Z vami delim zgodbo, ker je pred mano dan, ko sem ponovno povsem na tleh, brez pozitivnih misli in s solzami v očeh.

Problem, ki tiči v mislih je moja prihodnost. Želim si ustvarjati svoj dom – stanovanje s fantom, a za tem je kaotična zgodba, verjetno za mnoge nedojemljiva.

Nekaj vsebine.
Stara sem skoraj 26 let, fant 28,5 let. Oba zaposlena, ponovem za ned. čas; vsak s cca 900 EUR prihodkov. S fantom sva skupaj več kot 8 let. Imava se zelo rada, čeprav so za nama v teh letih mnogi grenki trenutki, vezani predvsem na razmerje fant-moji starši (mama), za kar sem kriva žal tudi sama z neprimernim obnašanjem do staršev.

Ko sva se spoznala sem imela 16 let, pri mojih 17 letih sva postala par. Že takrat je bil moj oče bolan, samo stanovanje v katerem smo živeli pa je bilo nedokončano. V fanta sem bila strašno zaljubljena, vendar ga nisem upala povabiti k sebi domov, zaradi razmer, ki sem se jih sramovala. Ker sem bila v SŠ, kjer sva se spoznala, zelo dobra učenka in v nobenem pogledu nisem kazala navzven stiske – to sem v sebi skrivala pred ostalimi, sem bila mnenja da on tega ne pričakuje… zato je bil ta korak, še toliko težji. Zaradi tega nezadovoljstva sem se pogosto doma sprla z mamo, tudi očetom, ki sem jima takrat marsikaj očitala… Bila sem mlada, želela sem biti kot drugi – povabiti fanta k sebi, biti z njim, vendar hkrati se mi je zdelo vse to nemogoče… Nisem imela svoje sobe, stanovanje je bilo nasploh nedokončano…

Med tem se je zdravstveno stanje očeta samo slabšalo, s tem tudi finančno stanje …

Pri svojih 18 letih sem pričela ob težkem študiju delati v tujini, da bi lahko pomagala doma ter kolikor je mogoče uredila stanovanje, kjer smo živeli. Z željo da bi ta sram lahko bil manjši (ker sta moja starša v fazi gradnje zbolela je bilo, še danes je, veliko stvari neurejenih). Bistvo tega obdobja je, da sem se sama veliko prepirala z mamo, prišlo je tudi do pretepov, razbijanja…

Namreč kjub temu, da sem bila polnoletna, zelo dobra na Faksu, obenem še delala in služila, me je mama pri mnogo stvareh omejevala, z namenom – poglej kaj vse je za narediti doma, pazi na denar in ne zapravljaj, to ne, ono ne… posledica so bili nesporazumi.
Kljub temu, da so na začetku starši mojega fanta dobro sprejeli, so je kmalu (vsaj s strani mame) to spremenilo, povezala je, da je vse moje drugačno-neprimerno obnašanje vpliv fanta in potem je šlo vse navzdol…

Medtem časom je fant že bil nekajkrat pri meni, vendar zaradi konflikta z mamo ni imel več želje priti k meni… Tudi danes noče priti več k meni domov.

Sprašujete se, kaj drži mene, da ne grem za njim?
Ves čas, ko sva s fantom skupaj sva pri njem doma, kjer živi z mamo. Zadnje čase živi tam tudi njegov brat. K meni noče, pravi da tukaj ni zaželen in se ne bo ponižal (čeprav vem, da bi moji starši danes želeli, da pride); ko mu omenim, da naj prosim pride k meni se pogosto skregava.

Težava pa je ta, da jaz k njemu ne morem priti živet.

Sem edinka, moj oče je zelo bolan – I. kat. invalidnosti, mati mu nudi oskrbo, doma imamo kmetijo. Za vso delo na kmetiji, je mati v večji meri sama, finančno pa pomagam jaz – npr. s plačilom strojnih uslug. Skupni prihodki staršev so max. 200-300 eur/mesečno. Za primerjavo, so 300 EUR/mesečno samo stroški položnic, kar pomeni, da sama pomagam pri vzdrževanju, nakupu živil, kolikor se da tudi pri urejanju stvari, da ne prične nedokončana hiša propadati in da poteka življenje kolikor se da normalno. Upam da razumete, da doma staršev ne morem pustiti brez dohodkov, brez pomoči, ki jo še zlasti oče potrebuje.

Največji trn v peti, pravzaprav edini večji, je najina prihodnost. On noče priti k meni, jaz ne k njemu oz. nočem izbrati lokacije, kjer bi bila sama. On noče zaradi slabih izkušenj v preteklosti. Jaz zato, ker finančno ne bi bila kos vzdrževanju moje hiše (kjer bilo potrebno v vsakem primeru vložiti vsaj 20.000 eur v naslednjih 5-letih oz. čimprej; finančnih prihrankov nimam), plus pokrivanju stroškov in nudenju pomoči doma… v primeru, da bi vzela kredit za naslednjih 20 let.

Sicer bi se mi izpolnila želja, da bi živela s svojo ljubeznijo.
Vendar pogoji življenja bi postali zelo slabi, dvomim, da bi lahko finančno vse to zmogla naslednjih 20 let. Obenem pa bi zelo prizadela očeta, ki je name zelo navezan in žal zaradi bolezni tega ne bi razumel… Sama bi si pa to vso življenje očitala.

Mislim, da je zelo težko razumeti vse to.
HIša pri meni je dvostanovanjska, brez težav bi bil možen posebej vhod iz druge strani ceste;
stanovanje v I. etaži, ki bi nama bilo na voljo, cca 110 m2, je v 4. gradbeni fazi. V primeru, da bi se odločila za to, bi prihranila mnogo stroškov, večjih posojil, ki jim sicer žal ne bi bila kos.

Nočem biti sebična, egoistična. Moj noče slišati za to in mi vedno znova odgovori najdi drugo rešitev – to veš da ni in ne bo nikoli opcija. Želim si drugih možnosti, vendar jih ne najdem…
Sem egoist? Bi morala biti sama – glede na to, da imam toliko netipičnih omejitev, ki ne vem če jih kdo razume (starši brez pravih dohodkov, neupravičeni do soc. pomoči, bolezen – invalidnost, kmetija na kateri je delo, ne pomoč sorodstva – edinka, brez bližnjih sorodnikov, stresa služba + občasna dodatna dela za zaslužek, …) Lahko te napake iz preteklosti popravim?

Pišem zato, ker sem res na dnu in ne vem kaj je prav in kaj ne.

Želim si le dve stvari, ki sta med sabo nasprotni.
– imeti ob sebi mojega fanta in živeti skupaj;
– omogočiti, da to kar so starši ustvarili ne propade in da pomagam kolikor se da, ker se počutim odgovorna…

Spoštovani,

tole je pa res nehvaležna situacija. Kakorkoli se obrnete , vam nekaj ostaja, kar vas boli. Kot bi se poskušali pokriti ponoči, ko vas zebe s prekratko oddejo, če jo povlečete proti nosu, vam prsti ven pomolijo in vas zebe tam. Res zahtevna situacija.

Razumem vaše stalšče, da želite staršem brez dohodkov pomagati, in seveda si pri vaših letih želite urediti življenje in zasnovati družino. In naizgled v tem trenutku deluje, kot da je situacija nerešljiva, kajne? A naj vam zagotovim, dejansko so način za urediti življenje tako, da boste lahko približno zadovoljni, ne da bi se pri tem počutitili nevzdržno krive.

Imate morda koga s kom bi se lahko pogovorili? Tako, nekoga izven družine, ki bi lahko imel nepristranski pogled na situacijo? Verjamem, da bi vam pomagalo, zlasti, če se počutite tako na tleh.

Vašega fanta razumem, da si ne želi nakopati bolnih staršev in cele kmetije na glavo, pri tem, da tam dejansko ne bo nikoli na svojem…In tudi vi ne želite zapustiti staršev, saj, če prav razumem, verjamete, da ste jim kot edinka dolžna ravno vi najbolj pomagati sedaj, ko potrebujeta pomoč. Kaj pa druge službe? Zakaj nimata pravice na socialno pomoč? Zakaj mislite, da druge opcije, kot da bi živeli pri vas na kmetiji sploh ni in nikoli ne bo?

Morda bi veljalo še kake druge vire pomoči za starše poiskati, da se vi finančno in energijsko razbremenite. Ali pa za njiju drugače poskrbeti, drugje. Veste, je res velika velika nenavadnost, da ena sama hči skrbi za dva bolna starša od katerih je en s hudo invalidnostjo… S tem bi tudi ustvarili prostor za vašo družino. Saj si jo želite, kajne?
Pomoč staršem je zaželjena, a je omejena na “pomoč” – tako kot beseda pravi in ne predvideva popolne skrbi zanju.

Drugi, dodatni viri pomoči bi vam v tem trenutku najbolj pomagali, toliko, da bi tudi vi lahko malo zadihali in stvari videli iz druge perspektive ter manj obremenjeno z dolžnostmi, ki jih čutite.

Kako se vam to sliši?
Morda malo premislite pa še kaj naišete, če boste želeli.
Pozdrav
Mirjana

Glede na to, da so tvoji starši verjetno še razmeroma mladi in lahko živijo še 20 do 25 let, morda celo 30 in več, to, da jim ti vsak mesec daješ denar, ni rešitev, razen če ne kaniš živeti za njih namesto zase.

Tvoj fant ima glede na trenutne razmere popolnoma prav. To, kar ti predlagaš, je, da vidva delata za tvoje starše, jih podpirata in skrbita zanje do vsaj vajinega 50. leta.

Starša imata hišo, kmetijo, ki ju sama ne sfolgata. Kaj v takem primeru naredi zrel odrasel človek? Se obesi na svoje ravno osamosvojene otroke? Ne!

Naj starša prodata kmetijo in si kupita s tem denarjem eno 1sobno ali 2 sobno stanovanje …tako boste tudi bolj spodobno živeli in nekaj denarja bosta imela v banki..lahko si bosta lazje poiskala pomoc oskrba in socialna pomoč ti pa boš lahko odšla od doma in živela skupaj s fantom. Za kmetijo tako ali tako ne morete več skrbet.

Če hočeš res odrasti, bo po mojem nneju, treba narediti rez s starši. To, kar starši počnejo s teboj (in so počeli) je nedopustno. Morajo se sami preživljati. Druge ni, ne morejo od otroka zahtevati, da jih preživlja. Pa do kdaj mislijo to delati? Ali veš, da lahko traja to do tvojega sedemdesetega leta?
Tvoja mama je po mojem mnenju ženska, ki mori vse po vrsti in vse pred sabo uničuje (tudi tvojo prihodnost), zraven pa pričakuje usluge, ki ji sploh ne pripadajo (preživljanje).
Fanta pa popolnoma razumem, tudi jaz na njegovem mestu ne bi šla k tebi. To bi bil recept za zagotovljeno katastrofo.
Skupaj najdita drugo rešitev, če res želiš ustvariti družino. Mami in očetu boš morala v tem primeru naliti čistega vina. Preživljati sta se dolžna sama. Glede na to, kako “pametna” je tvoja mama, bo vendar lahko nekako zbrala na mesec več kot 200 ali 300 EUR, ali ne? Ali pa je ena od tistih žensk, ki vse ve, zase pa ni sposobna poskrbeti? Se mi pa popolnoma nič ne smisli. To, kar je počela in še počne s teboj, je nedopustno. Seveda je prav, da si družina pomaga. Ampak pri tebi po mojem mnenju to ni mogoče, ker imaš za moje pojme mamo, ki tega ni sposobna. Če bi bila ona neka običajna ženska, pa bi skupno življenje teklo verjetno lahko čisto normalno. Ampak za to so potrebni kolikor toliko zreli ljudje (vsi).
Smiliš se mi ti, ker imam občutek, da boš raje izbrala samsko življenje in do konca svojih dni skrbela za svoje starše. Moškega v te razmere pa boš težko dobila. Ali bi šla ti k takim ljudem? Mene ne bi spravila v te razmere, pa sem s partnerjevim dementnim očetom v skupnem gospodinjstvu z lahkoto živela dolga leta (čeprav je bilo včasih res težko).

Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da dokler boš staršem oziroma mami pustila, da te s takimi in drugačnimi izjavami izsiljuje , srečna ne boš. Edina pametna rešitev tu je , da ododeš s fantom na svoje, ne k tvojim in ne k njegovim staršem ampak vidva sama nekam.,tudi , če v najem , bosta vsaj vedela , če sta res za skupaj , ko bosta začela skupaj živeti. Starši bi to morali razumeti in te podpreti. Kot so ti že drugi rekli, kmetijo naj prodajo in naj grejo v 1 ali 2 sobno stanovanje. Socialno poomoč tudi nevrm zakaj ne bi dobili ? Ni tvoja dolžnost ,da pozabiš živeti in samo upoštevati kaj starši rečejo in mislijo . Če te imajo radi ti bojo želeli, da si srečna in si ustvariš življenje s fantom pa če tudi njim ni fant najbolj všeč.