nespečnost, ljubosumje, blodnje?
Spoštovani!
Sorodnica je našla vašo stran in ker so mi vaši odgovori všeč, saj so prežeti s strokovnostjo in resnostjo in dejansko podajo korekten odgovor, se na vas obračam tudi sam. Preživljam težke čase in želim si, da bi bilo tega konec. Želim vedeti za kaj gre in poiskati ustrezno pomoč. Ker pa ne razumem točno kaj se mi dogaja, tudi ne morem ustrezno ukrepati.
Sem 54 let star moški in že po naravi ljubosumen. Doslej je bila ta ljubosumnost racionalna in še sprejemljiva. Sicer vem, da je bilo moji ženi, zaradi tega velikokrat hudo in sem ji velikokrat naredil krivico, a spor oz. nesporazum sva vedno uspešno zgladila.
Sedaj pa so se mi začele dogajati nerazumljive stvari. Sam sem namreč sveto prepričan, da me žena vara in tudi točno vem s katerim moškim. To me že slab mesec tako razburja, da mi se kar meša. Takoj sem ji tudi povedal, da mislim, da me vara in ji obrazložil tudi vse dogodke, ki so me v to prepričali. Ona pa vztrajno zatrjuje, da to ni res in da se mi vse to zgolj dozdeva.
Mislil sem, da se samo izmika in noče povedati resnice, zato sem ji tudi vse bolj vztrajno to nosil pod nos. Veliko sporov je bilo okrog tega in veliko noči sva prebedela. Okoliščine, ki so me prepričale so npr. to, da sem opazil, da jo žena od tistega moškega čudno gleda…potem sem videl, da je imela obiske, ko me ni bilo…..dopust si je vzela, da bo varovala vnuke, pa mislim, da ga je izkoristila za še kaj drugega itd. Veliko je bilo okoliščin, ki so potrjevale moje mišljenje in te so se iz dneva v dan množile. Zato je tudi v meni vse bolj vrelo in vrelo. Najbolj pa ponoči. Nisem mogel spati, ko sem spal sem sanjal in sem se zbudil vsa vročičen, razburjen, srce mi je tako hitro bilo, da sem imel občutek, da mi bo skočilo ven. Ko sem se zbudil je bilo res hudo – ženi sem očital marsikaj in veliko je bilo izrečenega in predebatiranega – spal tako ni nobeden. Skratka noči so bile nevzdržne in dnevi so minevali kolikor toliko normalno, a le tedaj, če sem se zelo zaposlil. Pred kratkim, ko je ženi počil film, se je obrnila na bližnjo družino (sicer sva vedno vse spore reševala sama, vendar sem tokrat tudi sam želel, da se vključijo) in ta je podprla ženine trditve – da si vse domišljam in da si dogodke interpretiram popolnoma po svoje in tako, da ustrezajo moji predstavi o varanju. Žena mi je namreč ves čas govorila, da sem vse zgolj sanjal ter da sem ji to takrat tudi povedal, zdaj pa mislim, da je bilo vse to res. Družina me prepričuje, da tudi, če racionalno gledamo, me žena ni mogla varati, saj za to ni imela časa (npr. ko je varovala vnuke). Pika na i pa je bilo še to, da sem mislil, da me žena zastruplja – opazil sem namreč, da vsakič ko jem doma, imam vrtoglavico, težke okončine in se na sploh počutim zelo slabo…. Tudi temu je družina strogo nasprotovala.
Pripeljalo je do tega, da že slab mesec praktično nisva zatisnila očesa. Žena joče, jaz pa sem neobvladljivo razburjen.
Obiskal sem osebnega zdravnika, ki me je pregledal. Zaenkrat še nimam izvidov, vendar pa si ne morem pomagati, da v meni še vedno ne bi bilo sumov – takih, ki me resnično razburjajo. Ženo močno ljubim in tudi zato sem pristal na preglede. Imam pa občutek, da to ne bo dovolj. Dobil sem tablete za pomiritev in res se počutim bolje, a moje mišljenje se ni spremenilo. Nekako verjamem mojim bližnjim, a čutim drugače. Razdraženost je še vedno tu. Spim bolje, a je daleč od tega, da je vse normalno. Še vedno se nisem znebil občutka, da »kaj pa če je vse res«.
Kaj naj storim, da se bom izvil iz tega oblaka »domišljije«, kot mi pravijo? Kaj naj storim, da bom pomagal sebi in ženi? Je pogovor s psihiatrom prava rešitev ali bi bila prava zakonska terapija? Na koga naj se obrnem, da se bom ponovno počutil normalno in spet normalno zaživel življenje s svojo ženo?
Zahvaljujem se vam za odgovor in vam želim mirno življenje!
Darko
Spoštovani g. Darko,
najprej hvala za zaupanje in iskrenost. Verjamem, da vas to pretirano ljubosumje in ostali strahovi spravljajo v resno stisko in bi si želeli rešitve. Kot je sklepati iz opisa, gre za preganjavico, ki je sicer vsaj delno tudi psihičnega izvora. Kaj pa se še (lahko) razvija v ozadju (ker je lahko del katere druge psihične bolezni) in kako umiriti najprej telo (z zdravili), da se stvari še ne poslabšajo, pač pa zdravijo, pa vam bo najlažje povedal psihiater, ki se mi zdi trenutno prvi korak k odpravi težav. Dober znak za okrevanje se mi zdi, da vaši strahovi vendarle še niso povsem zasenčili stika z realnostjo in ste se lahko ob pomoči drugih zavedli, da ima žena prav in da je vaš strah pretiran, kljub temu da še vedno ostaja tisti »kaj pa če je vse res?«. To pomeni, da ste še pravočasno poiskali pomoč, saj bi se stanje brez zdravljenja lahko še slabšalo. Trenutno se zdi jemanje zdravil nujno za normalno življenje – vaše in ženino.
Nato (ali pa hkrati z iskanjem psihiatrične pomoči) pa vam lahko pomaga kot dopolnilno zdravljenje tudi zakonska terapija, ki bo vam pomagala počasi najprej spet najti varnost v vajinem odnosu in mogoče tudi poiskati, od kje izvirajo ti vaši strahovi, ki so se v vašem življenju kar razbohotili, saj verjetno imajo korenine v vaši preteklosti. Vendar za tako (naporno) delo bo verjetno najprej potrebno zagotoviti stabilnost z zdravili – o tem mora presoditi psihiater (ali pa terapevt po prvem pogovoru z vami, ki vas bo verjetno napotil k psihiatru, če ga ne boste že prej obiskali sami).
Vama obema z ženo želim, da čimprej poiščeta pomoč in da se vama življenje umiri – ker si to zaslužita! Vse dobro!
Spoštovani,
glede na to, da ste g. Darku odgovorili tako lepo, odkrito in pošteno, imam eno vprašanje. Zakaj, če se nočeš izpostaviti na tem forumu, čeprav anonimno in poiščeš po dolgem odlašanju družinskega terapevta, govoriš eno uro (jaz in partner), terapevt postavi le sem in tja kakšno vmesno vprašanje, drugače pa le posluša in ti po eni uri pravi, da bi bilo dobro terapijo nadaljevati. Brez vsakega njegovega mnenja, kaj je razbral v tej uri, nič, popolnoma nič. Ker takrat res nisva vedela, kako se bova odločila glede terapije, sva rekla, da se slišimo. Po 14 dneh je poklical, midva sva se odločila, da ne bova nadaljevala, prejela sva le plačilni nalog za 35,00 EUR. Torej, tukaj odgovorite brezplačno oz. podate mnenje, ali je prav, da za poslušanje računajo toliko. Ali bi ne bilo prav, ko bi terapevt poleg naloga poslal še svoje mnenje (kot zdravnik po pregledu). Jaz sem razočarana.
Spoštovana ga. »Sonce in zrak«,
verjamem, da sta oba z možem razočarana in jezna, ker sta se na koncu počutila ogoljufana, ker nista dobila tistega, kar sta pričakovala… In do teh občutij imata vso pravico. Verjetno se vam tak zaplet in takšna občutja niso porodili prvič, ampak se je en zaplet ponovil – kar bi lahko bil dober začetek terapije.
Ne morem pa soditi, zakaj je prišlo do finančnega zapleta (verjetno so vas vsaj po telefonu informirali, da razgovor računajo). Prav tako težko rečem karkoli o konkretnem poteku ure, saj nisem bila prisotna, niti nisem za to pristojna.
Lahko pa vam odgovorim na načelni ravni: terapevt praviloma na daje svojih mnenj in nasvetov, da vam pa svoj odziv, katerega začuti, da bi bil v tistem trenutku primeren. Veliko naših klientov je (v začetku) razočaranih, ker ne dobijo nasveta ali mnenja, a tekom terapije ugotovijo, da tisto, kar je pomembno, je njihovo lastno mnenje in odziv. In do tega želimo kliente pripeljati – da ob naši prisotnosti čimbolj samostojno pridejo do rešitve.
V prvem razgovoru ponavadi terapevt predvsem zbira informacije, na podlagi katerih oceni, ali je terapija potrebna in smiselna, ali si jo klienti res želijo in so pripravljeni tudi vložiti osebno delo vanjo. Kadar je situacija tako resna, da presodimo, da je potrebno ukrepanje – potem postavimo meje in tudi povemo, kaj sledi, če se npr. nasilje ne konča, če nekdo ne neha z uživanjem alkohola; če sumimo, da gre za možnost kakšne psihične bolezni ali motnje – potem klienta usmerimo k strokovnjaku, ki bo presodil, ali je naš sum utemeljen (tako kot sem sama storila v zgornjem primeru).
In še to – kar se zdi »le poslušanje«, je v resnici veliko več – terapevt skuša začutiti vzdušje, ki se je ustvarilo med vami in na tem lahko gradi naslednja srečanja. In ponavadi to niso lahke in prijetne stvari. Zato so za nas terapevte včasih takšni razgovori napornejši od nadaljnjih terapij, kjer pa je potem že več prostora, da začnemo bolj aktivno naslavljati problematiko in kot mi rečemo »vračati« čutenja – senzibilizirati kliente za določeno problematiko ali pa jo razrešiti na drugačen način.
Če bi vidva nadaljevala s terapijo, bi tako vidva imela možnost povedati temu terapevtu, kako sta se počutila po vsem tem (to še vedno lahko naredita – vsaj po telefonu) in tako bi se začela terapija. Tak buren (kakršna koli težka in neprijetna občutja ob terapevtu) začetek je lahko dobro izhodišče, saj se v terapiji morajo prebuditi boleča in težka občutja, če jih hočemo razrešiti, in še najbolj varno za naše kliente je včasih, če se lahko npr. razjezijo na terapevta. S tem ni nič narobe, to je močan terapevtski moment, ki pa se tekom terapij razreši.
Druga stvar je naše sodelovanje na tem forumu – kot ste opazili, morate kar čakati na odgovor in odziv, ker je to nekaj, kar počnemo »zraven« svojega rednega dela. V osebnem razgovoru ali na terapiji pa imate zagotovljeno natanko eno uro pozornosti osebe, ki se posveti zgolj vam (vama) in začne z vami graditi odnos (na kak način – to preceni vsak terapevt glede na situacijo), ker rane, ki nastanejo v odnosu (verjetno sta zaradi tega šla k terapevtu), se lahko pozdravijo le (zdravem) odnosu. Tega pa vam splet in mi »virtualni terapevti« ne moremo dati.
Pa še odgovor Darku: lahko se obrnete na Terapevtski inštitut Odnos, Izola, tel.: 031 371 143 ali na Družinski center Sveta gora, tel.: 041 862 469 ali [email protected]. Na Sveti gori je pomoč brezplačna, za Izolo pa ne vem. Psihiatrov pa žal v vaši okolici ne poznam.
Ne vem, če bo psihiater ali terapevt lahko odpravil vaš dvom v ženino zvestobo, a zagotovo boste vsaj malo bližje resnici – vsaj ene dvome boste izključili (npr. bolezen).
Vse dobro obema!
Spoštovani vsi, v življenju sem že večkrat potrebovala terapijo, osebno in enkrat partnersko, zato ne pišem na pamet ampak iz lastne izkušnje.
Na žalost je res, da se v odnosu do terapevta pojavijo občutja, ki prevladujejo v našem življenju, pa jih dostikrat nismo niti prepoznali, kaj šele usmerili v “pravega” človeka, torej v tistega, zaradi katerega smo bili jezni, užaljeni, ogoljufani, prevarani, žalostni…karkoli že.
In to je res dobra iztočnica za nadaljno terapijo.
Žal se večina parov in posameznikov na tej točki ustavi in “krivdo vali” na terapevta, terapevt pa je samo izzval tisto kar pač je.Res je, da se šele tukaj, na tej točki, pravo delo začne.
Jaz osebno in moj partner tudi sva hvaležna terapevtu, ki naju je več kot pol leta, zelo nevsiljivo, a profesionalno, peljal čez osebne “čeri”, stare rane, boleče in celo krvaveče.
Na koncu terapije sva se bolj zavedala, kaj naju sploh “žuli”.IN kako naprej.
Prav to cenim pri terapevtih:ne solijo pameti, niso vsevedni…le usmerjajo, mi pa jim sledimo le kolikor sami prepoznamo, da je to za nas prav.
Darku bi toplo svetovala, naj pod najdi.si vtipka:Smisel življenja Postojna in morda tam najde kaj primernega zase(geštalt terapija, sistemska terapija)
Srečno.
P.S: Za terapijo je potreben pogum(za se soočit sam s seboj), moč(ker terapije so naporne, sprožajo čustva in razmišljanja, in celo dejanja-spremembe v življenju, kar je pravzaprav cilj terapije, saj bi sicer ostali na isti točki, to pa ni več življenje) in tudi energijo, ki se ji reče denar.
Če imamo vse to, potem se splača poskusit vse kar bi nam lahko pomagalo.
Srečno.
Ko sem brala prvi post od Darka54, sem pomislila na mojo teto in strica, ki pa živita v Švici. Zelo podoben problem, s tem ,da so blodnje in obtožbe, da moja teta vara strica, z njegove strani še huje. Moj stric ima že nekaj let take težave in mojo teto stalno obtožuje, da jo vara – čeprav ga naj ne bi in to ji vsi verjamejo. Skratka, zadeva se tudi stopnjuje, stric posega tudi po alkoholu in z vsem srcem verjame, da ga žena (moja teta) vara. Ima pa tudi blodnje, da mu prisluškujejo, da ga določeni ljudje opazujejo – kot na premier njen ljubimec ipd.. On je na koncu, ker je bilo zelo hudo, obiskal psihiatra in ta je dal, po preiskavah in pogovorom, diagnozo šizofrenija. Celotna družina je pretresena, saj stric načeloma v družbi nima težav, izgleda popolnoma normalno in normalno funkcionira, razen teh goznih napadov. Skratka njemu so postavili to diagnozo, pa čeprav je star 65 let, stanje se pa le slabša in je teta na robu ćivčnega zloma.
Se opravičujem, ker ni v kontekstu, ampak to je neka naša družinska izkušnja, ki je v doloočenih segmentih vseeno podobna vaši Darko54.
Pozdravljeni,
hvala vam za vsa vaša mnenja!
Z menoj še vedno ni vse v redu. Jemljem tablete, kot mi jih je predpisal moj osebni zdravnik (moram reči, da pomagajo, čeprav me še vedno občasno zvije in imam tiste svoje “napade”, ki trajajo kašno uro, dve, potem pa nehajo) in obiskujem psihiatra, ki me zaenkrat še prečesava z vprašanji in pridobiva informacije. Všeč mi je že to, da nekomu povem in imam občutek, da bom vsaj enkrat v prihodnje prejel konstruktiven odgovor in obrazložitev tega kar se mi dogaja.
Kar me moti je to, da so vsi psihiatri tako zasedeni in ko že prideš na vrsto, spet čakaš 1 mesec za naslednje srečanje – a je sploh mogoče doseči nek učinek s tovrstnim tretmajem? Zdi se mi rahlo neresno, vendar pa moram priznati, da je tudi to bolje kot nič.
Zdraven pa še razmišljam – a je mogoče moj odmerek tablet premajhen (jemljem jih dvakrat na dan), glede na to, da se še vedno občasno vrne tisti občutek in tesnoba, ki me privede do nerazmljivih asociacij in prepričanj? Naj še enkrat poudarim, da je v to mojo zmešnjavo vpletena tudi žena, ki je že čisto izmučena. Smili se mi, ko me mine “napad” in mi je žal za vse kar ji počnem, a kaj ko si ne morem pomagat…Moja žena odlično in racionalno prenaša vse skupaj, a njeno počutje je še vedno ogroženo…
Moram pa poudarit, da končno spim oziroma če že ne spim, sem vsaj miren…..to omogoča spanec tudi ženi….
Lep in miren vikend!
Darko