nespečnost
S Prozacom se skoraj eno leto zdravim po 17 let trajajočih depresivnih stanjih z večimi poskusi samomora kot posledicami večih spolnih zlorab v otroštvu, ločitve staršev, nenehnega poniževanja s strani matere. K psihiatru ne hodim, želela pa sem postopoma ukinjati zdravila. Dva tedna sem že bila na polovični dozi, ko se mi je zopet začela pojavljati nespečnost. Takoj sem zopet začela z vsakodnevno terapijo. Zanima me, kaj mi svetujete – koliko časa naj še jemljem omenjeno zdravilo. Mislim, da bi potrebovala vsaj v fazi odvajanja od zdravila spremstvo psihiatra, a sem zelo nezaupljiva. Sama sem se do lani ukvarjala s tem, kako bi si mogla sama pomagati in precej mi je uspelo v tem letu narediti s koraki emotivno-racionalne terapije. Zanima me, če morda poznate psihoterapevta, ki uporablja to metodo.
Sicer sem v življenju uspešna, ker sem naredila precej konpenzacij v športu, šoli, raziskovalnem delu, zaradi doživetih traum pa precej trpim, ker še pri 30-letih nisem upala imeti nobenega fanta za prijatelja – zablokiram kot si kdo želi bolj osebnega stika, ker začnem v vsakem videti novo potencialno nevarnost zame. Po drugi strani si zelo želim družine. Kaj mi svetujete?
Sama sem sodelovala in vodila že kup skupin in te situacije poznam, tako poklicno, ker sem tuda sama svetovalni delavec. Kot sem v dosedanjih skupinah videla, nisem človek za to, ker se tam gotovo ne odprem, pa tudi naravni vodja sem po naravi, kar pomeni, da se moram precej zadrževati, glede na to, da sem vodila dve terapevtski skupini (zlorabljenih in samomorilnih mladih), poznam tudi psihodinamično plat. Če bi že morala h komu iti, bi šla individualno in k nekomu, ki ni samo freudovsko usmerjen. Niti ne vem, če sem se pripravljena tega postopiti, ker sem še vedno do sedaj na eni stopnji zablokirala, zopet se začno ponoči ponavljati more o zlorabah, postanem celo malo psihotična in v vseh vidim samo nevarnost. Zato me je po svoje te terapije strah, poleg tega ni garancije, da bo uspešna. In še najpomembnejše – ne poznam nekoga, ki bi mi stal blizu kot človek, ki bi se zares zavzel zame in ne le kot večina terapevtov, pri katerem si le eden izmed. Če uspe super, če ne uspe, se tudi nihče ne sekira. Sprašujem se, ali bom nadaljevala na samostojnem delu ob različni literaturi, ki jo prebiram, mladih, ki jim svetujem ob njihovih stiskah ali bom zbrala pogum in tvegala korak v neznano. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Kje je kakšen človeški terapevt, po možnosti ženska?
Spoštovana Maša,
” freudovska usmeritev”, ki je ne želite, dandanes ni posebno pogosto v rabi, vse več je tehnik,ki uporabljajo ralitetne in kognitivne principe.Še tako dobra literatura vam brez objektivnega pogleda na vašo situacijo in spremljanje sprememb “od zunaj” torej s strani živega terapevta ne bo pomagala, zato se odločite vsaj za uvodni pogovor.Med številnimi zasebnicami, pa tudi v javni praksi boste zlahka odkrili strokovnjakinjo, s katero bosta našli funkcionalen in zadovoljujoč stik.