Pozdravljeni,

ker me moje težave zadnje čase vedno bolj najedajo, se obračam na vas za vaše nepristransko mnenje.

Sem ločena, iz prejšnje veze imam dva otroka, najstnici. Z novim partnerjem imam malega fantka, ki nam je vsem postal središče sveta. Hčeri mojega novega partnerja nista nikdar sprejeli, kljub temu, da je uspešen, v družbi spoštovan, sta ga onidve vedno porivali na stranski tir. K temu je svoje dodal še bivši partner. Seveda nisva pričakovala, da bi ga sprejeli kot očeta, želela sva vzpostaviti nek normalen odnos, kot ga lahko v taki sestavi pričakuješ. Partner se je resnično po svojih močeh trudil, je pa karakterno zelo močna osebnost, hkrati pa potreben veliko pozornosti in potrjevanja.

Ko danes gledam nazaj, se mi zdi, da sem svoj delež k takemu stanju kot je, prispevala tudi sama. Od njiju nisem nikdar zahtevala spoštovanje do njega, torej kot do mojega partnerja, s katerim zdaj živim. Vedno sem imela občutek, da sta že dovolj prizadeti zaradi same ločitve, iz tega naslova so sledila tudi popuščanja pri vzgoji, saj sem menila, da bom to lahko nadoknadila.

Lani se je hči začela dobivati s fantom, imela z njim spolne odnose, kar smo kasneje “slučajno“ izvedeli. Ker sem jo na zmenek včasih peljala tudi jaz, mi je partner začel očitati, da to ni sprejemljivo, da je kot k..a in še par sočnih. Kadar sem jo peljala, sem jo vedno spotoma, če sem imela sama opravke. Postopoma se je zaradi tega načel tudi najin odnos, saj mi ni bilo vseeno, da tako misli in mi govori o njej. Sledil je družinski pogovor, ki pa se ni izšel tako, kot bi si želeli in od takrat se striktno izogiba stiku s hčerama. Ni pozdravljanja, ne jemo skupaj, ko sta v kuhinji onidve, se umakne, na dopust sem šla sama z otroki … To traja sedaj že več kot pol leta.

Ker sta hčeri pri nas vsak drug teden, to zame pomeni tako hudo psihično obremenitev, ki me izčrpava telesno in duševno. Tisti teden, ko sta pri nas, sem 24ur dnevno pod pritiskom zaradi njiju in po drugi strani zaradi njega. Popolnoma zbegana zaradi same situacije, kako speljati dan, da bo minil za vse normalno, komaj čakam večer, ko dobesedno padem v posteljo.

Zelo rada imam, da sta hčeri pri meni. Skupaj poskušamo, vsak kolikor se v taki zmedi da, preživeti kvalitetno tisti teden. Vem, da tudi njima ni vseeno, da je tako, saj vesta, da na nek način trpim jaz in onidve prav tako, saj ni tiste prave sproščenosti med nami. Priznam, da sedaj komaj čakam, da gresta k očetu, da se stanje umiri in teden je hitro mimo, pa zopet na novo. Jasno je torej, da v času, ko sta pri meni, najin sin preživi večino časa z nami. Mož je zaradi tega še dodatno ljubosumen, čeprav se s sinom tudi ko smo sami, ukvarja le, ko on hoče. 90% skrbi za dom, družino je v fizičnem smislu na meni. On se v tednu, ko sta pri nas, umakne, spremeni se tudi njegov odnos do mene, postane hladen, celo jezen, čez vikende gre k sorodnikom, ko pa se situacija obrne, postane tudi on drugačen.

Ker vem, da sem delno sama kriva za njun odnos do njega, sem se o tem z njima pogovorila, razjasnila, da ni on kriv za razpad mojega prejšnjega zakon, da naj ga ne obsojata in sta se pripravljeni z njim soočiti in pogovoriti. Vendar on sedaj na to ne pristane, da tako kot je, njemu omogoča, da preživi, da ga ne bosta rihtali dve smrklji.

Kar nekajkrat sva se o tem pogovarjala, povedala sem mu, da je situacija taka kot je, zame zelo napeta in kot mama imam slabo vest, da dajem vsem trem otrokom napačen vzgled. Ve, da ob tem tudi močno čustveno trpim, večkrat jočem zaradi tega, a pravi, da je to trenutno zanj edina možna rešitev.
Imam ga rada, skupaj imava malo dete, imam pa še dve dekleti, ki sta na poti odraščanja in nekako se mi zdi, da razmerje, ki ga vozim sedaj, ni pravo. Vem, da sem lahko boljša mama, ki bi se lahko zjutraj zbudila z nasmehom in šla polna radosti v nov dan, tako pa mi vsako jutro pomeni nov izziv, ki me izčrpava do te mere, da ne zmorem biti več tista prava jaz.

Prepričana sem, da si tega ne zaslužim. To sem mu tudi povedala. On pravi, da me ima rad, da želi živeti z menoj, a kaj ko jaz za tovrstno njegovo ljubezen nimam prave tehtnice. Vedno bolj razmišljam o tem, da bi bilo morda bolje, da grem z otroci na svoje, morda bi bilo za vse skupaj to lažje. Bojim se za sebe, saj ne vem koliko lahko zdržim, vem da moram biti močna, odgovorna zaradi otrok, vendar je breme, ki ga nosim sedaj neprimerljivo z ljubeznijo do njega.

Vesela bom vašega mnenja.

Spoštovana greenline!

Ob branju vašega prispevka se res lahko začuti, v kakšni čustveni stiski živite. In vaše vprašanje, koliko časa lahko še to zdržite, koliko vaše telo in psiha (pa tudi vaših otrok!) še zmoreta prenesti, je zelo na mestu. Ker občutek je, da tisti teden, ko ste kot družina končno »sestavljeni«, vsi skupaj preživljate pravo živčno vojno. Zato je zelo prav, da ste o tem spregovorili – najprej s partnerjem, s katerim pa zaenkrat nista našla skupna poti, nato pa ste tudi šli v iskanje pomoči širše.
Sami ugotavljate, da je odgovornost za nastalo situacijo verjetno porazdeljena – vsak je prispeval svoj delež, vendar več kot sprejeti odgovornost za nazaj in ponuditi roko v pripravljenosti rešiti, kar se rešiti da, se ne da. Časovnega kolesa zavrteti nazaj ne morete, da bi lahko popravljali morebitne napake. In zaradi njih si res ne zaslužite plačevati kazen vse življenje. Takega življenja si res ne zaslužite ne vi, ne vaši otroci. Ker konec koncev smo vsi zmotljiva bitja in imamo tudi »pravico« delati napake in jih popravljati. Večina napak v življenju je na srečo “popravljivih”. Sinonim “varnega odnosa” kot najbolj idealnega in najbolj zdravega, je ravno sposobnost upati si, znati znova vzpostaviti stik po tistem, ko se je stik iz tega ali onega razloga prekinil.

Tako se lahko kot družina odločite, da vam je tako življenje res težko sprejemljivo, vsem vam para živce tisti »napeti teden«. Ta teden vam po eni strani pripada – vam in hčerkama pač pripada tudi tisti skupni teden, hčerki seveda potrebujeta mamo. Pripadalo bi vam, da bi to bil sproščeni teden za vse. Po drugi strani pa je tako naporno, da bi si res vsi želeli kaj spremeniti – trenutno se zdi, da si spremembe želite predvsem vi (pa skoraj zagotovo tudi vsi otroci – verjetno nihče od njih ni zadovoljen z napetostjo v družini), prepričana sem, da si na skrivaj tudi vaš partner želi mirnega družinskega življenja – končno po vsem teh letih bojev je morda prišel čas. Pravite, da prvi družinski pogovor pred pol leta ni uspel, a zdi se, da vsaj z vidika vas in vaših hčera, bi verjetno drugi poskus prinesel več. Vaš partner pa se boji pristati na kakršen koli pogovor oz. spremembo, ker se boji, da bo znova ranjen in bo izgubil še tisto malo ponosa, kar mu ga je ostalo. Res je njegova osebna odločitev, ali želi to tvegati in tako sebi in vsem vam, da dati še eno priložnost, da poskusite znova. Če vas ima res tako rad, kot pravi, in želi ohraniti vajin odnos, bo slej kot prej verjetno moral narediti nek premik iz svoje »varne cone«, ki ni v resnici niti varna, niti udobna. Preživeti pol življenja (vsak drugi teden) v umiku, odmaknjen od družine pač ni ravno znak ljubezni do vas, niti do vajinega sina. Niti ni to verjetno sanjski scenarij, ki bi si ga sam zavestno izbral. Včasih pač vsi reagiramo iz nekih svojih notranjih ran, ki so v resnici globlje, kot se zdijo.

In družinski odnosi in konflikti nam vsem sežejo zelo globoko. In nas izzovejo, da vsi še enkrat razmislimo o sebi, svojih vrednotah, svojem ravnanju. Ker nihče izmed nas ni nezmotljiv in popoln, se vsi vsaj občasno zapletamo v lažje ali težje konflikte, ki jih je dobro reševati (čimbolj) sproti, da nas to vse razbremeni in sprosti. V družinskem življenju je pač tako, da moramo/želimo običajno vsem skupaj dati še drugo/tretjo … priložnost. Začeti vsak dan znova, od začetka, ko enkrat razčistiš preteklo zamero. Še posebej če gre za otroke ali najstnike, katerih usta večkrat prehitevajo razsodnost nedozorelih možganov in zato znajo njihove besede morda še bolj zaboleti. Je pa zato na strani odraslih toliko večja odgovornost začeti znova, dati novo pobudo, poiskati stik. Če ga ne, to pomeni življenje v zameri, kar pa je zelo boleče in razdiralno za obe strani. Želim in upam, da bo vaš partner zbral pogum in moč za nov začetek vseh vas.

Morda bo to najlažje storiti (še posebej, če so njegove rane zelo globoke) ob pomoči družinskega terapevta oz. mediatorja, nekoga, ki bo pomagal usmerjati konstruktiven pogovor v vaši družini, ki bo najprej prisluhnil vašim in moževim »bolečinam« in »pričakovanjem«, nato pa tudi dal glas vsem otrokom. Ki bo znal nabrano in izraženo »jezo in bes« prevesti v bolečino, strah, žalost, pogrešanje … Ki bo znal »umiriti žogo«, ko igra postane prevroča. Če pa partner trenutno še ne zmore dovolj poguma in volje za ta korak, vam priporočam, da terapevtsko spremljanje poiščete zase – zato, da se boste lažje vi umirili, ko je težko, in v miru premislili, kaj bo naslednji korak.

Veliko poguma in vse dobro vam in vaši družini!

Moj problem pa je sledec. Moj oce ne odobrava mojega partnerja s katerim imam 5-letno hcerkico saj nam je zapravil vso premozenje (problemi z utajo davkov, hazarderstvo… ). Jaz sem se odlocila da z njim vseeno ostanem saj sem mnenja da otrok potrebuje oceta. Financno smo zelo na tesnem.trenutno zivimo v dvosobnem stanovanju v dvostanovanjski hisi kjer lastniku po obrokih odplacujemo hiso tako da bo ob koncu odkupa hisa nasa. Nismo toliko financno sposobni da bi starsa poslala kam v najem saj se nam financno ne bi izslo saj je partner brez zaposlitve pa tudi moje mame zive ne dobis v blok na stanovanje. Sem v neizhodni situaciji, z ocetom se ne razumem dobro, samo si isce za vsakega najde samo slabe lastnosti, tudi partnerjeve starse obsoja za.nastalo situacijo, vsi sosedi mu gredo na zivce pa tudi do mame se vcasih grdo obnasa. Ti prazniki so mu brezveze, ko smo postavljali bozicke okraske na hiso zaradi hcerkice, je to njemu vse brezveze in odvec…Mama je pa zlata in se full razumeve. To njegovo razmisljanje mi gre vedno bolj na zivce sama postajam vedno bolj zivcna a nevem kaj naj storim. Nisem financno sposobna da grem nekam na stanovanje a niti starsa nista financno sposobna da bi.placevala obroke za hiso niti kaksno najemnino. Kaj naj storim???

Spoštovana vrtnica11,

Verjamem, da vam ni lahko in da doživljate veliko nemoči v zapletenosti vaše družinske zgodbe. Želite si miru zase in za svojo družino, urejeno bivanje in spoštljive odnose. Iz opisa se da razumeti, da je precej stvari neurejenih, nekje pa bo vseeno treba začeti. Stiska se je poglobila zato, ker ste predolgo vsi skupaj odlašali s soočanjem z izzivi, in je razumljivo, da vas situacija sili k umiku. Med prebiranjem se zazna strah pred konfliktom z očetom, obenem pa očitno trpite zavrnjenost z njegove strani, ob mami se počutite varno, kar je lepa novica, saj lahko iz tega odnosa počrpate prepotrebno energijo za urejanje vaših skupnih izzivov, vendar pod pogojem, da imata z mamo varen in razmejen odnos (da ne sodelujeta kot prijateljici, kolegici oz. da nista v razmerju čustvenega partnerstva, kjer skrbite za njene osebne težave itn.).

Mir in spoštovanje v medgeneracijskem življenju skupne hiše pride z dogovorom glede razmejitev v odnosih. Stanovanji sta ločeni iz istega razloga, dve generaciji, dve družini, za katere skrbite odrasli ljudje. Vaša in partnerjeva odgovornost je, da poskrbite za svojo družino, vaši starši pa zase. Očetu nihče ne more odvzeti pravice do občutkov, ki jih goji do vašega partnerja in vas, pa naj bodo še tako boleči, je pa odgovoren za svoje vedenje/odzivanje oz. za to, da je do vaju spoštljiv. Ravno zato, ker za vaju ne srkbi, sta odrasla in to mora upoštevati. Če tega ne, potem mu to morate vi sporočiti. Če oče s tem ko stresa slabo voljo naokoli povzroča nepotreben stres in ste tiho, tj. ga ne ustavljate in zahtevate opravičilo in prenehanje takšnega vedenja, potem mu dopustite, da (nevede) zlorablja psihološko premoč zato, da svojo lastno stisko in nemir sprošča na nefunkcionalen način. Potrebno je s tem nemudoma prenehati, saj s tem ne pomaga ne sebi ne ostalim. Svoje težave naj zaupa ženi oz. partnerki in če jih onadva ne moreta rešiti, naj si poiščeta strokovno pomoč. Tu leži odgovornost.

Za partnerja opisujete, da ima težave z igrami na srečo, utajo davkov itn., kar je jasno nedopustno ravnanje in za to mora prevzeti on odgovornost. Predpostavljena zasvojenost terja najmanj prekinitev stikov z denarjem, zdravljenje, nato povrnitev povzročene škode (kolikor je v njegovi moči oz. kar se boste dogovorili). Boleče kot se sliši, toda tu ne sme biti tolerance, ravno zato, ker mu želite dobro (da se postavi na noge), sicer vas bo ta uničujoči vzorec zapeljal v bolečino in pogubo. Tega si ne dopustite, imate vse možnosti, da rešite družino, povrnite ji dostojanstvo, zato pritisnite na odgovornost do pogovora in do ukrepov. Če ne boste vi, kdo bo?

Biološki in pridruženi člani družine smo si osebnostno različni, različno čutimo, mislimo, čustvujemo itn., čeprav imamo lahko veliko skupnega, ki nas druži, moramo v pogovore o vsem tem, kar nas zadeva. Odnosi so živi tako in kolikor smo mi sami živi, zato potrebujejo vsakodnevno nego na različnih področjih. Biti v odnosu ne pomeni zgolj dobro jutro, kaj počneš, kako si in lahko noč, ampak zahteva interveniranje (aktivno udejstvovanje) v skladu s cilji, namenom, vizijo, vrednotami itn. Če v vsakodnevnih odnosih ne vzdržujemo meja, pravil in jasnih pričakovanj, potem je težko vzdrževati mir, zaupanje, graditi spodbudo, vzajemno naklonjenost, negovati enkratnost in osebnostno rast. Tako naše življenje lahko hitro prevzame nered.

Bodite sočutni do sebe, otroka in drugih, vendar zahtevajte mir, meje in spoštovanje dogovorov. Dovolite si razjeziti, ko čutite, da nekdo krši pravila, povejte zakaj, določite meje in pričnite delati na ciljih. In seveda ne varčujte s pohvalo ali zahvalo za dobre stvari. S partnerjem čim prej pričnita urejati vajin odnos ter odgovornost do zasvojenosti, sebe in očetovstva, sicer ste na dobri poti razpadle družine. Če bosta pri tem težko našla rešitve, si poiščita zakonskega družinskega terapevta, ki vam bo pri tem zagotovo pomagal.

Srečno!