[list][/list]Pozdravljeni! Pišem vam, da mi še vi napišete kakšen je vaš pogled na moje stanje, življenje, ali pa samo zato, da bi me nekdo slišal. Stara sem 45 let, 25 let poročena in imam 3 otroke. Imam službo, v kateri uživam, sem zdrava, z možem se večinoma razumem, moj en velik problem pa je, da sem izredno nezadovoljna s svojimi stanovanjskimi razmerami. Podedovala sem pol stare hiše, v kateri z družino živim že od vsega začetka. Hiša je bila potrebna temeljite obnove. Moj največji problem pri obnovi pa je mož, ker vse zna in želi vse sam delati. Obvlada vse, od vodovodne napeljave, električne, do oblaganja hiše, vgradnje oken, vrat, polaganja ploščic… Sliši se super, delo opravi dobro, natančno, a vse traja preveč počasi. Ko so bili otroci majhni, me še ni tako motilo, ker so imeli manjše potrebe in smo lažje shajali. Sedaj nekako ne zdržim več. Hiša ima prizidek, ki bi bil lahko že zdavnaj urejen, dobili bi dodatnih 15m2. Z možem spiva v prehodni sobi, na kavču, ki se raztegne. Res, tako si želim svoje spalnice, svojega miru, da ne bi noben hodil mimo. Starejši otrok se je začasno vrnil domov, ker se je razšel in sedaj biva skupaj z mlajšim na 11kv, obcasno pa je pri nas se punca mlajsega. Srednji otrok spi v prehodni sobi, tako da vsi korakamo skozi v kopalnico. Ne morem v kopalnico, kadar bi hotela, ker nocem motiti. To je samo na grobo, da opišem našo stanovanjsko situacijo. Mož noče slišati, jaz pa bi že zdavnaj dala delo na čez, dobila bi svojo spalnico, en otrok ne bi imel vec prehodne sobe, druga dva pa bi v prizidku pridobila večjo sobo. Mož me že ne vem koliko let tolaži, da bo naredil, pa gre vse prepočasi. Lahko bi rekla, da na eni strani zida hišo, na drugi stani pa se že podira. Imava nekaj denarja privarčevanega, tako da bi lahko dala delo na čez. A on enostavno noče, čeprav ve kako si jaz to želim. Enostavno ne vem, če naj sploh še čakam. Po drugi strani vem, da bodo, no vsaj upam otroci enkrat odšli in bom imela svoj prostorček. A jaz si želim to, ne danes, temveč 20 let nazaj. Večkrat premišljujem, da bi spakirala kufre in šla v najem. Samo ali bom srečna? Razbila bi družino in sama čepela v garsonjeri v kateri bi imela mir, ljudi ki jih imam rada pa ne bi imela ob sebi. Hudo mi je, a hvala, ker ste me brali.

Spoštovani,

koliko si želite, da bi vzeli vajeti prenove v svoje roke – da bi dvignili privarčevani denar, se domenili z mojstri in začeli svoje dolgoletne sanje spreminjati v resničnost? Kar mislim si, kako imate že leta vse domišljeno, od razporeditve prostorov do tega, kakšne bi bile barve vaše spalnice.

Zunanje okoliščine vas ne ovirajo – nasprotno, kar čakajo, kdaj se boste aktivirali, pravzaprav vas kličejo: Daj, začni že, kaj čakaš!

Znanec mizar mi je nekoč povedal, da so stranke, ki naročajo njegove storitve in se z njim dogovarjajo o tem, kaj in kako se bo delalo, večinoma ženske, torej žene in matere. Kar je glede na to, da smo predvsem ženske tiste, ki ustvarjamo dom (tu ne mislim samo fizičnega doma, ampak to, da smo senzitivne za dobro počutje v njem), pravzaprav čisto logično.
Ključno vprašanje, ki se mi v tem trenutku poraja, je: Kaj vas zadržuje – česa se bojite?

Prosim, odgovorite si popolnoma stvarno in jasno.

Na podlagi prebranega si težko predstavljam, da bi se morali bati, da bi vas mož pretepel ali vas zapustil. (Strah pred fizičnim nasiljem bi bil edini zares utemeljen strah.) Tudi ne verjamem, da bi se vam odrekli otroci. Petindvajset let so zadeve potekale tako in v takšnem tempu, kot je želel mož. Se vam ne zdi, da bi bilo nekoliko več ravnotežja zdravo za vaš zakon, da ne govorim o otrocih, ki se mnogo bolje počutijo ob realizirani in zadovoljni mami kot ob takšni, ki daje prednost željam vse družine (pa še sinove deklice), obenem pa je nesrečna in nezadovoljna?

Če je naša realnost odsev naših najglobljih, velikokrat nezavednih prepričanj, se boste morali pred začetkom prenove poukvarjati z njimi. Ampak ta trud in čas se vam bosta dobro obrestovala.

Tule sem napisala samo svoje razmišljanje, ki je seveda subjektivno. Pomembno je, da je v vas prebudilo kakšno spečo struno, ki vam bo začela odpirati nove poglede. Prepričana sem, da lahko ostanete skupaj s svojimi dragimi IN pridete do takšnega doma, kakršnega si ga tako želite. (Še ena terapevtska misel: Kako je bilo z (ne)uresničevanjem želja v vaši primarni družini?)

Srečno,

Cherofobija..

[img] https://i.pinimg.com/736x/22/dc/05/22dc05c782fcc6ef431b72da2ae3a198–just-me-this-is-me.jpg%5B/img%5D

In skrita resničnost: V trenutku, ko se uredi stanovanjska situacija, sta partnerja izpostavljena drug drugemu. Njunemu dejanskemu odnosu.
V danem trenutku si lahko domišljata, da je edini vir “nerazumevanja” nepremičnina.

Dokaj tipično za Slovenijo. Že v socializmu je bilo znano, da so pari vztrajali skupaj, dokler se je gradila hiša. Odrekali so se, žrtvovali vedno znova. Desetletja ob kruhu in vodi. Vse se je vlagalo v opeko, hišo.
Ko je bila pa hiša zgrajena, so se razšli.

Da par v osnovi ne funkcionira pa je nakazano že s tem, da se upošteva že četrt stoletja tempo in želje enega samega.
Nesposobnost komunikacije para, ki se lahko prikriva le dokler je zunani dejavnik.. ali iz politike: “zunanji sovražnik.”