Pozdravljeni!

Kot otrok sem živela v družini, kjer je bil oče alkoholik in precej družaben človek. Veliko je bil odsoten, ko je popival naokoli. Mati je bila strašno ljubosumna ženska (morda je tudi kdaj imela povod, večino časa pa verjetno ne – tega ne vem zagotovo). Ob vsem tem je zelo trpela, svojo bolečino pa delila z nama z bratom. Predvsem sem bila tega deležna jaz, saj mati nikoli ni imela nobene prijateljice, zato sem, ko sem malce zrastla, nekako prevzela to vlogo jaz. Pustimo vse ostale travme, ki so se dogajale v otroštvu zaradi alkoholizma in zaradi česar sem se še zelo mlada odselila od doma. Precej sem morala delati na sebi in lahko rečem, da imam sedaj pri svojih 33-ih letih bolj ali manj zdrav pogled na partnerske in družinske odnose. Vsaj v teoriji. Sedaj pa sem se znašla pred problemom, kako to teorijo prenesti v prakso. Problem imam namreč z nezaupanjem v moške in neosnovanim ljubosumjem. Do svojega 18. leta sem skoraj vsak dan poslušala od mame, da so vsi moški barabe, pokvarjeni in da nikoli nikoli ne smem prav nobenemu zaupati. Danes mi je seveda jasno, da temu ni tako, a vendar mi ta »program« še vedno dela preglavice. Verjetno ne bo presenečenje, če povem, da imam za sabo precej neuspelih vez. Večino sem jih pretrgala sama, nikoli pa za to ni bil vzrok varanje (vsaj ne, da bi vedela za to). Skratka, z varanjem lastnih izkušenj nimam.

Sedaj pa sem končno spoznala fanta, s katerim se imava rada in si želiva ustvariti skupno življenje. Fant mi je všeč v vseh pogledih, tako vizualno, kot osebnostno, zelo ga spoštujem.

Moj problem pa so »napadi« iz čistega miru. Kar naenkrat me zagrabi nezaupanje, ob katerem začutim že skorajda fizično bolečino. Strah, da bom nekoč prevarana. Takrat me prime, da bi vezo končala in tako preprečila, da bi morda nekoč lahko bila prizadeta. Zavedam se, da je to izključno moj problem, ki se zgodi samo takrat, ko kakšen dan nisva skupaj (kljub temu, da se redno slišiva večkrat na dan). O teh napadih fantu zaenkrat nisem pripovedovala, saj ga ne želim po nepotrebnem obremenjevati. Pozna pa moje družinsko ozadje in podzavestno nezaupanje do moških, saj imam zaradi tega tudi manjše težave v spolnosti.Ti napadi vedno minejo. Ko minejo, ne morem verjeti sama sebi, da sem sploh lahko tako razmišljala in čutila. Se mi je pa enako dogajalo v vseh resnejših vezah, ki sem jih imela, s tem, da sem jih v zadnjih letih uspela zmanjšati na minimum – a vendar so še vedno prisotni.

Torej – kako se spopasti s tem strahom? Kako dokončno odstraniti to nezaupanje, ki v odnos vnaša grenak priokus? Dovolj imam bega pred resnimi vezami, želim ustvariti svojo družino, ki bo temeljila na popolnoma drugačnih vrednotah, kot moja primarna.

Vesela bom kakršnega koli mnenja, pripravljena sem močno delati na sebi. Razmišljala sem tudi o obisku psihoterapije, čeprav menim, da bi bila sposobna tudi sama precej predelati (kot sem že marsikaj).

Najlepša hvala za odgovor!

Spoštovani,

vesela sem vašega razmišljanja in pogledov na življenje, saj se čuti, da ste že delali na sebi, marsikaj razumete, težave pa so tako ali tako del življenja. Človek ob vas pomisli, “tole gospo pa lahko spoštujem”.

Govorite o očetovem alkoholizmu, ljubosumju matere ali z vašimi besedami nezaupanju do moških, strahovih, napadih… Zaradi svoje bolečine, ki jo vaša mati tedaj z očetom ni zmogla spregovoriti (pa bi morala, to je bila njuna odgovornost), saj je bil večinoma odsoten, verjetno pa se je tudi bala, da bi jo zapustil, je le-to breme nehote padlo na vas, saj ste, predvidevam, prvi, najstarejši izmed otrok. Čeprav je vaša mati trpela, kot pravite, ni zmogla začutiti, kakšno krivico s svojim “jamranjem” in toženjem glede očeta povzroča vam, ki jo kot otrok niti pod razno niste bili zmožni ali dolžni razumeti – ste njena hči, ne prijateljica ali terapevtka. In otrok je tisti, ki potrebuje starše ob sebi (ne obratno) – zato v takšnih primerih govorimo o (čustvenih) zlorabah otrok. Rekla bi celo, da so se s strani očeta do vas dogajale še hujše zlorabe, pa se ne bi smele, o katerih pa vse do danes niste zmogli z nikomer spregovoriti, niti z materjo. Čeprav ne želite o tem govoriti, je tam srž nezaupanja moškim. En moški vam je nekoč storil umazano krivico… In vaša mati vam je nenehno sporočala, da so moški pokvarjeni, da prizadenejo. Vi ste torej odraščali v duhu nezaupanja moškim in danes ne morete razmišljati drugače, saj ste vse to dnevno zelo dobro čutili, poslušali, videli in doživljali mnogo let. S tem ste živeli, ti občutki in misli so del vas, zato je teorijo treba spraviti v prakso postopoma. Koliko jeze lahko začutite na očeta in mater, veste samo vi – in ta jeza, ki je kot otrok niste smeli pokazati, saj ste morali ostati močni, se zdaj izrazi v obliki “napadov”. In postane neobvladljiva.

Predlagala bi vam obisk zakonske terapije – poglobljeno delo na vajinem odnosu. Priporočam, da gresta skupaj, saj se “težava” nanaša na vajin odnos (ne le vas), kar pomeni, da se strahovi vzbudijo OB vašem fantu. Prav tako se boste čutili bolj varno. Sam proces terapije je že del zdravljenja, saj se tam tudi vzpostavi zaupanje do terapevta, strahovi, razumevanje… Terapevt klienta vodi, klient pa pokaže smer, kaj želi.

Zaupajte si, saj se čuti, da ste močna ženska, ki ne obupa kar tako. Številni pogovori, razkrivanje sebe in svojih strahov dajejo pogum in upanje za naprej.

Želim, da vama uspe.

Drevo življenja te čisto zastopim. Tudi jaz sem odraščala ob taki materi s to razliko da je oče čisto podrejen, nikamor ne hodi brez nje, bog ne daj da bi šel kdaj v gostilno. Pri nas mama govori še hujše stvari, tudi mene je že obtožila da spim z njim. Vse to je vplivalo na mojo samopodobo, vendar tudi jaz moram reči da sem močna oseba glede na to da ima mati poleg izpadov tudi veliko mačk v našem malem stanovanju. Začasno še živim doma, delam na tem da grem na svoje, bila sem že pa mi finančno ni zneslo.
Ja in tudi skozi trnje odnosov sem že šla. Sedaj pa se še vedno včasih borim proti sebi. Stara sem 24 let a v svojih pogledih tudi dokaj zrela in to mi pomaga da realiziram določene stvari. Mame ne moram jemati resno in jo zavestno tudi ne, kar se v podzavesti dogaja vse to želim sproti kristalizirati oz. prečistiti. Vse kar lahko rečem je da delaš na sebi in ne vmešavaš mame v tvoje odnose, sploh pa če imaš svoj pogled na stvari. Jaz se s svojim nisem tudi po en teden videla pa mu zaupam, vendar pa so pri nama tudi druge stvari ki jih je prekršil,ona on strani ipd. Vse to so preizkušnje zate da reagiraš tako kot je prav,se veliko pogovarjaš o svojih občutkih, znaš oprostiti sebi in drugim če le ni tako hudo.
Vem da ni lahko, ampak za kaj takega moraš imeti najprej rada sebe in se spoštovati.
Življenje je lepo!

Podobno zgodbo nosim sama,

“vsi moški so enaki, vse bi dali za tisti trikotnik med nogami, ljubezen mine, dedc pa ostane… ipd.”
Ko sem bila res povsem na psu na temo zaupanja, se mi je sanjalo, da stojim s fantom na mostu, on me drži za roko in pričakuje, da bova skočila, mene pa je straaaaaaahhhh… Pa sem se odločila ZA zaupanje, sva srečno poročena že 11 let, imava družino, res pa je, da se z mamo potem dolga leta nisva nič kaj dobro razumeli, da ga še danes ne sprejema, čeprav moram reči, da smo zadnje čase tudi te odnose nekako postavili na normalno raven.
Torej, če ga ljubiš, mu najprej povej za vse svoje strahove, slovenska mama je nekaj posebnega in o tem bi res lahko napisala kakšno knjigo ali dve – ne vem, zakaj od vseh svetovalcev raznoraznih terapij še nismo dobili kakšne knjige na to temo: kako slovenska mati zastuplja bodoči rod.
Še vedno smo pri Cankarju.
Kar pogumno, ljubezen presega vse!

Spoštovani,

spremembe v naših odnosih se zgodijo res šele, ko človek tvega nekaj novega, ko naredi nekaj, kar prej nikdar ne bi. In če preživi po tveganem vedenju, mu to vlije poguma za naprej. To ste naredili vi in vam čestitam.

“se z mamo potem dolga leta nisva nič kaj dobro razumeli, ga še danes ne sprejema” – ker ste zaupali sebi in tistemu, kar ste čutili (in se niste ozirali na mater, kar je vseeno težko), ste danes dosegli svojo srečo. Žal je največkrat tako: če mati bodočega zeta ne sprejme, tudi noben drug zet pri njej ne bo sprejet. Žal pa takšna mati ne sprejema nikogar okoli sebe niti sebe. Tu gre torej za nesprejemanje nasploh.

Vse lepo vam želim.

Drevo življenja,

kot si verjetno že opazila nisi osamljen primer. Ko sem brala tvoje pismo, se mi je na trenutke zazdelo kot da berem pismo, ki sem ga napisala jaz sama. Tudi jaz namreč izhajam iz družine, kjer je oče alkoholik, čeprav čisto drugačen tip alkoholika kot tvoj. Moj namreč nikoli ni hodil v družbo in prihajal domov pijan. On pije doma, potem ko pride iz službe. In to je grozno prenašati. Ko vidiš nekoga, ki ga imaš rad, kako si uničuje zdravje, kako škoduje s pitjem sam sebi in drugim. Rada bi mu pomagala, pa se počutim popolnoma nemočno. Mama vem, da je že velikokrat govorila z njim, mu poskušala pomagati, da bi nehal, ampak vse zaman. Mislim, da je že obupala oz. se sprijaznila s tem (vsaj na prvi pogled, v sebi pa je polna jeze, ki jo izraža s tem, ko mu očita, če je kaj narobe narejeno v hiši ali okoli nje, ko se ne zanese nanj, da bo nekaj dobro naredil, …) Tudi jaz sem že govorila z njim.
Menim, da nekdo, ki tega ne občuti na svoji lastni koži, ne ve, kaj pomeni alkohol v družini (pa zato ni potrebno fizično nasilje).
Nam otrokom (imam še dve mlajši sestri) mama sicer nikoli ni govorila kaj podobnega kot tebi ali pa ostalim, ki ste pisale na to temo. Je pa vedno govorila: “pazite, ko boste imele fante. Zapomnite si, da če se bo enkrat napil, se bo to zagotovo zgodilo še večkrat.” Vem, da je bilo to dobronamerno, saj nas je hotela obvarovati pred nesrečo, ki jo prinese alkohol v družini, ampak vseeno danes dostikrat pomislim, če morda ni ravno tudi to vzrok za MOJE nezaupanje, ki pa se je pojavilo, ko sem stopila v vezo s sedanjim fantom. (Pred njim sem imela le enega fanta in tam to ni bil problem, res pa je, da sva hodila v času, preden sem izvedela za očetove težave z alkoholom.) Z njim se sicer razumeva super, problem pa nastane pri alkoholu. On je namreč precej aktiven pri različnih društvih (petje, harmonika). To pa vključuje vse vaje, nastope, … kjer je po “dobri” slovenski navadi seveda vedno prisoten alkohol. Če ne piješ, je že skoraj sramotno, zlasti, če si moški. Potem si gotovo copata, ki dela tako kot reče punca/žena. Jaz pa alkohola ne prenesem. Prav sovražim ga. Pa to ne pomeni, da pa jaz nikoli ničesar ne spijem. Spijem, ampak bom rekla, da na sebe se zanesem, da se ne bom napila oz. preveč spila in postala zaradi tega alkoholičarka, ko pa vidim fanta s kozarcem v roki, pa me zagrabi takšna tesnoba in tudi jeza nanj, da se mi zdi, da se mi bo kar zmešalo. Počutim se zapuščeno, osamljeno, osovraženo od njega in od vseh. Vidim prizore čez nekaj let, ko bo alkohol v najini družini. O tem sva že zelooo velikokrat govorila, ve kakšna je situacija pri nas doma, trudi se, da pije manj, ampak jaz se še vedno ne počutim bolje. Saj ko se pogovorima, je potem nekaj časa dobro, ampak potem se mi spet nabere vse skupaj (vse kar je kdajkoli v tem času spil) in sva spet na začetku. Ne veva več, kaj še naj storima. On pravi, da bo čisto nehal piti, da je to edina rešitev, ampak jaz pa bi rada nekako ta strah premagala drugače (tako, da spremenim razmišljanje v svoji glavi).

No, nezaupanje se pa pojavlja pri meni tudi v tem smislu kot pri tebi. Včasih pride kakšen dan, ko enostavno začnem razmišljati, da si bo našel drugo, da nisem dovolj dobra zanj, da se me bo naveličal in podobne druge bedaste misli se mi motajo po glavi. Dostikrat se pojavijo, kadar se kakšen dan ali pa več ne vidiva ali pa kadar je kdo od naju preveč zaposlen z drugim delom. Če se mi zdi, da nimava dovolj časa drug za drugega postanem kar malo ljubosumna na tiste, za katere pa fant ima čas. Ko to mine se seveda počutim trapasto, da sem sploh lahko tako razmišljala. Sva pa tudi o tem že večkrat spregovorila in lahko rečem, da je sedaj že bolje.

Skratka, jaz bi ti priporočala, da se mogoče pogovoriš z njim o teh stvareh. Morda ti bo pomagalo in pregnalo strahove stran. Iz svojih izkušenj ti lahko povem, da tudi, če se ti morda zdi, da fant nezaupanja ne občuti in ne opazi, to ne drži nujno. Odvisno tudi od tega seveda, kako dolgo sta že skupaj oz. kako dobro se poznata. Moj je (vsa) nezaupanja opazil dostikrat že prej, predenj sem sploh jaz sama to ugotovila. In verjemi, da takšne stvari prizadenejo tudi partnerja, ne samo tebe, zato jih poskušaj čimmanj tlačiti v sebi. Poskusi biti čimbolj iskrena do vaju obeh, pa se bo že nekako vse rešilo kot se mora. Vem, da je to včasih težko, ker sem jaz sama zelo vase zaprta in traja kar nekaj časa, da fant izvleče iz mene, kaj me muči. In muči me velikokrat kaj, dostikrat si mu ne upam povedati, ker se mi zdi to brez veze in se mi zdi to samo plod moje domišljije, posledica moje občutljivosti. Ampak, ko pa začneva govoriti, pa se potem oba počutiva dosti bolje. Zato pa, če meniš, da je točno ta fant tisti, s katerim želiš ostati vse življenje, SE SPLAČA potruditi. Ne obupaj!

No, zdaj pa je že čas, da zaključim. Verjetno sem že dolgočasna, ampak nekako sem morala vse to napisati. Vse, kar mi leži na duši.

Mogoče se bo slišalo egoistično, ampak vseeno: Vsem nam, ki se zaradi alkoholizma naših bližnjih srečujemo s takšnimi ali drugačnimi težavami, želim, da bi našli sami sebe in da bi se znali spopasti s težavami.

LD

Spoštovani Metulj,

niti najmanj ni bilo vaše pismo dolgočasno, temveč nasprotno, precej spodbudno, predvsem pa sočutno. Hvala, da ste podelili zgodbo z nami. Všeč mi je, da se s partnerjem veliko pogovarjate, kajti šele do konca odkriti pogovori, pa najsi vključujejo jezo, bes, razne pripombe, različne občutke, tudi sovraštvo…, sprostijo npr. zadržke v odnosu, zmanjšajo občutke strahu, nemoči in tesnobe, dvignejo občutke vrednosti in samozavesti, prinesejo nekatere odgovore, pokažejo, v katero smer naprej razmišljati… Preko pogovorov se nevede dva tudi preverjata, koliko drug drugemu pomenita in koliko sta drug drugemu pomembna.

Vse dobro in vse lepo na vaši nadaljnji poti vam(a) želim.