Z ženo sva poročena 10 let, oba greva proti 40. Zaradi treh otrok (vsi pod 10 let), od katerih je eden s posebnimi potrebami (milo rečeno), nimamo prav preprostega življenja. Toda še najbolj ga otežuje prav moja žena. Po rojstvu drugega otroka se ni vrnila v službo, po rojstvu tretjega pa se ji je dobesedno utrgalo. Namesto treh imam zdaj štiri otroke, od tega eno, ki je v glavi 17 letnica, kronološko pa enaka meni. Super neodgovorno, neresno in nezrelo žensko na pragu štiridestih.

Naša rutina je takšna, da so otroci v šoli in vrtcu, jaz v službi in žena – doma. Že pet let. Pravi, da išče službo … Njena izobrazba je dobra in njen poklic iskan. Vendar je več kot očitno, da išče vsaj s figo v žepu.

Ko smo mi na delovnem mestu, ona hodi na kavice s prijateljicami, piše svoj blog in “sodeluje” na socialnih omrežjih. Pred nekaj meseci sem pogledal št. njenih objav: 2000+, samo na enem izmed omrežij. Gospodinja ni, ji ne sede, in nikoli je nisem silil v to vlogo. Ker pa je že doma, sem rekel, da bi neke stvari lahko vseeno naredila. Od takrat občasno skuha in včasih je prav okusno! Sicer čez vikende kuham jaz. Toda več kot očitno je, da ni več poročena z mano ampak s svojim socialnim omrežjem, kjer previsi cele ure. Pohvale, komentarji in všečki ji hranijo ego. Dobesedno odvisna je od tega in to, čeprav težko, tudi sama delno prizna.

Drug velik problem, ki se je pojavil pred nekaj leti, je alkohol. Velikokrat, ko sem prišel iz službe s tamalo, je bila pijana. Včasih malo, včasih pa tako nalita, da sploh ni mogla govorit. Glede alkohola sem precej toleranten, tudi sam rad kaj spijem, vendar nikoli v takih ekstremih. Nekoč se je tako napila, da nam je pokozlala celo stanovanje in še lastnega otroka povrhu. Na pomoč sem moral poklicati družinsko prijateljico, da sem lahko ob treh otrocih vse očistil. Kozlala in osramotila me je že skoraj povsod: v restavraciji, na poroki … Kako je lahko ena ženska tako pijana ob treh popoldan? To pa ni edini problem. Ko se napije, je skrajno žaljiva, njeno obnašanje je naravnost katastrofalno – kot v filmu. Dokler tega človek ne vidi, ne verjame. Žena in mama treh otrok. Sprašujem se, kaj vse je že počela zunaj, ko je bila tako natankana in me ni bilo zraven. Ko je to postalo praksa, sem ji zagrozil, da si mora najti službo, ker ima očitno preveč časa ko je sama doma. Nekaj časa se je dejansko trudila, ampak ob najbolj nenadejani priložnosti – udari spet 🙂

Zadnja njena “akcija” je bila pred kratkim, ko se je napila na praznovanju, kar ji nisem preveč zameril, kasneje pa je, kljub mojemu direktnemu nasprotovanju, s prijateljico odšla še ven nadaljevat. Pijana, da je komaj govorila, se mi je posmehovala pred njo, češ kaj imam jaz za govorit. In ko sem šel hčerki umit zobe, sta kliznili ven. Ko sem ostal sam, se je pa utrgalo meni. Odločil sem se, da tako več ne gre.

Najin odnos se je zaradi vsega tega močno skrhal. Kje so vzroki? Večkrat mi je potožila, da pogreša moje objeme in čutnost. Res sem bil na čase bolj lesen, vendar sem se potrudil in zadeve izboljšal. Seks je bil v redu.
Pravi, da pogreša pohvale. Ko pride do preprira mi očita, da je med nama itak tema, čeprav sva se samo tri dni nazaj imela krasno. Svojim prijateljicam in v javnosti pravi, kako krasnega moža ima … Noro sprenevedanje. Zgodba pa je vedno ista. Ko sva se pobotala, je nekaj časa funkcioniralo, dokler se ni spet napila. Potem imava nekaj tihih dni, jaz rečem, da jo bom zapustil, potem napetost popusti in tako je bilo vedno. Očitno ona to ve, ne ve pa, da ima moje neskončno potrpljenje vseeno mejo. Z vsakim njenim izpadom sem jo imel manj rad.

Rekel sem ji, da bo uničila in razdrla družino a je odvrnila, da ona pač ne. Saj se ne želi ona odseliti, temveč jaz 🙂
WTF? Težko mi je za otroke in tudi za njo po svoje. Mislim, da ni srečna in da to skriva za svojo zelo močno zunanjo javno podobo, ki pa je popolna laž. Imel sem jo rad, požrl sem marsikaj, vendar nisem copata in ne morem več žret tega dreka. Vidim, da gre tukaj za neskončno sebičnost, ki ji je očitno “prirojena”. Moram pa priznati, da za našega nabolj nebogljenega otroka lepo skrbi in tudi sicer jo imajo otroci radi. Pa tudi sicer ni napačna, ko je trezna in ko se malo bolj posveti družini in malo manj svoji socialni sferi.

Sklenil sem, da bo najbolje, da jo zapustim, ali da se vsaj začasno odselim. To jo bo zelo prizadelo, saj sam držim gor 80% gospodinjstva poleg tega, da imam zahtevno službo, ona pa minimalne dohodke. Kaj bo z otroki? Morda jo bo to streznilo, čeprav dvomim glede na to, kaj vse mi je že obljubila (da bo šla delat, da bo nehala piti …)
Ne želim prizadeti ljudi, vendar imam občutek, da jo moram močno ugrizniti, da dojame resnost stvari.

“Kaznujem” jo tudi z odrekanjem intime in z ignoriranjem, vendar kakšnen smisel ima to? Po vsakem izpadu, ko se ovede svoje napake, je dva dni kot polit cucek. Kar sama od sebe pospravlja stanovanje in ureja stvari, ki jih sicer sploh ne, če ji ne naročim. Smešno, če ne bi bilo tragično 🙂

Razmišljal sem že, da bi začel vzporedno zvezo s kakšno normalno in odgovorno žensko, vendar kakšna zveza bo to? Žal mi je tudi mojega življenja, ki vztrajno hira.

Zanimajo me morebitna mnenja. Morda sem kaj spregledal in v svoji jezi ne vidim dovolj daleč in ne svojih napak,
ki 100% obstajajo, vendar sem prepričan, da niso tako hude, da bi zaslužil tako babo.

Spoštovani Brezinsky,

Iz vašega zapisa se da razbrati,da postajate vedno bolj jezni in da močno prezirate ženino ravnanje. Res vam ne more biti enostavno tako živeti. Kljub temu, da ste se sami še bolj aktivirali v gospodinjstvu in pri delu z otroki, in v upanju, da boste ženi »ustregli« s tem, da jo boste pustili pri miru in ji s svojo pridnostjo dali zgled , se pri njej v zadnjih letih ni nič spremenilo, vse gre samo še na slabše. Upali ste, da bo sama sprevidela, pa ni. Opisujete nekaj najbolj skrajnih situacij, kjer gre za res pravi gnus in sram, katerega ste bili v končni fazi deležni sami, čeprav spada k njej. Zdaj vam počasi situacija postaja nevzdržna in dobro je, da prihajate v stik s to mejo, ki je doslej še niste zmogli dovolj jasno postaviti. Občasno ste ženi očitali in ji v svojem občutku nemoči grozili, bolj malo ali nič od tega pa tudi uresničili. Kako to, da ne? Kaj vas je pripravilo do tega, da ste popustili?

Verjamem, da se s takšnim vedenjem žene kot ste opisali, nikakor ne morete strinjati, še manj ga tolerirati ali opravičevati. Kaže, da je njena glavna težava zasvojenost, tako z alkoholom kot z družabnimi omrežji. Kot vsak zasvojenec potrebuje vedno večje »doze«, živi v nekem drugem svetu in ogromno časa posveča svojim zasvojenostim, ob tem pa zanemarja druga področja, predvsem svoje obveznosti in odgovornosti ter občasno tudi osebno higieno. Živi v zanikanju svojih težav in ob vsaki omembi in še tako rahlem pritisku na gumb sramu in soočenja vse to odbije in obrne proti tistemu, ki skuša pokazati na njeno napačno pot. Dokler zasvojenec še najde kako stransko pot, da se izvije soočenju s sabo in svojo zasvojenostjo, jo bo tudi našel. To pomeni, da je problem v tem, da to še vedno lahko počne. Da ji torej bližnji ne postavijo ultimata – zdravljenja. Tu govorimo o sozasvojenosti.

Nekje ste napisali, da ko je opijanje postalo praksa, ste ji zagrozili, da si mora najti službo. Zakaj pa niste oz. ne bi vztrajali pri tem, da vam, dokaže, da zmore popolnoma prekiniti z alkoholom (in enako s socialnimi omrežji), in če tega sama ne zmore, da se gre zdravit zaradi svoje zasvojenosti? To je prvo, na čemer je potrebno vztrajati. Ne glede na to ali bosta ostala skupaj ali ne. Gospa je mama vaših otrok. Vam ni in ne more biti sprejemljivo, da je žena in mama otrok pijana. Pika. Odločitev ali se bo ona za zdravljenje odločila, je itak njena, vendar če vam ni sprejemljivo, da je stanje takšno kot je, potem je pomembno vztrajati in dajati odgovornost njej. Kakor ste opisovali dogajanje, ste odgovornost tudi na številnih drugih področjih, verjetno nevede, prevzemali sami – pomembno bo torej prerazporediti odgovornost, kar pa ni tako enostavno doseči v praksi kot se morda vidi na prvi pogled. Ker boste morali pri sebi odkriti kje in s čim pri tem sodelujete sami. In to spremeniti.

Nekako se mi zdi, da želite ženi dokazovati, da je težava v njej, se ji maščevati oz. ji dati vedeti kako se vi počutite s tem, da bi enako prizadeli njo. Na tak način ne boste prišli nikamor. Pomembno je torej, da najprej sami sebe vzamete resno in da pri sebi pridete do točke, ko vam ženina zasvojenost nikakor ni več sprejemljiva (in ne le do začasnega spokorjenja in naslednje epizode opijanja). Če vam pri tem pomaga odselitev, je tudi to ena od možnosti. Še prej pa bi bilo pomembno zelo dobro razmisliti, se pozanimati in nato ženi jasno povedati kaj ste se odločili, kaj boste storili in zlasti pri čem boste vi lahko vztrajali. Še posebej je pomembno, da boste razmislili kako boste uredili z otroki, če se boste odselili. Boste odšli sami ali z njimi? Kako boste poskrbeli in zaščitili otroke? Kako bo s stiki? S šolo, vrtcem? Kaj boste storili, če vam bo žena nasprotovala? In če bi vztrajali, da se ob nadaljevanju zasvojenosti izseli ona, ki se je itak že zdavnaj “odselila” z alkoholom?…Če boste potrebovali pomoč, si lahko poiščete tudi koga, ki vam bo pri tem stal ob strani (morda starši, prijatelji, terapevt, osebni zdravnik, kak center za zdravljenje odvisnosti, center za socialno delo, klub anonimnih alkoholikov…).

Za vse ostale opcije, ki ste jih opisali na koncu, ste že sami ugotovili, da bi vam bile nesprejemljive in ponižujoče. In da bi s tem prizadeli morda še najbolj sami sebe. In otroke. Zdaj je potrebno vse moči usmeriti v rešitev problemov. Najprej vas torej čaka soočenje z zasvojenostjo in reševanje otrok in sebe iz tega začaranega kroga. Vse ostalo bi moralo biti šele v drugem planu.

Veliko vztrajnosti, poguma in moči vam želim.

Tudi meni se je ob branju prispevka zdelo, kot da želiš, da se postavimo na eno stran, pri čemer si ti “good guy” in žena “bad guy”. Ampak v resničnem življenju ni tako, nihče ni samo “good” in nihče samo “bad”.

Seveda glede na opisano lahko rečem, da je ženino vedenje in ravnanje nesprejemljivo in so potrebne temeljite spremembe. S tem, kar in kako počne, namreč daje zgled tudi otrokom, otroci pa bliskovito (in neopazno) kopirajo vzorce. Zato je zdaj ključno, kako bosta vidva to reševala. Doslej so namreč videli tak zgled reševanja: mama beži v zasvojenosti, oče poskuša poskrbeti tudi za njene odgovornosti. Mama je nesrečna (otroci vidijo več kot mi!), oče je jezen. Ker pa sta skupaj v zakonu – tak sklep potegnejo otroci – je to že v redu in prav in je to ljubezen. Posledica: ko si bo tvoj otrok poiskal zasvojenega partnerja, bo mislil, da je to tisto “pravo”, ker bo v tem prepoznal zgled, vzorec iz svoje primarne družine. Ali pa bo sam začel svoje težave “reševati” na isti način kot mama, torej tvoja žena. In če jih ti brez “boja”, brez truda in iskanja pomoči zapustiš, jih boš naučil še tega: ko stvari zares “zagustijo” – zapusti! Odidi! Vse to skupaj pa je za otroke grozljiva popotnica v življenje.

Pomembno in nujno bi bilo torej ozavestiti določena dejstva ali možnosti. Na primer:
– Žena ima hude težave, ki jo vodijo v odvisnost, in potrebuje strokovno pomoč (psihoterapija).
– Tudi sam imam vsaj nekaj težav, povezanih s soodvisnostjo , in prav tako potrebujem pomoč. To se da razbrati po tem, da dopuščaš ujetost v ta krog, v katerem si v vlogi žrtve; da sta oba z ženo ujeta v nefunkcionalni, škodljivi odnos, ki mu Sanja Rozman pravi “peklenska gugalnica”: ona “tvita” in pije, ti, ko ti prekipi, vzkipiš, sledi njena “pridnost”, ker se boji zapuščanja, a kmalu se stvari spet “gugajo” dalje. To je zelo podobno bolj banalni, pogostejši situaciji, v kateri pije mož in prebuta ženo, naslednjega dne pa pride s šopkom (in praznimi obljubami). In ga ona ne more zapustiti, ker ga “ljubi” in ker je on “v svojem srcu dober”. Prav tako je tvoja žena v svojem srcu dobra – ampak to ni izgovor in opravičilo za njena ravnanja, tako kot njena ravnanja niso merilo, da bi po njem določili, da je ona slaba, grozna oseba itd. Verjetno se boš strinjal, da takih reči nihče ne počne kar tako. Nihče ni rad zasvojen, vsak bi bil rad gospodar samega sebe. Ker pa se tega lotevamo na napačne načine (alkohol je verjetno najpogostejši, a alkoholizem je vedno posledica, ne vzrok, zato samo prenehanje pitja skoraj nikoli ne prinese uspešnih sprememb, tudi če zasvojenemu uspe abstinirati “za vedno”), se od pravega le še bolj oddaljujemo. Nekaj takih načinov si naštel na koncu tudi sam in jih tudi odpravil kot neustrezne, za kar ti čestitam.
– Za to, da bo zakon – in tudi družinsko življenje – uspešen, da bo dobro deloval in bo ljubeč, varen prostor, so potrebne spremembe obeh partnerjev.
– Rešitve niso zunanje (npr. služba), temveč notranje. Tudi če tvoja žena danes dobi krasno službo s krasno plačo, bo to pomagalo le kratkoročno in le na površini – vse tisto, kar jo sili v odvisnosti, pa bo ostalo v njej, bo še naprej nezaceljeno, mogoče celo neozaveščeno.

Vse, kar tvoja žena počne “groznega”, je simptom. Zdraviti je treba vzrok simptoma, ne pa zatreti simptome, ker bodo kmalu še močneje izbruhnili. Kdove kaj vse nosi v sebi, kar koli pa že to je, mora biti (vsaj zanjo) zelo hudo. Iz tvojega pisma se da razbrati vsaj dvoje: da beži pred stvarnostjo in da je hkrati zelo odvisna od zunanjih potrditev. Vzroki za to pa so vse prej kot preprosti in lahki. Ko bo ozavestila in nato začela zdraviti te vzroke, bodo simptomi odpadali drug za drugim.

Seveda pa je to njena odgovornost. Ne moreš je prisiliti v zdravljenje, v terapijo, v iskanje pomoči. Lahko poskusiš (ne na silo), a če je do tega docela odklonilna, siljenje nima nobenega smisla. Praviš, da bi jo moral “ugrizniti”, da bi se zavedla – toda ne pozabi, da so tu vmes otroci, ki niso nič krivi, pa bodo deležni levjega deleža “ugriza”, saj si otroci ne znajo predstavljati in razumeti, kaj je tisto, zaradi česar se starša ne razumeta in se razideta, zlasti če niti starša tega ne vesta v resnici! Otroci pogosto potegnejo sklep, da so za ločitev nekako krivi oni, kar spet vodi v hude posledice, ki jih lahko spremljajo celo življenje.

Jaz bi pristopila k stvari tako, da bi dala močan poudarek na iskanje rešitev. Npr. tako, da bi k ženi pristopila s stališča, da zadeve ne delujejo, kot bi morale, da sva očitno oba na neki način nesrečna in da se mi zdi zelo pomembno poiskati rešitev najinih težav in odnosa, saj želim živeti v ljubečem okolju in ga tudi nuditi drugim – njej in otrokom. Da bom pomagal, kolikor morem, da pa ima možnost moje pomoči mejo, saj nisem usposobljen psihoterapevt, poleg tega sem ji za tako vlogo preveč blizu in preveč pristranski. Da sem pripravljen tudi sam pri sebi razčistiti svoje težave in priti do sprememb, ki bodo pomagale meni in najinemu odnosu. Da pa se stvari ne morejo in ne bodo popravile in “polepšale”, če ne bova oba temeljito poprijela za delo in poiskala pomoči. Tudi otrokom je treba dati vedeti, da se iščejo rešitve, ne pa neki skrajni ukrepi (drama za štirimi zidovi, beg v zasvojenost, razhod).

Srečno!

Menda ne bi res pustil otroke alkoholičarki?

Bi se red odselil brez njih?

Odgovor gospe Dimec Bratina je zelo na mestu – tvoja žena je alkoholičarka, ti pa si soodvisen in prav tako potrebuješ pomoč.
Jaz bi ti na srce položila predvsem to, da resen pogovor o vajini prihodnosti začneš takrat, ko bo “zatišje” in prijetni dnevi v vašem družinskem življenju, ne takrat, ko je kriza in bo tebi spet počilo. Kot bi lahko počasi že ugotovil, te rešitve, zahtevane in predlagane v afektu, dolgoročno ne prinesejo nič, le par dni predaha, da si lahko opomoreš do naslednje krize.
Drugače pa ti lahko dam samo prav: da, življenjski sopotnik oz. partner mora biti enakopravna polovica para, na katero se je mogoče zanesti, nanjo računati, ki nam življenje olajša, ne pa, da se obesi na nas kot prepojen gojzar in se obnaša kot nemočen otrok, za katerega je treba poskrbeti od a do ž. Ne vem, kako je tvoja žena padla v takšno vlogo oziroma ali je kdaj sploh bila enakopravna polovica vajinega para … samo da na začetku njena nedoraslost nemara ni bila tako očitna. To veš ti sam. Lahko, da je razvajena hčerkica in princeska, vajena, da gre vse po maslu in da ji drugi vse prinesejo k riti … potem pa se ji je zgodilo življenje, pravljica ima napako, zakonska ljubezen ni tako brezpogojna kot starševska in problemi so tu. Če se ona nekje v sebi vsaj malček zaveda, da je zabredla, se vama bo mogoče uspelo rešiti.

Si pa napisal tako, da smo jo vsaj štirje, ki jo poznamo, prepoznali v tvojem zapisu (in prej nismo vedeli za vse te težave). Mogoče v razmislek, da je take osebne stvari bolje spraševati zasebno v kakšni psihoterapevtski ordinaciji.

Odgovor gospe Dimec Bratina je na mestu in bi vam res priporočala psihoterapevtsko obravnavo. Mogoče je bila to včasih tabu tema, ampak po mojih izkušnjah vam lahko dober psihoterapevt resnično pomaga na dolgi rok. Lahko sprva greste samo vi, opišete zadevo in kasneje, če bo žena za to, skupaj.
Osebno sem imela izkušnjo s težavnim partnerstvom, trajajočim 14-let, ki se je končal tako, da sem vendarle dobila moč in zbrala pogum ter prekinila odnos, vendar zato, ker drugega izhoda resnično ni bilo. To ne pomeni, da bi vi morali isto storiti, samo opisujem vam za lažjo predstavo. Sprva sem začela sama opažat težave in prevzemala vso krivdo in odgovornost nase, nato pa sem šla na posvet k psihoterapevtki Tjaši Kos (v Lj) in po več samostojnih obravnavah (ko sva razčistili kje so meje, kaj toleriram in česa ne), sem imela bolj kristalno sliko in misli, da sem lahko ločila kaj je moje in za katere stvari ne rabim prevzemat odgovornosti.

Želim vam vse dobro in veliko poguma za prvi korak

Pozdravljen

Imel sem podobno zadevo, ki se je končala z ločitvijo. V zakonu je varala in potem zahtevala polno skrbništvo in seveda ves denar. (Ko je bila na FB in so bili računi in krediti poplačani, denar ni bil pomemben). Sistem jo je pri tem podprl. O terapijah ni hotela slišati. Vse je bilo že prepozno. Ona je že bila v novem svetu. Tja sem hodil jaz. 🙂
Nimam ti veliko lepega za povedat. Mogoče samo to v razmislek. Tisti trenutek, ko sem se odselil, ker tam nisem imel več kaj za iskat, sem izgubil vso “pogajalsko” moč glede skrbništva. Še danes verjamem, da če “bi ji bil v napoto”, bi veliko prej dosegla dogovor. Tako se je pa samo priklopila na trenutni sistem, ki ji je z lahkoto podarjal polno skrbništvo. Sedaj smo stvari dokaj dobro uredili, ampak jaz sem za to potreboval dve leti boja in živcev.
Vem, da nisem veliko pomagal, ampak želel sem samo deliti svojo izkušnjo glede odselitve.

lp in srečno