Imam problem ki me spremlja ze od otrostva in sicer VELIK nos.
Ze kot otroka so me zbadali in zafrkavali da sem nosonja in ne vem kaj vse sem bil saj poznate to…
Sedaj sem star 28 let in me se vedno spremlja obcutek da ljudje gledajo za mano.
Saj ne vem ali se mi samo zdi ali je res ampak zanimivo je to, da me je zadnjic spravila v zadrego prijateljicina hcerkica ki je vsa radoziva hotela iz otroske radovednosti vedeti zakaj imam tako velik nos.
Cisto me je spravila iz tira saj se mi je zdelo da sem popolnoma zardel in prav vidno postal zmeden.
Zanima me vse v zvezi operacije oz. korekcije nosu in ce je sploh mozno to izvesti
preko zdravstvenega zavarovanja ali je pot le preko samoplacila.
Koliko to stane ter kako poteka ?
Imam pa tudi zdravstveni problem ki je povezan z nosom…in sicer vedno, vedno imam eno nosnico zamaseno, cetudi se mi slednja odpre se mi istocasno druga zamasi.
Bil sem glede tega tudi pri zdravniku in je ugotovil da imam nekaj narobe z nosnim prekatom pa si ni delal prevelike preglavice in mi je mirno dejal da to ni nic nevarnega in ni potrebno nikakrsnega posega.
Ze od malega pa govorim takoreceno “cez nos”
Prosim Vas za nasvet kaj mi je storiti….
Za odgovor se vam ze vnaprej zahvaljujem…
Mare

Spoštovani Marko,
do korekcije nosu bi bili preko zavarovalnice upravičeni, le če bi šlo za posledico poškodbe, zgolj estetke popravke pa opravljajo kirurgi plastiki kot samoplačniško storitev.Cen žal ne vem.Podrobnosti o poteku opetativne posega vam bo natančno razložil kirurg, ko vas bo pregledal.Psihiatrični del obravnave se bo nanašal na vaše samospoštovanje, ki ni ravno najbolj čvrsto.Zapišite si vsaj petnajst svojih lastnosti, na katere ste ponosni in jih večkrat preberite, tako da jih boste znali nas pamet.Človekovo vrednost namerč prestavlejo njegove lastnosti in ne zunanji videz.

Pozdravljen Marko,

lahko ti rečem, da vem kako se počutiš. Sama sem bila, ko sem bila še mlajša, v najstniških letih tudi zelo zakompleksana zaradi nosu, ker imam pač malo večjega, težav z dihanjem pa nimam. Sčasoma, ko sem spoznala mojega sedanjega partnerja in bodočega moža, sem postala bolj srečna v življenju in o nosu nisem več toliko razmišljala.
Hočem ti namreč povedati, da v življenju obstaja veliko pomembnejših stvari kot pa to, da se ubadamo s takimi stvarmi. Tisti ljudje, ki te cenijo kot človeka, verjetno tega še opazili ne bodo.

Za informacijo ti lahko še napišem koliko stane takšna operacija nosu. Moja kolegica si ga je dala pred kratkim popraviti in jo je prišlo 400.000 SIT. Ne vem pa pri katerem kirurgu je to bilo.

Upam, da sem ti bila v pomoč, le pogumno naprej.

Mateja.

PS: S partnerjem sva se okrog te moje kolegice tudi pogovarjala, pa sem mu potem povedala, da sem bila tudi jaz svoje čase zakompleksana zaradi tega. Vprašala sem ga, kar tako za foro, kakšen se njemu zdi moj nos, pa da meni ni všeč, pa mi je odvrnil, da sploh nikoli ni opazil kaj posebnega.

Pred približno enim letom so se mi prvič pojavile teževe, ki so se manifestirale sprva kot otožnost,nezadovoljstvo( zanimivo posebej v času ob polni luni) in nenehna utrujenost.Bil sem na specializaciji,veliko časa sem prebil na cesti, pričakoval sem otroka.Pol leta nazaj so se stvari poslabšale,omenjene težave so se kazale kot panični napadi in strah pred vožnjo.Kolega psihiater mi je svetoval jemanje Helexa( 0,25mg).Najprej po 5 tbl./dan prvih 14 dni,potem postopno zmanjševanje,sprva 4,5 in tako naprej.Danes se težave kažejo kot:občasno težko dihanje,tj.ne morem polno vdahniti,preprosto imam premalo zraka, kot blage vrtoglavice in glavobol v okcipitalnem predelu. V tem času se mi je rodil krasen otrok, opravil sem specialistični izpit,ponovno sem v službi.Vse o.k.bi lahko dejal, le jemanje Helexa mi ni uspelo povsem odpraviti.Nekaj dni sem lahko na polovički,pa me zopet privijejo zgoraj omenjene težave in zopet vzamem polovičko dop.in polovičko pop.Vse preveč se zaposljujem z mislijo ali lahko diham( pa čeprav imam več kot dovolj dela tako v službi,kot doma) ,ali mi bo kmalu uspelo odpraviti jemanje Helexa? Vse preveč se obremenjujem z mislijo o zasvojenosti.Ob koncu pa še to : opravil sem tudi vrsto preiskav (krvi, ožilja,RR,srca) v času ko sem imel panične motnje.Dg.:b.p.
Kaj mi svetujete glede nadaljnjega jemanja zdravila?
Zavzel sem sicer pozitiven odnos do svojih težav,a so trenutki, ko sem le preveč zaskrbljen za svoje duševno zdravje.Upravičeno?Najlepša hvala za odgovor:

Spoštovani Andraž,
povsem možno je, da je se je pri vas pojavil sindrom odvisnosti od anksiolitika, saj ga običajno v začetni terapiji vzdržema uporabljamo neko dva do največ tri tedne, potem pa anksilitično delovanje prevzamejo antidepresivi ( največkrat SSRI), ki jih vzporedno dajemo že od vsega začetka terapije, lasten učinek pa razvijejo šele v tretjem tednu.Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, jih je pa potrebno dovolj dolgo jemati ( okvirno devet mesecev).Anksiolitik bosta najlaže opustili torej po tretjem tednu delovanja SSRI.