Spoštovani, resnično vas naprošam za pomoč, ker ne znam naprej…

Sem 29letna mamica 11mesečni punčki. Z možem sva skupaj 10let, od tega 3 poročena. Pred poroko, sva živela v najemu (4leta), potem pa je mož predlagal, da se po poroki preseliva k njegovim, si urediva masardo. Nisem bila za, a sem po 2letih prepričevanja popustila, ker sem resnično mislila da je to res vseeno dobra odločitev-bova pač v isti hiši, ampak v svojem stanovanju. Preselila sva se oktobra 2011, poleti sva vgradila okna, ostalo pa je moglo počakati zaradi pomankanja financ (zapolen je mož, sama sem imela status študenta-seveda sem delala, a vseeno nisva mogla kaj veliko prihranit), decembra je mož dobil odobren kredit, in dokler ne izdelava masarde, sta nama tast in tašča odstopila eno sobo, z bratom in sestro pa bi si delila kuhinjo in kopalnico (tast in tašča živita v pritličju). Že takoj so se meni pokazale težave, saj tašča in tast nista upoštevala predhodno dogovorjenih stvari-npr.dogovorili smo se, da plačujeva določen znesek za stroške, ki ji bil vsem sprejemljiv, potem ko sva že živela tu, pa sva mogla plačati določene položnice za nazaj (tu gre za več položnic, vsaka po 300 in več eur), seveda denarja nisva dobila nazaj, ko sva npr. dala tastu denar za tišlarja (avans), in se je moževem bratu pokvaril avto, je ta denar dal za popravilo njegovega avta, brez da mi mi2 to vedela, na koncu pa sva mogla tišlarja plačat vse sama (kot da ne bi dala denarja za avans) + dodatno balkonska vrata, ki jih je naročil tast (niso bila za najine prostore). Tako da sva potem v najino masardo lahko vložila cca 60% kredita, ostalo je šlo za poplačilo takih in drugačnih stvari, ki niso bili najin strošek. Zaradai tega sva imela tudi z možem težave, ker se jaz nisem strinjala s takim odnosom, mož pa je bil prepričan da bova dobila denar povrjen-na žalost sem imela prav jaz. Mož je se nato ponovno se pogovoril z njima, nekaj časa je bilo ok, potem pa seveda nič več.Ker je denarja zmankalo, sva še vedno v tisti sobici, kredit pa bova odplačevala še skoraj 3,5leta. Da sva dobila najino punco, sva se borila več let, na koncu sva potrebovala IVF-ICSI postopek. Mož tašči o tem ni želel nič povedat, ker je zelo verna, in ima take postopke za igranje boga, a sva mogla ker sva potrebovala informacije za genetsko testiranje. Njen odgovor je bil da je samo to važno, da bo otrok njegov (kot da spermij naredi očeta, in ne skrb in ljubezn do otroka), kar me je močno prizadelo (da nama uspe je zdravnik primerjal najine možnosti z udarcem strele v naju), Nosečnost je bila rizična, a vseeno sva jo dobila. Najino punco. In od takrat dalje, je le še vse slabše. Ničesar ne narediva prav, nekaj mesecev po porodu nisem mogla hoditi na sprehode, ker sem imela med porodom zlomljeno sramno kost in me je vsak korak izredno bolel. Takrat sva bili pač na balkonu. In sva poslušala da otrok more bit na zraku (nevem a na balkonu ni zraka-ni zastekljen), ko sem lahko hodila, pa sva začeli hoditi v tivoli, ker tu nimamo nobenga pločnika (najbližji je skoraj 10km stran) so ozke ceste, da se umakneš moraš dobesedno skočit v jarek, vozijo pa kot nori zaradi dokaj ravne ceste, ne upam tu hoditi (nekaj let nazaj je gospo zbil avto do smrti, povzročitelja še niso našli) in ne upam reskirat da se hčeri kaj naredi. Pa drugače nisem paničen tip, samo zakaj bi reskirala če ni potrebe. No, in sedaj poslušava, da otrok more bit na zraku, ne pa v Ljubljan, če sva kdaj doma-bošček spet je zaprta, če greva kam-bošček spet jo vlačta okol. Sedaj je bolana (mož je iz službe prišel prehlajen, in tamala je pač pobrala) in poslušava da sva spet boščka prehladila. Če povzamem-mi2 pojma nimava kaj delava, vse narediva narobe. In to me resnično močno nervira. Včeraj je najprej posredoval mož, ker ni zaleglo popolnoma nič pa mi je počil film, ker je bila spet na sporedu “bošček to, bošček tist pesm”, pa da soseda vseeno vsak dan vozi otroka na sprehod tut če ni pločnikov, pa sem rekla da mene ne briga kdo kaj počne s svojim otrokom, najin otrok pomen najia pravila in konec, da mam tega dovolj. Seveda, kot ponavadi, če karkoli rečem glede njunega ne strinjanja z najino vzgojo al čimerkoli-plačujeva spet premalo. Dejansko plačujeva več kot prej v najemu+kredit, čistiva samo mi2, še wc papir kupujeva samo mi2. Ampak to ni nič vredno, no po njunem moj mož pojma nima o nobeni stvari, sestra je pa super fino fajna, brat pa še premlad za karkoli-primer-sva kupila topli pod za na hodnik, in se dogovorila da ga nama odrežejo po širini in dolžini na približno mero. Ko je mož razvil ostanek (širine pol metra, da vidi če bo vzorec ok glede na prostor) je najprej tast nato pa še tašča skočila v zrak da kako mislva met zdej vsaj 3x štukan po celem hodniku s toplim podom, čeprav je bil zvit topli pod poleg (cela rola ne mogoče jo spregledat, ko je sestra (30let) lani marca nazadnje pospravla kopalnico, kok je pridna da pospravla,brat pa je star 25let in ga tretirata kot malega otroka). Resnično nevem al res znorim za vsako malenkost (kot mi dajeta občutek), al pa mam vsega enostavno dovolj. Odselit se za zdaj sama ne morem (po poteku porodniške, nism službe-jo iščem, ampak ne kaže najbolje), mož se za sedaj selil ne bi (zaradi kredita in potem težav pri plačevanju obveznosti-kar je resnično velik problem), jaz pa enostavno nimam več moči. Res ne. In nevem kaj naj storim. Za kakršen koli nasvet bom izredno hvaležna. Hvala.
p.s. želela sem na kratko predstaviti težave, zato tudi nekoliko zmedeno pismo. Preveč je stvari, da bi lahko napisala bolj organizirano.

Spoštovana Alenka1985,

vaše pismo kar poka po šivih, toliko občutka krivice, razdraženosti, jeze se je nakopičilo v vas! Jeza pa je mogočna energija, ki premika gore, le uporabiti jo je treba pravilno – tako, da ste vi njena gospodarica, in ne ona vaša. Zdi se, da ste sami človek, ki je dokaj, morda včasih še preveč toleranten do drugih, zato res težko razumete, da obstajajo tudi ljudje, ki so (vsaj do vas) drugačni; doživljate jih kot vsiljive, pretirano kritične, glede denarja so celo nepošteni in neiskreni, krivični do vaju z možem v primerjavi z drugima otrokoma … Ste že kdaj pomislili na projekcijo? Kolikokrat besede, ki blatijo in ranijo, veliko natančneje opisujejo govorca kot naslovnika. Ali je tudi pri vas tako?

Tu se je treba dotakniti boleče, a nujne točke: postaviti meje. Če bi vam tole zgodbo povedala prijateljica, kaj bi ji odgovorili? Gotovo bi ji dali kak pameten in uporaben nasvet. Pri sebi pa vse te koristne domislice tako težko udejanjimo. In vendar jih bo treba. Najbrž sta z možem že spoznala, da so njegovi starši glede denarja milo rečeno nezanesljivi, torej iste lekcije ne bosta več ponavljala. Morda si lahko končno dasta dovoljenje, da za stroške prispevata samo toliko, koliko dejansko porabita. Na vedenje moževe družine ne morete vplivati – tudi če bi bili še tako ubogljivi in požrtvovalni, ker vzrok zanj NISTE VI – ste samo tarča, ki se je znašla v njihovem dometu. Lastnih nepredelanih tem imajo toliko, da stiske ne znajo ubesediti konstruktivno.

Kot ste videli, nisem napisala »naključna tarča«. Kajti to se vam ne dogaja naključno. Nekaj, kar bi kdo drug spustil skozi eno uho noter, skozi drugo ven, ali pa bi celo vrnil enako z enakim, vas nadvse prizadene, tako zelo, da vas rani in sploh ne neha boleti. Vse te opazke, ki so resnično neprijetne in neprimerne, vzamete »resno« – morda ne miselno, zato pa čustveno. Od kod to? Kakšen je odnos z vašimi starši – jih doživljate kot podporne, tople, razumne, strpne, zanesljive – ali ne? Niti omenili jih niste in zato ne vem, ali se z njimi lahko pogovorite o svoji stiski. Kakšen kompas so vam dali za življenje? Tu tiči pravi odgovor. Če imate s starši dober, zdrav odnos, vas trenutne razmere ne bodo iztirile; vzeli jih boste kot začasne, spreminjali tisto, kar lahko (služba oz. bolj realistično: plačano delo; pletenje široke socialne mreže – prijateljice, interesne skupine; toplo vama z možem priporočam večere za zakonce[/url], ki jih vodi dr. Gostečnik), tisto, česar ne morete, pa boste (s)pustili, da steče mimo. Če prihajate iz svoje primarne družine z nepredelano čustveno prtljago, torej z veliko »rdečimi gumbi«, na katere lahko ljudje poljubno pritiskajo, vas pa to vrže iz tira, pa vas v vsakem primeru čaka delo na sebi; moževa družina je samo povod za to, da se začnete ceniti in se postavljati zase – mirno in samozavestno, ne da bi trošili moči za gluha ušesa.

Konstruktivno uporabo vaše bogate energije vam želim,

Spoštovana, gospa Lavtižar,

zahvaljujem se vam za odgovor. Strinjam se z vami, da naše stanje veliko bolj opisuje govorca kot naslovnika. Dejstvo je, da ko sta tašča in tast imela otroke, je veljala le beseda taščinih staršev glede vsega; od vzgoje do razporeditve prostorov. In to priznavata tako tast in tašča, kot tudi moj mož. Bili so na način “če živiš pod mojo streho, boš delal kot jaz hočem”. Ampak ravno tega ne razumem-ker tast in tašča vesta kako je to vplivalo na njun zakon in vzgojo otrok, zakaj potem enako počneta nama? Vem, da poznata tudi drug način (tašča velikokrat hvali svojo pokojno taščo, da se ni vtikala v nič, da sta vedno imela proste roke, če pa sta potrebovala pomoč sta jo dobila). Vaš predlog, da plačujeva položnice kolikor porabiva je bil tudi naš prvotni dogovor, tudi glede na položnice ki sva jih imela ko sva živela v najemu. In seveda, če se je kaj podražilo, se je povečal tudi najin prispevek. A vse to še vedno ni dovolj. Mož vsakič reče, da ne bova plačevala več, pa še vedno plačujeva več. In res je, pokam po šivih vsakič ko ju slišim udirat čez najino vzgojo. Ker vsakič dajeta občutek, da sva zanič starša, ker delava po najinih pravilih, in ne po njunih. Mi2 ne morava zavrteti časa nazaj, da bi one2 vzgajala svoje otroke po njunih pravilih.

Nisem pisala o svojih starših, ker jih že nekaj let nimam več. Smrt mame sem predelala tudi s pomočjo hospica. Moja nadomestna starša sta moja stara starša, s katerima imam (pa tudi mož) izredno dobre odnose.In vesta vse o meni, resnično si ničesar ne prikrivamo. Zato se ne strinjam z vami, da ta moja stiska izhaja iz primarne družine, no vsaj ne tako kot ste mislili vi. Dejansko moja stiska izhaja iz tega, da kar smo se dogovorili v moji primarni družini je vedno držalo-če so bili potrebni popravki smo se našli na pol poti. in zato sem jezna, ker sedaj tega ni. Ker imam občutek, da sva izkoriščena in da se to ne bo nehalo dokler bova živela tu. In to se vleče že leta, in ja, jeza se mi nabira. Omenila ste, kaj bi svetovala svoji prijeteljici-vse kar bi svetovala njej, sem že poskusila narediti tudi sama-od tega da sem določene zadeve preslišala, pozabila, do pogovora/dogovora in poskus kompromisa s taščo in tastem. In vedno te zadeve držijo nekaj časa (morda teden, 2), potem pa ponovi vajo. In res nimam več nobene moči. Edini nasvet, ki ga še nisem izkoristila je da se odselim. Kar se mi zdi skrajna možnost, ki pa jo bom izkoristila takoj ko se pokaže ta možnost (reden dohodek), pa če to storim z možem ali pa sama s hčero.

Hvala za vaše nasvete in videnje mojih problemov.

Lep pozdrav,
alenka