Pozdravljeni!
Imam prijatelja, fanta (39 let) s katerim sva skupaj dve leti. Ker ne živiva v istem kraju (100 km narazen), se videvava za vikende. Postavil si je hišo 40 m stran od hiše v kateri živi njegova mama (oče mu je umrl). Vsak dan je pri mami na kosilu, tako kot njegova sestra (50 let), ki ni poročena in nima otrok.
Njegova sestra tudi vse vikende v glavnem preživi doma, pri mami, pride na kosilo, nato ostane do večera, kaj postori in pride v hišo svojega brata, kjer kramljamo in pd. Ker je okoli obeh hiš veliko zemlje je tudi veliko za postoriti, kar moj fant in sestra delata skupaj. Občutek imam, da se je sestra nanj prisesala kot klop, saj nima svojega življenja (ima poročenega ljubimca). Skozi nekaj hoče od njega, ga komandira. Mama se vsaj za vikend ko sem jaz tam, drži nazaj.
Zadnjič pa se je zgodilo nekaj kar nisem mogla kar tako prenesti. Za vikend vedno skuham kosilo za naju. Tako je bilo tudi tokrat, ga pokličem naj pride jest, pa pravi, da je umazan (zunaj je nekaj delal) in da bo jedel kasneje. Grem vem in vidim da ga ni. Zato se napotim v mamino hišo, kjer vidim, da vsi trije (mama, sestra, on) jedo kosilo. Samo pozdravim in odidem v njegovo hišo, pospravim stvari in se odpeljem domov. Ni me poklical, niti za rojstni dan, ki sem ga imela tri tedne kasneje.
Čez tri mesece mu napišem pismo, da me je prizadel, da sem pričakovala, da bo prišel k meni, se mi opravičil, da tako ne gre več naprej, da se ne počutim dobro pri njemu, da če mu je naj pride k meni, da se pogovoriva, da začneva delati na odnosu in pd. Odpisal mi je le kratko, da je površno prebral pismo, ker je imel znake infarkta in da bo šel na dopust, da se bo pomiril in odklopil.
Naj povem, da sva se pred tem že pogovarjala o skupnem življenju (pri njemu doma, ker druga opcija ne pride v poštev) in o družini.

Sedaj je že pol leta odkar praktično nimava kontakta, oz. le takrat ko ga pokličem jaz. Tako sem pred kratkim predlagala, da greva za vikend v toplice, na kar je pristal in imela sva se lepo. Celo račun je poravnal on. No, zadnji dan pa sem spet nekaj jezikala, ker je hotel že po kosilu domov. Govorila sem čez njegove razmere doma in pokvarila.

Naj povem, da je strašno občutljiv, ne prenese če čez karkoli kaj rečem, je trmast, neprilagodljiv, tog. Denimo zelo rada hodim v hribe, pa je šel z mano do sedaj le enkrat, ker pač ne mara laziti v hrib in se mučiti. Tudi pri meni doma se ne počuti dobro, ne mara hoditi k mojim staršem. Dobro se počuti le tam kjer se je rodil in od tam ga ne bo spravila nobena. Jasno mi je povedal, da on pri meni ne bo, ker takega standarda (hiša in zemlja) ne bo imel nikjer. Pred mano je imal 9 letno zvezo, rekel je da sta s punco živela skupaj, čeprav njegova sestra pravi, da to ni res.

Po skupnem vikendu v toplicah sem mu predlagala, da bi šla skupaj na morje pa je rekel “ne ve, oz. mu ni najbolj”, ker ne ve če sva za skupaj in sim itak rekla, da ne vem kako bi jaz tam pri njih živela.

Utrujena sem od vsega. Mislim da je nezrel in neodgovoren. Vem, da imam svoj delež krivde, saj imem zelo oster jezik in ga z njim dostikrat prizadanem, saj je občutljiv. Po srcu sem sicer blaga in dobra, kar mi priznava tudi on.

Prosim vas za komentar in kak pameten nasvet. Zdi se mi, da le izgubljam čas.

Kuzizizi

Kot običajno tudi vas občutki ne varajo. Vaš (bivši) partner je na nek način ujet v okolje in odnose, ki jih pozna, skoraj vse izven tega je zanj nevarno. Zato ne išče partnerke, ki bi ga popeljala stran iz tega okolja, ampak partnerko, ki bo pripravljena priti v njegov svet, se odpovedati sebi in sprejeti (nenapisana) pravila, po katerih delujejo člani njegove izvorne družine. Ne gre za nič tako posebnega, na podoben način živi veliko ljudi. Pri tem pisati o krivdi (njegovi ali vaši) nima pretirano smisla. Oba sta, kakršna sta. Tudi vaše »jezikanje« je priučeno v izvorni družini. Ga pa v opisanem primeru ne dojemam kot glavni problem, prej nasprotno. Precej bolje je, da ste se zase in za vajin odnos postavili s »problematičnim« jezikanjem, kot pa da bi bili tiho. Verjetno je res, da bi vse skupaj morda lahko speljali bolj obzirno, ampak to ni vajin (vaš) ključni problem. Glavni problem je, da si vaš (bivši) partner ne upa, morda celo ne želi intimnega odnosa z vami, predvsem pa si ne želi (ne upa) iz sveta, ki ga pozna. Z drugimi besedami si ne upa odrasti, sprejeti odgovornosti za svoje življenje in raje ostaja »otrok« v maminem zavetju. Verjetno bo enkrat ugotovil, da ne gre za nobeno zavetje, ampak da gre za verigo, s katero je priklenjen v svet in življensko obdobje, v katerega že davno ne bi smel več spadati. Vprašanje je, če ste pripravljeni čakati do takrat. Glede tega vi ne morete storiti kaj dosti več, kot ste že: na kocko ste postavili vajin odnos, Partnerju ste jasno (?) povedali, da takega odnosa ne želite, da se mora odločiti med vami in mamo (izvorno družino). Kot izgleda iz vašega pisanja, se je partner odločil – za status quo, za svojo mamo in sestro. Vse skupaj si je razložil, da vidva pač nista za skupaj. Partner se je očitno odločil, zdaj je samo vprašanje, zakaj se vi ne morete. Čeprav za vas morda ni jasno,med čem se odločate, je ta odločitev precej enostavna. Ali boste šli živet K NJIM (ne k njemu) in čakali ter poskušali z vztrajnostjo in z »jezikanjem« kaj spremeniti ali boste svoj pogled raje usmerili kam drugam in si poskušali najti moškega, ki vam bo pomenil več od svoje mame in sestre in si bo resnično želel pravega odnosa z vami? Verjamem, da se večini obiskovalcev tega foruma ta odločitev zdi povsem enostavna in jasna, vendar za vas ni. Pri tej odločitvi vam žal nobeden ne more svetovati, samo vi lahko veste (čutite), kaj potrebujete v tem življenjskem obdobju. Upam in želim vam, da ste že tako daleč, da boste začutili, da si zaslužite vse kaj boljšega, kot pa ste doživljali ob tem moškem.

Kuzizi,

na vašem mestu ne bi jezikala in sikala vanj (to se ne spodobi in kaže samo otroško netoleranco in nesposobnost priznavanja drugih), ampak ga poskušala razumeti. To bi naredila tako, da ga ne bi silila v hribe ali na morej, če si tega ne želi, ampak na lep in nežen način poskušala izvedeti, zakaj se tako vede, česa ga je strah, v kaj dvomi … Na podlagi tega boste ugotovili, kdo sploh on je in ko boste razumeli, kdo je on, zakaj to počne, kaj si želi, boste lahko presodili ali sta za skupaj ali ne. Sikanje in jezikanje ga je potisnilo v kot, boji se vas. Dvomim, da si ne želi punce, ker sicer ne bi pristal v zvezo z vami na začetku. Nekaj je že moral čutiti, da se vas je dotikal, poljubljal … Če pa je zveza nastala kar tako, posiloma z njegove strani, pa tako sami veste, da on ni karatker za vas.

So čudni ljudje naši partnerji, ker jih ne poznamo tako dobro od začetka, poznavanje se gradi precej časa in tudi sami morate vedeti, da niste cvet lepote in idealnega karakterja – verjetno imate kakšne poteze, ki bi druge ljudi motile.

Jaz ga bi nehala siliti v nemogoče, ampak se mu poskušala drugače približati, ga razumeti, potem pa se pogovoriti še sama s sabo, da bi ugotovila, kaj si želim jaz, kdo je pred mano in kako naprej. Ampak prosim, brez sikanja in jezikanja, ker to boli.

Z načinom, ki ga predlaga MeliG, se seveda načeloma strinjam. Vendar tak način lahko pripelje do rezultatov šele, ko bi se se partner zavedel, da ima problem. Prijazen (popustljiv?) pristop bi partner, če se ne zaveda svojega problema, zelo verjetno vzel, kot da ima on “prav” in bi mirno nadaljeval s prejšnjim načinom življenja. Zato bi namesto sikanja in jezikanja priporočil spoštljivo in potrpežljivo odločnost, brez popuščanja. Se pa bojim, seveda če sledim temu, kar je napisala Kuzizizi, da temu moškemu odnos z njo ne pomeni dovolj, da bi kaj radikalnega naredil v svojem življenju. V opisani situaciji namreč počasni in postopni koraki niso možni. Edino resnično spremembo in upanje pomeni radikalni zasuk pri tem moškem, ki ga redko sproži nek uvid (sprememba zavesti), precej bolj običajno to povzroči nek šok oziroma huda življenjska kriza.

Lep pozdrav

Pol leta praktično nimata kontakta?….Hm…..ne vem no…..ampak če si pokazala, da si nekaj želiš, on pa to odbija in to traja že toliko časa……..mislim, da nima pomena vztrajati……kot je napisal Izidor G………samo ena huda kriza ga bo zbudila, seveda kriza, povezana z njegovo “družino” (sestro, mamo,…)……ali si pripravljena čakati na to?….3, 5, 10, 15 let?….razmisli……

To ni noben način, da te po tistem dogodku ni niti poklical…niti za rojstni dan!! Sploh ni imel potrebe, da ti razloži, zakaj je šel jest domov namesto k tebi ali te vprašati, zakaj si kar šla, zakaj se mu več ne javiš. Mar bi se mu morala TI opravičiti, ker si kar šla??? Halooo? Njegovo obnašanje je obupno otročje, nezrelo in ignorantsko! Da pol leta praktično nimata stikov…jojojoj

Ta moški si verjetno vezo želi (ali bolje rečeno ne želi), samo zato, ker tako naj bi bilo – poroka, otroci. Niti slučajno pa se ni sposoben spopasti z odgovornostmi odraslih ljudi, saj si videla, da se ni pripravljen niti pogovarjat.

Kot so napisali že predhodniki, bo moral doživeti nek pretres, da se bo odcepil od družine in ta “pretres”, ko si ti odšla, očitno sploh ni bil dovolj?!

Resno premisli, če si želiš biti s tem (takim) človekom in se zavedaj, da te čaka veliko dela, ker mu boš morala pomagati ODRASTI!

Vso srečo ti želim!

Mogoče pa sploh nista za skupaj. Imata različne hobije, navezanost na starše, ni nobenega hrepenenja ali pogrešanja, če se ne slišita.

Vse to pomnoži še najmanj z 2, če se poročiš in potem boš kronično slabe volje oz. oba. Če si do 40. ni priznal, da je kaj narobe, si bo v prihodnje še težje.

Z vzgojo in izobraževanjem se boš pa tako ali drugače ukvarjalča s svojim otrokom in ne terapevtsko z enim…

Spoštovana Kuzizizi!

Moram reči, da sem se tudi sama našla v vaši pripovedi. Da se v vaših razmišljanijih v določeni meri strinjam z vami. Tudi moj mož, bi se še danes, če bi moral izbrati med nama s hčerko ali svojo primarno družino, verjetno odločil za slednjo. Kljub temu, da je sicer zelo odgovoren in sposoben človek, se čustveno ni sposoben ločiti od svojih, predvsem mama, je tista, ki mu je “sveta”.Nikoli ne smem reči o komurkoli od njih žal besede- to je nedotakljiva tema in takoj je prepir tu.
Moža v določeni meri razumem. Tudi oni so s starimi starši živeli na tak način. 40 let je bil vzgajan v tem duhu in to je edino življenje, ki ga pozna. Že pred poroko sva se odpravila na 17 dnevno potovanje na drug konec sveta. Ko sem previč spoznala mamo, mi je rekla kako ji je bilo takrat dolgčas. Nisem dojela . Dolgčas po 40- letnem sinu kljub hčerki in možu, ki sta stalno ob njej.
Vekliko primerov bi še naštela. Mama o svojih otrocih govori včasih tako (tudi o sestri), da pričakuje človek, da bo pritekel kakšen petleten otrok iz hiše. Pred novim letom, ko je bila hčerka stara že skoraj leto dni je šel na službeno zabavo, kar se mi je zdelo normalno. Ni pa se mi zdelo normalno, ko mi je mama takoj na dvorišči rekla:” Je šel na zabavo , saj sem mu rekla naj gre , saj zdaj tako nima drugega dela”. Strašno me je prizadelo. Kaj pa sva midve s hčerko, mar do naju nima nobenih obveznosti.
Ti slabi odnosi, bolni odnosi zaradi neverjetne družinske povezanosti, so krivi za vsa najina nesoglasja. Ko se prepirava, se samo zaradi tega.
Predlagala sem, da se enkrat usedimo skupaj, da se pogovorimo, si izmenjamo svoja mnenja. Tega se mož boji. boji se prizadeti starše, ki so vse življenje žrtvovali zanj.
Določene stvari so se v letih kar sva skupaj premaknile na bolje, ne morem reči da ne. A za vsak korak je potrebno toliko prepirov, da mi včasih enostavno zmanjkuje energije.
Ne morem reči, da je mož “mamin sinček” v pravem pomenu besede, saj običajno ti “visijo” na svojih starših. Prej bi rekla, da starši niso čustveno zreli, da bi spustili svoje otroke od sebe. Pa imajo v hlevu kup lastovičjih gnezd, a se žal niso nič naučili od teh ptic.
Toliko o mojem razmišljanju o najinih partnerjih. Lep pozdrav v upanju na boljšo prihodnost.