V teh prazničnih dneh, ko smo več doma, med svojimi, ko si želimo, da bi vse potekalo tako kot v filmih o Božičku me še posebno prizadane ravnanje sina, ki nima interesa, oziroma se ne odloči za akcijo.
Zelo me spravi ob živce, obenem pa me skrbi njegova pasivnost, tavanje po stanovanju od računalnika do televizije, neinteres za kakaršna koli domača dela, za študij, razmetana in zanemarjena soba…
Rad bi bil odrasel – svoboden in rad bi bil otrok oskrbovan, crkljan.
Iz njegovega mrkega obraza sije jeza, zdolgočasenost… Pripravljen pa je komentirati, kar je njegov brat ali kdo izmed naju z možem naredil narobe.
Kljub velikemu trudu, da bi ga potegnila v akcijo, da bi se imel rad zaradi dobro opravljenega dela, da bi z nami deloval in sodeloval, se doma dobro počutil, mi to ne uspe.
Čutim, da si to globoko v sebi želi, a nima energije, da bi se potrudil in udejanil.
Dajte mi idejo, kako naj delujem, da bo dobro vplivalo nanj. Rada bi mu sporočila, da je sreča v drobnih stvareh, drobnih pozornostih in če jo iščemo jo tudi lahko najdemo vsepovsod okoli sebe….In če smo jo pripravljeni deliti… jo je vedno več….

Anamarija,

koliko gorja si povzročamo sami, ko od drugih pričakujemo, da bodo točno taki, kot si jih zamišljamo….. Še posebno pri otrocih pride to zelo do izraza, saj jih nekateri starši čutijo kot svojo lastnino in jim je zato še bolj pomembno, da otroci izpolnjujejo starševska pričakovanja….

Najboljše boš delovala tako, da se boš več začela ukvarjati s sabo, namesto s sinovim vedenjem. On se enostavno samo upira tvojim zahtevam – na svoj način, seveda.

Tvoj sin ti kaže ogledalo, v katerem se lahko vidiš. Anamarija, si TI v resnici zadovoljna s svojim življenjem, s svojim bivanjem? Je to, kar vidiš pri svojem sinu, samo odsev tvojega notranjega nezadovoljstva?…. Kakšen je odnos med vama z možem?.. Pobrskaj malo.. Ponavadi se začnemo ubadati s takimi problemi takrat, ko nas je strah, da bi malo bolj pobrskali po našem partnerskem odnosu.

Imaš rada svojega sina? Res rada?… Če je odgovor DA, potem pa ga sprejmi, takega kot je. Natančno takega. Boš videla, da reakcija ne bo izostala – če boš seveda to počela s srcem in ne samo zaradi želje, da bi se sin spremenil.

Najprej se spremeni ti, potem pa se bo počasi začel spreminjati svet okrog tebe…..

Srečno!

Amedea

Ne strinjam se z Amadeo. Ne izvira vsako ravnanje mladostnikov iz nesoglasij med staršema ali česa podobnega. Zakaj potem drugi ni tak?
Bolj moraš razmišljati o tem ali ti res vse pove ali ti zaupa? Kaj ga tare? Zagotovo mu nečesa manjka, saj smo ljudje, ko smo srečni polni elana in energije. Meni je to njegovo obnašanje podobno depredisji. Razlog brezvoljnosti pa je lahko zelo različen.
Poskušaj ga pridobiti na svojo stran, ne bodi vsiljiva, ampak mu ponudi pogovor in obljubi pomoč pri čemerkoli že. Nato pa počakaj, da sam stopi do tebe.

Ni največji problem, od kje izvira njegovo malodušje. Fant je star 19 let. Ni malo pozno, da bi ga začela oblikovati??

Večji problem je, zakaj Anamarija pritiska nanj, kaj natančno bi želela od njega (razen tega, da bi bil popoln)? Je sploh kakšen način, da bi sin ustregel svoji materi, glede na to, da je že skoraj izoblikovana osebnost? Če se dam v njegovo kožo, se ne počutim v redu: fant se kar zapira sam vase, da bi ubežal tem zahtevam….

Anamarija mora najprej rešiti težavo pri sebi: raziskati, kaj mora spremeniti sama pri sebi, da je sinovo obnašanje ne bo več motilo.

Včasih nam pomaga že to, da nehamo idealizirati družino… realno življenje niso mehiške limonade!

LP, Amedea

Draga Anamarija,

čeprav imam premalo informacij o naravi odnosov v vaši družini, domnevam, da gre pri tvojem devetnajstletniku med drugim tudi za razvajenost. To sklepam na osnovi tvojih dveh stavkov »Rad bi bil odrasel – svoboden in rad bi bil otrok oskrbovan, crkljan. Iz njegovega mrkega obraza sije jeza, zdolgočasenost…«

Za razvajene otroke je značilno, da so pogosto nezadovoljni. Izvor nezadovoljstva pa je pomanjkanje pravilnih meja v odnosih, ki jih otroci (in tudi odrasli) nezavedno ves čas iščejo. Ker je svoboda tesno povezana z odgovornostjo, je treba otrokom omogočiti, da se z odraščanjem v vedno večji meri srečujejo tudi s svojo odgovornostjo, saj bodo le tako znali spoštovati pridobljeno svobodo.

Druga stvar je dejstvo, da je fant v starostnem obdobju, ko je naravno, da ne upošteva staršev, saj se postopno čustveno osamosvaja. To so leta, ko so »ta stari itak neumni in nič ne štekajo«, tako nas pač najstniki doživljajo.

Pomembno je, da se ne obremenjuješ preveč z njegovim vedenjem, da ga razumeš kot njegovo čustveno odmikanje in osamosvajanje. Ne boj se, ko bo osebnostno dozorel, bo spet prišel nazaj, vendar kot odrasel človek. Zate to pomeni, da počasi spuščaš vlogo mame, kar za marsikatero mamo ni lahka naloga. Poleg tega pa mu je treba postaviti tudi določene meje, da se jih nauči upoštevati, saj mu življenje v tem smislu ne bo prizanašalo. Postavljanje meja v odnosih pa je zeloooo široka in kompleksna tema, ki jo obravnavamo v več letnikih na Šoli čustvene inteligence in je za ta forum preobsežna.

Ne bodi preveč zaskrbljena, vse bo še v redu. Ne glede na njegovo vedenje, si privoščite lepo praznovanje novega leta in mu dajte vedeti, da ga imejte radi.

Lepo te pozdravljam in ti želim srečno, zdravo in zadovoljno novo telo.

Jaz ti bom čisto preprosto odgovorila. Prepričana sem, da se otroci veliko naučijo od svojih staršev. Običajno so otroci katerih starši se v življenju ne ukvarjajo z ničemer drugim kot s službo, kosilom, TV in spanjem, pasivni. Naučijo se, da se v prostem času ne da delati nič drugega kot gladati TV ali biti za računalnikom. V primeru, da se starši ukvarjajo s kakšnim športom (smučanje, planinarjenje, kajakaštvo,…), imajo kakšen hobi, potujejo,… potem se otroci naučijo kako se da koristno in kakovostno uživati prosti čas. Prepričana sem, da je tako!
V primeru, da ti in tvoj mož spadata v prvo skupino ljudi potem sta sama “kriva”, da je sin tak in je sedaj že malo prepozno, da bi ga spremenila. V primeru, da sta z možem v drugi skupini staršev, pa menim, da ima vajin sin samo tako obdobje. Išče se in vmes ne ve kaj natanko bi počel, kaj ga veseli.

lp

Hvala, zanimivo razmišljanje!
Vem da sva si po temperamentu zelo različna. Res je, da je že oblikovana osebnost, a morda ravno zaradi tega od njega pričakujem več samoinciativnosti in akcije. Vem, da z igranjem žrtve ne pridemo nikamor in zato se mi zdi ta taktika nepoštena in neprimerna.
Res je, da ga v otroškem obdobju nisva klicala na odgovornost za neopravljene dogovorjene naloge. Glede na to, da je skoraj odrasel fant ima temu primerne tudi želje. Kot odrasel fant si verjetno mora za uresničitev svojih želja tudi potruditi ne le pričakovati, da bi ga starši zalagali, ga servisirali….on pa bi v tej vlogi ne imel nobene odgovornosti.