Pozdravljeni!
Star sem 27 let in moram priznati, da že od kar pomnim, intenzivneje pa se začnem spominjat na začetku srednje šole,vsak dan pozabljam. Pozabljam ključe, denarnico, zapiske, opremo. Vsakič, ko se nekam odpravim, se vrnem minimalno 1x nazaj domov, ker sem nekaj pozabil. Glede na to, da je bilo v primarni družini fizično in psihično nasilje, imam zelo močan občutek manjvrednosti. Intenzivneje sem se ga začel zavedati, ko sem začel delati na sebi in se bolj poglobil v svoje občutke in odnose v družini.
Razmišljal sem, da se je potreba po pozabljivosti razvila, da so me lahko starši kaznovali in mi tako vzbujali občutek manjvrednosti. In sedaj, ko živim sam s punco, se nezavedno kaznujem, ko nekaj pozabim in s tem obujam občutke manjvrednosti.
Kako se rešim pozabljivosti, ker mislim, da je prerasla že vse meje?
S punco se seveda odkrito pogovarjava o teh stvareh, zavedava se, da je eden izmed razlogov ta, da sta oba najina očeta enako odreagirala na pozabljivost, torej jezno, poniževalno in tako ostaja ta problem nerešen. Dogovorila sva se, da bova od zdaj naprej na podobne situacije odreagirala z razumevanjem, potrpežljivostjo in ljubeznijo, da si dava občutek, da ne bova kaznovana, če kateri kdaj kaj pozabi. In upam, da bo ta problem počasi izgubil moč in mi več ne bo treba pozabljati stvari. Že ogromno ran iz otroštva sva zacelila in verjamem, da bova tudi to. Vseeno pa me zanima vaše strokovno mnenje in psihološka podlaga za mojo pozabljivost. Konec koncev me skrbi, da se ta težava lahko neha in se pojavi v drugi obliki, zato jo res želim rešiti pri koreninah.

Hvala za odgovor, zelo rada spremljava vaš forum in sva se že ogromno naučila iz vaših nasvetov.

Lep pozdrav

Spoštovani pozabljiv,

naj vas vaša pozabljivost ne skrbi preveč, ker sem prepričan, da niti ne potrebujete vrlih psiholoških razlag, ki jih lahko najdemo v strokovni literaturi in pri stroki sicer, ker si že dovolj dobro sami razlagate njene izvore in se poleg tega še zelo dobro zavedate. Zato vam je vaše nezavedno še kako hvaležno.

Saj veste, pozabljamo preprosto zato (če seveda za to ne obstaja nek utemeljen medicinski razlog), ker nam določene ponotranjene nezavedne vsebine ne puste, da smo v zaupanju osredotočeni na nek konkreten cilj in vedenje – motijo nas zlasti obsesivne in ponavljajoče se misli, ki nas drže v nenehnem stresu. Vprašati se moramo, koliko so nam nekoč doma sploh z vzorom kazali, kaj zaupanje in »zaupati si«, sploh pomenita; če tega ni bilo, si ponotranjeno tudi sami seveda ne moremo zaupati vse dokler v življenju ne srečamo nekoga ob sebi, ki smo mu vredni zaupanja in ki bo ob nas vztrajal in nas jemal takšne kot smo v celoti. To pa je garant ljubezni in nekega novega rojstva. Kot vidim, z zadnjim nimate posebnih težav. In samo vi(dva) veste/-a, koliko garanja in tveganja je bilo potrebno, da ste danes tu, kjer ste.

Kar bi vam rad sporočil je, da vi vztrajajte na tej izvrstni poti in nadaljujte s takšno pozornostjo in odgovornostjo do sebe in partnerstva, kot to že odgovorno počnete.

Za konec naj vam prišepnem – pa verjamem, da boste to odgovorno sprejeli – ODLOČITE SE vendar, da si boste še bolj ZAUPALI in bili PREPRIČANI, da ste tudi za odnos DEJANSKO vredni vsega zaupanja in spoštovanja! Verjamem, da je to vaši partnerki še bolj domače kakor vam. Zaradi finančne krize že res, da moramo kaj prišparati in se čemu odreči, toda ne počnite tega pri vlivanju samozaupanja in ljubezni. Nikoli.

Ostalo pa prepustite času, ne rabite še zanj skrbeti.

Vse dobro!