Pozdravljeni!

Pred casom sem se v svojem malem kraju prostovoljno odlocila, da ustanovim pevski zbor. Nisem ravno nadarjena glasbenica, vendar sem mladenkam zelela dati moznost, da nekje uveljavijo svojo zeljo po petju – tistim, ki jo seveda cutijo. Ne gre se mi samo za petje, moj CILJ je bil samo v tem, da bi skupaj uzivale, pac v smislu zdruzenja prijetnega s koristnim, saj je sicer tudi kraju manjkalo mlade duse. Ampak brigalo me je predvsem to, da bi se skupaj imele lepo, da bi jim ta srecanja prinasala veselje in smisel. Dejala sem si, da bom pri tem vztrajala od vsega zacetka, pa cetudi se za zbor odlocijo samo tri – ce je njim to smisel, bom z njimi. Prislo jih je vec.
Po nekaj srecanjih je motivacija za to delo v meni zacela pocasi upadati. Razocarana sem zacela opazati, da mi je zacelo postajati sitno hoditi na pevske vaje – nekaj, kar naj bi mi prinasalo veselje, mi ga v resnici jemlje. Dekleta (vse so v letih pubertete) so se mogoce prevec sprostila in zacela ignorirati moja opozorila po spostovanju pravil. Mogoce je bila moja napaka v tem, da nisem bila v njih dovolj dosledna, ne vem… Zdi se mi, da ves cas cakajo le na to, da me zasacijo v kaki napaki, saj imajo mnogokrat precej (malenkostnih) pritozb. Kljub temu da stalno jamrajo in vzdihujejo, stalno jim kaka malenkost ni prav, pa se vedno prostovoljno pridejo na zbor, cesar ne razumem oz. si ne znam razlagati, kako to – mogoce samo zaradi starsev.
Veckrat sem ze prisla zbita domov (po samo eni uri dela!), z bolecino v srcu, da do mene nimajo nikakrsnega spostovanja. Le kako naj si ga izborim?? Zaradi tega sem tudi zacela dvomiti v svoje sposobnosti za delo z ljudmi – na tem podrocju sem namrec koncala izobrazevanje. Obcutek, da nikakor ne dosezem spostovanja oz. odnosa, ki si ga zelim, me res zelo potre in ko se vrnem domov, hocem, da me pusti cel svet pri miru in najraje bi se zjokala. Le kako bom zmogla ob svojih otrocih, ce jih bom kdaj imela…
Res da mi je v zivljenju manjkalo pravih modelov, kako vzgajati… Kako se kot odrasel odlocno in vendar posteno do svojih otrok postaviti zase, kako postavljati meje… Tako da nimam pojma, kako ravnati z otroci in mladimi. Pa kljub temu – ali bom morala zdaj izgubiti vse upanje, da sem sposobna delati z njimi, cetudi globoko v sebi ze od nekdaj cutim, da bi to rada?
Ne vem, ali naj obcutek “ pogorelosti“ na teh vajah pripisem „nepopolnim pripravam“, puberteti teh mladenk ali svojim nesposobnostim, da vodim skupino (cetudi mi je ze vec ljudi reklo, da imam neko zilico za vodenje kakih skupin, skratka za “nastop” pred ljudmi). Ali pa sem morebiti startala s prevec prijateljskim odnosom , zelec da bi ta srecanja ne potekala zgolj na formalni ravni? Sem s tem avtomaticno pokazala premalo avtoritete?
Ko imamo nastop, mi ljudje sicer navduseni cestitajo za moje delo in skupen rezultat, toda to meni ne pomeni NIC. Zalostna sem, ker se mi zdi, da nisem dosegla svojega cilja.
Morda se vam moj problem zdi malenkosten in obicajen za pedagosko podrocje, toda meni se zdi zelo velik, sicer ne bi bila tako potrta in izgubljala upanje, da bom v zivljenju sposobna delati tam, kjer sem nekoc cutila, da je moj prostor – med ljudmi.
Hvala, ce mi boste naklonili kako besedo!

Leja

Spoštovana ga. Leja,

najprej hvala za vašo iskrenost. Verjamem, da ste velikokrat razočarani, žalostni in vam je težko ob odzivih vaših »pevk«, ker vam ne dajejo tistega, kar ste vi verjetno pričakovali: odkrito spoštovanje, zahvalo, pohvalo in s tem občutek sprejetosti in potrditve, na področju, kjer bi si najbolj želeli uspeti – v pedagoškem delu z mladimi… Verjamem, da ni lahko prihajati domov s pevskih vaj s takšnimi občutji in bi se res najraje zjokali, saj imate občutek, da niste uspešni, da ste nesposobni, da ne znate ali/in ne zmorete…
Vsa ta vaša občutja ali pa vsaj strahovi so vam verjetno precej »domači« že od kdaj prej (vsaj tako ste nam namignili glede izkušenj iz družine), hkrati pa so to tipična najstniška vprašanja (torej zelo globoko čutite njihove stiske in jih razumete): ali bom uspela, ali bom znala drugače, ali me bo kdaj kdo spoštoval in cenil, takšno kot sem, ali sem dovolj dobra in sprejemljiva, mogoče sem pa sama kriva in nisem dovolj sposobna… Tako se vam zgodba v vašem notranjem svetu le »ponavlja« in namesto potrditve, se počutite tudi vedno bolj izgoreli in poraženi. In »ne smete« videti v tej vaši pevski pustolovščini uspeha, niti slišati in sprejeti pohval, ki ste jih po nastopih deležni. Kaj če bi si enkrat dali priznanje oz. dovolili drugim, da vam ga dajo?

Tisto, kar pa je meni padlo v oči v vaši zgodbi, je dejstvo, da vaše mladenke še kar vztrajno obiskujejo pevske vaje (in močno dvomim, da bi hodile najstnice (več najstnic!!) nekam samo zaradi prisile staršev). Pomeni, da jim je z vami lepo, da se počutijo sprejete točno takšne, kot so, da najdejo pri vas nekaj, kar potrebujejo. Mislim, da večjega priznanja vam skoraj ne morejo dati. Najstništvo je res čas preizkušanja mej, je čas, ko hočeš vse odrasle okoli sebe spravit ob živce oz. preveriti, kako daleč smeš iti, da se to ne zgodi. Gorje pa, če odrasli ob tebi res obupa nad tabo ali kar je še slabše – nad sabo, saj potem odneseš kot najstnik občutek in sporočilo, da je s tabo nekaj močno narobe, da lahko sesuješ odraslega človeka, da si kriv za ta njegov poraz (kar ni res). In je pohvala za vas, da si to ob vas upajo, ker to pomeni, da verjamejo, da boste zdržali, sicer tega ne bi počele. Ne vem, koliko tudi vi poznate te občutke iz svoje mladosti in se vam sedaj prebujajo, ker iščejo način, da jih enkrat predelate tudi sami pri sebi, da najdete v sebi sočutje in razumevanje do teh deklet (in s tem tudi do sebe v teh letih)…
To je priložnost za vas – ob njih lahko preverite in se naučite, kako ohraniti spoštovanje do sebe kljub »izzivanju«; da spoštovanje ne pomeni 100% uboganja na prvo besedo, da znate mejo postaviti na spoštljiv način in pri tem vztrajati in verjeti, da vam bo uspelo (pa čeprav to terja v začetku veliko ponovitev in vaše potrpežljivosti). Verjamem, da je težje za vas, ki tega modela niste dobili v otroštvu in si ga morate sedaj graditi sami – prav izgarali si ga boste. In verjamem, da boste zmogli.

Vi dajete tem puncam ogromno možnosti za preverjanje mej, ogromno priložnosti za vedno znova in znova, predvsem pa vedno znova pridete nazaj in jih imate radi in jim ne očitate, niti jih ne nadirate. Ja, dekleta ob vas tudi preizkušajo meje vašega in svojega (samo)spoštovanja – saj ste mlada odrasla ženska, kar bodo kmalu tudi one in iščejo modele v zunanjem svetu, izven doma. In one potrebujejo eno ravno tako negotovo bitje, kot ste vi, ki jim lahko najbolj preverjeno in pristno pokaže pot, kako od te lastne negotovosti prideš do gotovosti. Ob teh puncah se vam prebujajo namreč vsa težka občutja, ki jih one »nosijo«, ki so del pubertete, pa se jih mogoče niti ne zavedajo, vam jih pa dajo čutiti z vedenjem in besedami. One nekje globoko v sebi verjamejo, da boste zdržali ob njih in kljub vsemu lahko verjeli vanje in vase. In tako tudi zanje predelali ta vprašanja in dvome.

Verjamem, da zmorete in da delate dobro! Vem pa tudi, da pot do samospoštovanja ni lahka, ker se lahko gradi le v odnosu: do staršev ali pa v enakovrednih odraslih odnosih (partnerstvu, prijateljstvih), ne pa (toliko) v odnosu do mlajših (do lastnih otrok ali učencev), saj bi bilo to do njih krivično. Zato je dobro za vas, da imate nekoga oz. da najdete nekoga, s komer boste lahko odkrito spregovorili o svojih stiskah, strahovih, pa tudi jezi, ki se vam prebuja ob teh dekletih. Ker le v enakovrednem odraslem odnosu boste lahko dobili to, kar mogoče nehote iščete pri vodenju teh mladih glasbenic, pa vam one tega ne zmorejo dati, ker so le zdrave in normalne »najstnice«. Potem verjamem, da bo delo z njimi lažje.
V kolikor pa to ni zadosti, si pa lahko poiščete tudi terapevtsko pomoč, saj je ponavadi v takih primerih zelo učinkovita.

Vse dobro in pogumno naprej!!