Pozdravljeni,

Prosim vas za nasvet zaradi težave, ki sem se je zavedla v zadnjih dneh. Imam težave z zaupanje v ljudi oz delodajalce, sodelavce. V dveh letih sem nastopila svojo 3.sluzbo, zdaj sem tu 3 mesece, pred tem sem bila na porodniški in tudi izgubila službo zaradi tega, čeprav je bila pogodba za ndč že pripravljena, podaljševali pa so mi ves čas pogodbo, vendar so rekli, da bodo sami problemi z mano v tem primeru. No, po porodniški sem doživela vse živo glede služb, otrok bil veliko bolan, brez babic (mislim sicer da to ni njihova dolžnost ampak od staršev da gredo na bolniško, ko je otrok bolan) in nobenega posluha pri naslednjem delodajalcu, niti za uvajanje v javni vrtec nisem dobila dopusta. Potem sem bila v drugi službi, kjer sem prišla v kolektiv 8 žensk, da ne grem v podrobnosti, šlo je tako daleč, da sem po skoraj letu dni dala prijavo mobinga, dobila podporo vodstva in izvedela da nisem ne prva ne edina, posledica pa je bila nočne more, ponoči sem se zbujala ob prizorih iz službe, še zdaj imam kdaj kakšen preblisk, ko me kakšna situacija spomine na tiste prizore in zdaj opažam v novi službi, po in v treh mesecih kar sem tu se je veliko dogajalo in ostala sem v okolišcinah, ki so naporne, bodo začasno, vendar opažam da sem panična, ne zaupam, na nek način vodstvo preizkušam ali resno mislijo s svojo podporo, strah me je, da ko bo vse mimo, da bodo spremenili svoj obraz, kot so vsi do sedaj, ko bom dobila novo nadrejeno, da se mene bo hotela znebiti, ne vem, ogroženo se počutim v smislu, da nisem nikjer varna in pričakujem samo najslabše, vse naredim da preprečim in predvidim situacije. Sama sebe ne spoznam, tudi mož pravi, da je opazil, da vsako stvar obrnem v negativno oz iščem kdo bi mi kaj škodil. Mogoče se tako želim zaščitit, vendar se počutim nemočna proti ljudem, tudi ko srečam kakšno osebo in mi deluje zelo hinavska ne kar zmrazi, ker vem da ne znam delati s takimi ljudmi oz se ne čutim močna proti takim in me je strah, da bi imela kakšno sodelavko spet tako. No toliko o moji težavi, lepo prosim za vaš pogled. Hvala

Pozdravljeni,

a veste kako rečejo: Kogar je enkrat pičila kača, se boji zvite vrvi. Zaupanje je namreč zelo krhko, in ko doživimo slabo izkušnjo je skoraj vedno posledica zmanjšanje zaupanja. To je naraven obrambni mehanizen, način da se obvarujemo pred naslednjimi “poškodbami”, tudi duševnimi. Torej, nič ni narobe z vami. Je pa tako, če se boste odločila ostati v tem kolektivu, se boste morala tudi odločiti, ali jim boste svoje zaupanje poklonila, ali ne. Ker če jim ne morete več zaupati, je vprašanje kakšen smisel je, da v tem kolektivu ostanete še naprej.
Zelo podobno se dogaja v partnerskih odnosih, v prijateljskih odnosih itn.
Ker instinktivno vemo, da več zaupanje s sabo prinese več tveganja, se na ta način zaščitimo. Obenem se je treba zavedati, da življenje v nezaupanju ni kvalitetno življenje, ker nam onemogoča tkanje pristnih in iskrenih odnosov, torej smo na varnem, ampak nimamo občutka bližine in varnosti.
Če vam ne uspelo sama razvozlati zadevo, vam svetujem psihoterapijo, to vam bo sigurno pomagalo..

Lep pozdrav,