Pozdravljeni,

Poročena sem 10 let in v zakonu sta se rodila dva čudovita fantka, starejši je 8 let star, mlajši je dopolnil 5 let.
Moj mož (računalničar) je velikokrat odsoten zaradi službenih zabav, športnih aktivnosti, službe… Ko pa ga vprašam na prijazen način, kaj je počel oz. kakšen je imel dan, mi odgovori: “Da sem ZOPRNA, TEČNA in BOLANA in da me se nič ne tiče”. S takimi besedami me pogosto žali in to v prisotnosti sinov.
Zelo sem žalosna in razočarana. Jaz pa razen, da imam zelo zahtevno delo skrbim tudi za najina sinova, gospodinjstvo. Ko pa je mož doma, čas preživi pred TV, računalnikom, časopisom ali pa zahteva mir, da se naspi. V bistvu nobene aktivnosti ne počne s svojima sinovoma.
Zelo sem zaskrbljena, ker je nekaj hudo narobe. Vljudno prosim za nasvet, kako njihovega očija aktivirat?

Hvala za odgovor!

Spoštovana ga. WWW, verjamem, da ste žalostni in razočarani ob življenju, ki ga živite, saj se niste poročili zato, da boste samevali brez stika z možem, ki živi v svojem svetu, v katerem kakor da ni prostora za vas; niste se odločali za otroka zato, da jih boste sami vzgajali in zgolj spremljali, kako pogrešajo očeta in njegovo aktivno prisotnost v njunem življenju. Čutite, da je s takim načinom življenja nekaj res hudo narobe. In imate prav – takšnega življenja si ne zaslužite ne vi, vidva, ne vajina otroka.

Sprašujete, kako aktivirati svojega moža in očeta otrok? Nimam recepta za vas, kajti odkriti ga boste morali v sebi – namreč prave besede in odločnost, ki jo zelo pogrešam (se opravičujem, če vam delam krivico, ker sklepam po 3 odstavkih, ki ste jih zapisali). Zelo mi namreč ostaja poudarjena prijaznost in vljudnost vašega pisanja, brez kančka izražene jeze. Kje je ostala jeza ob takem zapostavljanju vas kot žene in vajinih sinov? Toliko nemoči je čutiti iz vašega pisma, toliko strahu – kot da si kar ne smete dovoliti, da imate tudi vi kot žena kakšne pravice, potrebe, želje. Šele kot mama ste si dovolili priznati, da je nekaj narobe in da bo potrebno očija aktivirati. Kot da morate kar ščititi svojega moža… Ne vem, koliko mu s tem sami dajete možnosti, da še naprej ostaja pasiven opazovalec družinskega dogajanja. (Pa pri tem ne mislim, da se morate spremeniti v »zoprno, tečno in bolano« ženo, kakršno očitno vaš mož pričakuje oz. se je boji, saj vse naredi za to, da bi vi to lahko postali. Le več notranje moči in odločnosti, vaše vere v to, da veste, kaj so vaše pravice in pravice svojih otrok, kakšna postavljena meja, ki je trdna, mi manjka… Manjka pa tudi vašima otrokoma.)

Ja, res bo potrebno očija aktivirati, a predvsem se bo moral aktivirati SAM! Vi mu lahko pridete nasproti, lahko ga povabite k sodelovanju, lahko celo zahtevate od njega sodelovanje, saj je dolžan skrbeti za svoja otroka in sodelovati pri vzgoji (to mu celo zakon nalaga), pa ne vem, če ga boste premaknili, če si sam ne bo dal te možnosti, če se sam ne bo odločil, da želi sodelovati, da želi sprejeti odgovornost za svoja sinova in zakon. Možnosti začutiti, koliko ga njegova sinova pogrešata, kaj zamuja, koliko ga vi pogrešate in kaj zamuja v odnosu z vami. Ne vem, zakaj si tega ne sme dovoliti, tako kot si vi ne smete dovoliti to vztrajno pričakovati in zahtevati ter pri tem vztrajati. Pot, da lahko odkrijeta, kaj vaju ustavi, je lahko iskren in odprt medsebojni pogovor – a seveda morata prej OBA sploh biti pripravljena sodelovati pri družinskem in zakonskem življenju. V kolikor bo vaš mož vztrajno zavračal sprejetje te svoje vloge in/ali pogovor o tem, lahko poiščeta/te pomoč družinskega terapevta in nato skupaj poiščete možne poti naprej.

Spoštovana ga. WWW, želim vam, da vam uspe aktivirati očeta, predvsem pa vam želim veliko notranje trdnosti in odločnosti ter vere vase, saj ste sposobna ženska, ki si zasluži, da v vaše življenje in življenje vaših otrok vstopi sprememba – aktiviranje na vseh področjih. Pogumno naprej!