, ki nam je v življenju dan. Nikomur ne želim, da bi moral pestovati svoje mrtvo dete.

Meni se srce ustavi ob misli, da ti umre 3 mesečni otrok, tukaj pa ena tako, mimogrede, opravi s tem in še zasmehuje tiste, ki tega ne zmorejo. Pa kaj je z vami, ženske? Če same niste sposobne ljubiti niti lastnih otrok in za njimi žalovati – vaša stvar! Imejte vsaj tisto minimalno troho spoštovanja do drugih in se s tem ne bahajte ter pustite drugim, da ljubijo, trpijo, žalujejo kakor jim veleva duša in srce.

Že nekaj časa prebiram ta forum, pa samo strmim in ne upam nič napisat. Počutim se, kot da pretiravam. Pretiravam v svojih mislih, saj si na glas ne upam povedati, da se je moj čas ustavil pred enim mesecem. Ne upam si napisati, da sem svoje bitjece izgubila samo v 8. tednu nosečnosti, da je bilo to za mene prvič, da imam doma pridna in zdrava, sina in hčerko, da je tako hudo, da… To bitje je obstajalo že takrat, ko sem začela misliti nanj in ne morem in ne bom ga pozabila nikoli.

Najhujša stvar v življenju!

janae nisi normalna res ne!!!!!!!!!!!!!!! sebična si in brez srca!!!!!!

še enkrat sm šla brat ta post od Janee in ni mi jasno kaj….
ne vem,meni so otroci res vse in nosečnost mi je nekaj najlepšega in porod in dojenček…oni mi dajo nekaj posebnega in ko sem izgubila mojega malega fantka manjka en košček mozaika,manjka mi on.Pogrešam ga…
Ti Jana,ne verjamem da si lahko tako hladna.Morda sama sebi lažeš al ne vem,sam to kar pišeš ni normalno.

Janča,
že v naslovu si napisala, da ti ni jasno in ne razumeš.
In iz napisanega se jasno vidi da ti res ni.

Pa si kdaj vsaj pomislila – da smo ljudje različni.
In, da se ti zaradi tega ni potrebno “spotikati” ob ljudi, ki čutijo drugače kot ti. Sploh pa ne na tem forumu, kot so ti napisale že predhodnice.

No, ampak ti pač ni jasno in ne razumeš…

Meni je moja punčka umrla tri dni po porodu, pred štirimi leti in v veliko uteho mi je bil in mi je še ta forum.

Vsem mamicam angelčkov pa veliko moči in čim več razumevanja okolice. Prav tako očkom, ki so ponavadi v žalosti kar malo prezrti. Pa ravno tako žalujejo.

Ja Janča, tudi moškim je hudo ob izgubi otroka.

Lp, Lucija

Že dolgo časa nisem bila tu, na tem forumu in avtorica tega posta, JanaE, je povzročila, da ne morem mimo, da ne morem biti tiho…

Ljubezen do otroka se ne meri v dnevih, mesecih letih, otroka imaš rad, če si vsaj nekoliko mame po srcu in se vidiš v tej vlogi, 100% od takrat, ko zagledaš plus na testu in naprej….

In hudo je, ko se ta ljubezen prekine na silo, ko je bila v najlepšem razcvetu, da postane nekaj čudovitega, NE in NE, tiste ki smo prave mame, kaj takega ne moremo pozabiti po 3 mesecih, mi je res žal za tebe….in predvsem za tvojo punčko. Mislim si, vem tega ne, da najbrž tvoja punčka nima niti mesta, kjer lahko ti prižgeš svečko, saj zakaj bi ga sploh imela, ti si po 3 mesecih rekla PIKA in šla naprej, kot da je ni bilo….in tvoj angel je sam, med našimi, ki jih imamo radi…. Pa ne skrbi, brez težav imamo radi lahko tudi tvojo Evo, saj si ona to želi, saj si ona to zasluži….

In če bi bilo to vse tako enostavno, kot ti govoriš, čemu potem Park zvončkov v LJ, čemu potem Polje belih vrtnic v MB, čemu nasplošno žalovanje za tistimi ki jih imamo radi, saj se je potrebno po vsaki izgubi pobrati in začeti znova, reči PIKA tako kot ti znaš najbolje in ni važno, koliko je bila ta oseba stara, koliko nam je dala, žalovanje v tvojem pogledu ni del tvojega življenja

In taka kot si, se mi resnično smiliš….

Treba pa je pogledati tudi iz druge plati, da je vse skupaj mogoče provokacija in si je nekdo izposodil ta forum za svoje neslane šale.

Prijazno vas pozdravljam

Se podpišem pod zadnji post. In dodajam, da jaz ne razumem tebe JanaE in ni mi jasno, da obstajajo takšne osebe.

Vsem ostalim žalujočim staršem pa vse dobro.

Tokrat tudi jaz ne morem mimo tega sporočila. Že takoj, ko sem prebrala sestavek od JaneE, sem naprej pomislila na provokacijo in na to, kaj bo s tem pisanjem povzročila. Več dni sem premišljevala o tem, zdaj pa sem se odločila, da bom tudi sama napisala par vrstic.

Sem mama 3 otrok, na srečo so se vse nosečnosti končale tako kot je treba in so vsi otroci zdravi.
Pa vendar… Če samo pomislim, kako sem se počutila, ko sem pri eni nosečnosti v 11. tednu imela zelo hude krče (par ur, da se nisem mogla niti premakniti), pa pri naslednji močna krvavitev v 10. tednu… Kljub temu, da sem doma že imela enega (in nato dva) zdrava otroka – punce, ne morem opisati, kako sem se počutila. Šok, strah, tresla sem se tako, da sem komaj lahko poklicala svojo G in jo vprašala za mnenje in napotke.
Pri zadnji nosečnosti sem dobesedno štela tedne in spodbujala sebe in otročka v sebi, da morava zdržati do konca. Še moja G ni verjela, da bom nosečnost speljala do konca. A mi jo je uspelo – z velikim strahom.

Če bi se mi zgodilo, da bi se katerakoli od nosečnosti končala predčasno in otrok ne bi preživel – po mojem bi se mi zmešalo in (ja, ugibam) zaprla bi se v osamo.

Ja, mamice vseh angelčkov, na srečo nimam nobenega angelčka, pa vendar sočustvujem z vami in vas (skušam) razumeti. Jaz vas občudujem, da lahko govorite o tem, da lahko pišete o tem na forumu.

In ja, prav je, da žalujete. Moje mnenje je, da če človek svojo stisko pove na glas (ali napiše nepoznanim ljudem), da jo vsaj za malenkost lažje prenaša. Morda jo bolje razume, ko jo pove na glas, napiše na papir.

Ta forum sem odkrila po naključju. Pa vendar, zdaj vem, kako nepomembno je, ko otroci ponoči ne spijo, ko čez dan cvilijo in kdaj ne ubogajo… Imam jih, živi so, zdravi. So pač otroci polni energije – dokaz življenja.

Upam, da se bo tudi vam, ki še nimate otrok ob sebi, izpolnila tudi ta želja.

Srečno!

Ne vem kaj naj rečem na to temo, le to če lahko za otroka rečeš da je pač umrl, ga verjetno nisi želel. Seveda je sto ljudi sto čudi. Lahko se podpišem pod post prejšne mamice ker sem tudi sama mama treh čudovitih sinkov in grem večkrat na to forum, ko se sekiram zaradi brezveznih stvari in se jezim, da se streznim in vidim da morem biti hvaležna življenju, da je veliko mamic ki so izgubile svoje sončke in bi jih gotovo neizmerno ljubile. Še ko te zgodbe berem ne morem izustiti je pač umrl, ker me vedno prizadane in gotovo jokam.

Če nekomu paše takšno žalovanje naj ga ima SAMO NE OBSOJAJ DRUGIH ŽIVI PO SVOJE PUSTI JIM ŽALOVATI.

VAŠIM ANGELČKOM IZ SRCA ŽELIM, DA BI SE JIM PRIDRUŽILI ANGELČKI KI NAJ DOLGO OSTANEJO V VAŠEM NAROČJU ŽIVI ZDRAVI IN NAJ JIH PAZIJO BRATCI IN SESTRICI KI ŽAL NISO IMELI TE SREČE DA BI BILI DOLGO Z VAMI.

Jaz pa približno razumem avtorico uvodnega posta. Tudi sama imam znanko, ki tri leta in pol po rojstvu mrtvega otroka še vedno močno žaluje, ne prenese malih otrok v svoji bližini, ignorira vse (bivše) znance in kolega, ker kao nismo prav odreagirali… MIslim, povejte enkrat na glaS, kako hudića naj reagiramo???? Izrečeš sožalje, ampak po ne vem, pol leta, enem letu, pa pričakuješ že tudi kak pogovor o normalnih stvareh, ne pa ves čas jok in stok.
Razumem, da žalujete, ne morete pa pričakovati, da se bo svet zato ustavil. Da se bo znanka, ki jo srečate na cesti in je v tistem momentu grozno srečna, ker je npr.zadela na lotu, v tistem trenutku, ko vas vidi, spremenila v žalostno faco in sočutno govorila z vam eno leto po smrti PLODA, saj je v tem času že pozabila, da je sploh obstajal, saj ga ni nikoli videla, ker NI ŽIVEL.

Tole namenona še malo karikiram, da si boste lažje predstavljale, kako vidimo stvari ljudje okoli vas. Ne mislim, da ne smete žalovat, tudi tale forum je namenjen temu in tale tema res ni na mestu. Vendar življenje se vrti naprej, tako je.

Se opravičujem, če sem koga prizadela, to ni bil moj namen.

Jaz ne vem, ali res lahko tako strogo razumsko odreagirate, ženske. Tudi če otrok ni živel, je bil še vedno OTROK in ne plod. Plod je hruška, jabolko, breskev in ne glede na strokovno latovščino je zame od prvega plusa dalje v meni živel in zorel OTROK iin zelo sem hvaležna ginekologinji, ki od prvega UZ dalje uporablja izraz “naš otroček”, nikoli “fetus, plod” ipd. Če ga je ženska, ki ga je izgubila težko čakala in ljubila od prve sekunde dalje, je izguba neprimerno hujša kot če ga je izgubila ena, ki ji je bil itak “nesreča pri delu”.

Ali je 3,5 let po mrtvorjenem otroku še “normalno” žalovat – ne vem, jaz sicer ne jokam in ne grebem po sebi, kadarkoli pa pogledam svoja dva živa otroka, se spomnim tretjega, ki ga ni z nami in vedno se ga bom. Pa sicer živim povsem normalno, tako da … razumi, če lahko, če ne moreš pojdi dalje in se ne spotikaj.

Razemem,

zanimivo razmisljanje, na katerega sem v casu intenzivnega zalovanja in tudi se sedaj naletela (zal) tudi od najblizjih (od katerih tega res nisem pricakovala).

Ja in zaradi takega razmisljanja so se nase poti razsle. PA nic hudega, takih ljudi ne potrebujem okoli sebe. Imeti ljudi okoli sebe samo takrat ko je vse prav in veselo, je prazno in nepomembno. Pravi ljudje se izkazejo takrat, ko gre nekaj narobe, ko morajo nekaj narediti, ko znajo reagirati v tezki situaciji.

Ne bom ti pisala kako je prav, ker tega ne vem; za vsakega je nekaj drugega. Lahko ti povem samo, da nekateri to ZNAJO. In so naredili in vedno jim bom hvalezna za to. Zanimivo pri tem je, da so to najveckrat ljudje, ki to prej sploh niso bili tako zelo blizu ali pa si jih spoznal sele kasneje.

Zakaj? Zato ker te ne poznajo tako, kot najblizji. Ker najblizji bi najraje, da se zadeva cimprej opravi, da postanes spet stari jaz, da je vse tako kot je bilo prej. Verjemi, tudi me bi rade, da bi bilo vse ok, pa NI. In NIKOLI vec ne bo!

Verjetno ves, da se clovek rodi z dolocenimi osebnimi lastnostmi, izkusnje v zivljenju pa ga izoblikujejo v to kar je. Mislis, da gre samo za pozitivne in lepe izkusnje? Morda pri tebi. Zal ne pri vseh. In tudi take zalostne in slabe izkusnje cloveka oblikujejo. Morda ne po zeljah okolice, vendar ga. In prav je tako.

Ne predstavljam si, da me smrt mojega malega otroka, ki je komaj zacel dobro ziveti, ne bi vplivala name. Sem potem sploh se clovek? Od zivali se locimo tudi po tem, da imamo ljudje custva. Si ze slisala za empatijo? Za veliko ljudi je zgolj beseda. Eni pa jo znajo ziveti. In tisti so mi najbolj dragoceni.

Moja “najboljsa” prijateljica mi je mesec dni po smrti mojega otroka povedala, da je noseca…ja in ker se nisem mogla veseliti z njo, mi je to ocitala. Si predstavljas, da bi se veselila z njo, po drugi strani pa sem vase komaj spravila kak grizljaj hrane, ne da bi bruhala, tako se mi je vse upiralo?! In vendar je pricakovala prav to. Kaj pa moja pricakovanja? Kaksen obisk, kaksen objem, tolazba, pogovor sredi noci, ko te hocejo misli povoziti kot 300 tonski brzi vlak? To pa raje ne. Samo smej se z mano!

Verjetno si ne predstavljas, zato ker ne razumes. In ves zakaj ne? Ker se ni zgodilo tebi. Tako je pri vseh stvareh; ne razumemo, dokler sami ne obcutimo. Ljudje smo se celo bolj smesni; se ko se zgodi tebi, si zanikas, mislis, da gledas film, zivljenje nekoga drugega, ne sprejems, da se to dogaja tebi. Ne mores verjeti, ker se to dogaja drugim. In zato smo lahko pametni za druge, dokler nas ne zadene.

Verjamem, da tvoja znanka zivi povsem kvalitetno zivljenje, ki je logicno prepleteno z njeno izkusnjo in lahko si prepricana, da v njenem zivljenju ni samo jok in stok. To samo ti vidis tako, ker pricakujes, da bo taka kot je bila. Pa ne bo. Nikoli vec. Pa ce boste njeni znanci to sprejeli ali ne. In verjetno je njej prav vseeno, ce boste sprejeli ali ne. Ker je teza njene izkusnje vecja, kot je teza vasega nerazumevanja. Vedno se najdejo ljudje, ki to razumejo. In ce iz kroga 20 ljudi, nastane krog 5 ljudi, je to popolnoma dovolj. Ker ti tistih 5 daje veliko vec, kot prej 20. Zal spoznamo to v nasih najhujsih trenutkih. Malo jih je, ki zmorejo stati in ostati ob strani.

Od smrti moje deklice bodo minila 3 leta. In ves kaj? Vsako lepto jo bolj pogresam, vsak mesec se sprasujem, kaksna bi bila, kako velika bi ze bila, kje bi lahko hodili, kaj bi poceli, ko vidim deklice njene starosti…
Verjetno bi bilo najbolje, da bi pozabila in hodila po svetu z velikim nasmehom na ustnicah, kajne? In vem, da se ob njenem rojstnem dnevu ne bo nihce spomnil nanjo in name. Ze dolgo tudi vem, da ljudje priznavamo samo tisto, kar je tukaj in zdaj. In ker otroka fizicno ni tukaj, ga sploh ni. Ja hudo mi je, ker so jo pozabili, tisti, ki bi se je morali spominjati, tako kot se jaz spomnim njihovih zivih otrok. Pa se potrudim in jih razumem. Zato tudi jaz pricakujem, da razumejo mene v moji zalosti.

Ja tudi meni bi bilo lazje z nameshom na ustnicah, ce bi le bila ona z mano…

Se opravičujem za zgornji mail, zgodilo se je čisto po nesreči.

Sem se pa želela povedati le tole…tako zelo, zelo hudo mi je ob vaših izgubah, jočem ob vaših bolečinah in vas popolnoma razumem in se niti pod razno ne čudim, da reagirate tako kot pač reagirate. Smrt otroka je tragedija največjih razsežnosti. In tega se sama tako zelo bojim… sama sem imela splav v 7 tednu (za nekatere to ni nič (?) na žalost) zame je bil do takrat svet oblečen v srečo, ker je bil to prvi otroček, ki sem ga pričakovala.Potem pa tisti stavek, ni srčka, ne bije…

Na srečo sem kmalu zanosila in rodila hčerko. In sedaj se moram prav miriti, ker sem paranoična. Saj ne kažem navzven ali da bi njo omejevala oz. bila preveč zaščitniška, tudi ne govorim o tem drugim, le v sebi trepetam in razmišljam … tako se bojim zanjo, da se ji bo kaj zgodilo, da bo kar umrla, da se bo kaj zgodilo v vrtcu, na poti, doma…!! groza, vem da takšno razmišljanje ni zdravo niti razumsko, a vem da se take stvari dogajajo in da nikoli ne vemo kje nas čaka…vem pa tudi, da verjetno ne bi bila sposobna iti čez vso to trpljenje, ki ga doživljate ve…mislim da bi odšla za njo, ker to bi bila takšna praznina, ki je nikoli ne bi mogla zapolniti.

Ne vem mogoče ima še kakšna podobne strahove, pa čeprav je zaenkrat vse vredu, a ve drage mamice žal veste, da se to lahko zgodi kar naenkrat.

Pod tole se pa lahko kar podpišem.

no, ti živiš povsem normalno in se izgubljenega otroka SPOMINJAŠ. Čisto nekaj drugega kot tiste, ki leta in leta po splavu ne morejo gledati nosečnic, nimajo več stikov s prejšnjimi prijatelji, ker samo jokajo in tako dalje. To je PESTOVANJE BOLEČINE in nič drugega. Eno je spominjati se, da si bil noseč in si splavil ter normalno živeti s tem, drugo je leta in leta izogibati se družbi in biti kar naprej na tleh ker si izgubil otroka v 7 tednu nosečnosti. Vem, da ne gre za tega otroka, pač pa za to, da oseba hoče biti mati na vsak način in imeti otroka, ker drugače je njeno življenje prazno. Ti lahko normalno živiš, ker imaš otroke, ona ne more, ker nima otrok. Torej sploh ne gre za izgubljenega otroka, ampak za zavest, da ne moreš zares opravljati materinskega poklica. Samo za to.

In ene resnično leta in leta pestujejo bolečino in se izogibajo normalnemu življenju ter psujejo vse, ki jih ne razumejo. In prekinejo stike z njimi zato ker jih kao ne razumejo in niso dobri prijatelji. Kakšni prijatelji pa naj bi bili? Taki, ki bi jokali skupaj z njimi še tri, pet, 10 let po splavu? Saj to ni jokanje za otrokom. Je jokanje za tem, da nisi starš živega otroka. In zakaj bi sorodstvo in prijatelji morali jokati z njimi samo zato, ker oni ne morejo biti starši otroku, ki je živ? Še leta in leta po splavu?

Meni se zdi sebično, da samo zato, ker sam ne moreš imeti otrok, ne moreš pokazati prijateljstva ljudem, ki jih imajo. In se ne moreš z njimi veseliti, ko so noseči in ko rodijo. Zame je to egoizem. Sori.

ne gre za to, da bi prijatelji s teboj jokali leta in leta. Gre zato,da takrat,ko se tragedija zgodi jih ni ob tebi.Da se te izogibajo in s tem dajo še večji občutek krivde.in potem, ko jih kasneje srečaš, ko želijo biti s teboj samo takrat, ko se smejiš potem ti je jasno, da takšnih prijateljev ne rabiš oz. si z njimi takrat, ko si vesel.In v tebi vzbudijo boleče spomine na čas, ko si jih rabil pa jih ni bilo.In ja,pravi prijatelj bi bil ob tebi tudi leta kasneje, ko žaluješ za izgubljenim materinstvom.Ja, ne žaluješ samo za splavom temveč mogoče za tem, da ne moreš izpolniti materinstva.in seveda pogled na veselo družinico morda obudi žalost kar je normalno.in fino je, če je takrat ob tebi prijatelj, ki ti položi roko na ramo.
ah, ja, Jakica, ko doživiš razumeš.Ja, razumem prijatlejico.

Glej, če ne moreš imeti otrok, pač ne moreš. Tudi jaz jih ne morem imeti, stara sem 37 let, poskušala zanositi xkrat. Ampak da bi se zato izogibala stikom s prijateljico, ki ima otroke, da se zato ne bi mogla veseliti s prijateljico, ki pričakuje otroka… bi to zame pomenilo, da sem sebična. JA, SEBIČNA. Sprijaznite se. Prijateljica ni nič kriva, če ima lahko otroke in nočem, da se počuti slabo ob meni in mi ne more pokazati svojega veselja samo zato, ker jaz ne morem imeti tega, kar ima ona. Prelagate krivdo na prijatelje, ki baje ne razumejo, na sodelavce, ki ne razumejo, na vse ostale. Dejstvo pa je, da je krivda izključno na vas, ki se ne morete sprijazniti s tem, da otrok pač ne boste imele. Saj pridejo dnevi, ko si na dnu, ampak takrat si rečeš, da tako pač je in da tvoji prijatelji niso nič krivi, da ti ne moreš imeti otrok. Jaz se smejem z njimi in z njimi veselim. Imam svoje življenje, ki je polno kljub temu, da v njem ni otrok. Nisem odvisna od tega, ali bom imela otroka ali ne. Del mene seveda žaluje, toda jaz kljub temu živim naprej in ne pestujem bolečine.

In ja, imam pravico povedati na glas, kaj si mislim o takih “prijateljicah” kot ste nekatere med vami. V bistvu ste ve prekinile prijateljstvo ker niste mogle sprejeti tega, da vaša prijateljica ima nekaj, česar vi nimate. In zato tudi ne zmorete pogleda na srečne pare z otroki. Iz samega egoizma. Mi je prav žal. In dobro vem, o čem govorim.

pa mislim,da ni ravno sebičnost ali egoizem.Pač pa bolečina, ko vidiš ob srečni družini nekaj česar ti mogoče ne boš imel-a.
Fino,Jakica, da ti je uspelo.vsak kakor ve in zna.In nič narobe.Krivde noben ne prelaga.Če ne veš, najprej in vednookrivišsebe, da si nesposonva kot mama, da si odpovedala kot mama, da nisi zaščitla otroka, ki je umrl. Še preveč sebe krivimo.Ne pa druge.Sej čez čas ko spomin ni več tko blizu itak razumeš “logične” tolažbe.Samo, ko si na tleh takrat pa jih ne rabiš.