Hoj!

Imam 3 mesečno hčerkico, s katero imava težave pri dojenju že od začetka. V bistvu ne vem, če temu sploh lahko rečem težava, saj mi otrok zelo lepo napreduje.
V prvem mesecu se je zredila za več kot 1,5 kg. Zdaj pa tehta že 7 kg. Ker se mi že od 14. dneva zdi, da dobi premalo mleka oz. je zvečer lačna, sem ji včasih dala tudi aptamil (le občasno) ampak nikoli ga ni spila več kot 1 dcl na dan.
Zadnji mesec ga ni spila čisto nič, meni pa se zdi, da je zvečer takooo lačna, ker je ves čas na prsih. Ne vem, kako se naj prepričam, da imam dovolj mleka za svojega otroka. Vem, da je mleka takrat zelo malo. Ponoči se zbudi na 4 ure in ko se napapca, spet zaspi nazaj.
Že zjutraj razmišljam, kako bo proti večeru, ko bo spet primanjkovalo mleka in to se tudi zgodi. Psiha dela svoje. Občasno se mi pa zgodi, da je mleka več kot dovolj (ampak zelo redko). Takrat je tudi bolj zadovoljna in več spi.
Naj povem, da nama je dojenje v veselje in bi s tem radi še dolgo nadaljevali, saj flašk in dudk sploh ne mara.
Prosim pomagaj mi prebroditi to stanje, ki se vleče in vleče.

Lp, Bojana

Draga Bojana,
vesela sem, da si želite dojiti in imate do tega tako pozitiven odnos. Res je, vaša deklica čudovito napreduje. Torej očitno ni LAČNA. In torej vidve nimata probleme z dojenjem ampak prej s tem, da je deklica po podoju nemirna, ne zaspi ali ni zadovoljna?

In kaj vsak dan vsaj dvakrat zapišem na tem forumu? Ok, če ste “frišna” mama, saj tega res ne morete vedeti, zato pišem ponovno: DOJENJE NI SAMO AKT HRANJENJA! Dojenčki se dojijo še zaradi mnogo drugih stvari, najpomembnejše pa je poleg prehrambene vrednosti prav občutek varnosti in ugodnja. In tega jim vsekakor s svojim naročjem in prsmi najlažje in najbolj enostavno dajemo, kajne?

Če gledamo na dojenje torej tudi z druge perspektive – pa začniva ka po vrsti:

Zvečer?

Aha, večerno dojenje – začarani krog neprenehnega hranjenja? Če preko dneva dojite pravilno in pogosto, že po osnovnih zakonih tvorjenja mleka -le tega zagotovo ne zmanjka, saj se tvori sproti. Mislim, da je večerne težave prej potrebno pripisati predvsem dejstvu, da smo tudi mamice takrat že utrujene. Še posebej, če imate še stareje otroke ali zelo naporen dan za seboj… Takrat smo mamice utrujene, nerazpoložene, hormon “sreče” oksitocin, ki sproža hormon prolaktin, ki ima dejavno vlogo pri dojenju ne navre tako, kakor bi si me želele. In posledice so tu.

Poskusite omejiti svoje večerne dejavnosti, naj bo to miren in prijeten čas. Poskusite lahko tudi z gnezdenjem, plesom, kengurujčkanjem ali skupno večerno kopeljo, naj bo to prijeten in miren čas. Mnoge mamice to tako uspava, da zaspijo skupaj z dojenčkom.

Mnoge mamice so našle naslednje rešitve za “večerne bluese”:
– dojite v kar najbolj pravilnem položaju, vmes podirate kupčke
– pazite da plenička ne bo pretesna
– zavijte otročka v manjšo rjuho (odejica je v tej vročini prevroča) v bubo (rokice so navzdol in pod odejo)
– nosite otroka na rokah (za to so močne očkove roke še najbolj pripravne) tako, da je položen delno na na levi bok in delno na trebušček
– očka naj nosi otroka v (podprtem) pokončnem položaju, tako da z glavico leži na vdolbini med očkovim vratom in rameni. Pri tem naj mu očka nežno brunda, ta globoki, brundajoči, vibrirajoči zvok otroci obožujejo
– glasno šuškajte (glasovi “šššššš” so podobni glasu krvi, ki ga sliši otrok v maternici)
– zibajte ga z drobnimi, hitrimi nihaji (previdno in na pravi način)
– ponudite ji sesanje (jokajočim dojenčkom največja uteha)
– topla kopel
– masaža trebuščka in telovadba z nogicami
– ja, tudi hopsanje na veliki žogi je fina zadeva (tudi pri nas se je iskala za zelo uspešno metodo uspavanja in umirjanja)

Ne vem, kako se naj prepričam, da imam dovolj mleka za svojega otroka.
Ok, sedaj pa prosim preberite:

*** Že zjutraj razmišljam, kako bo proti večeru, ko bo spet primanjkovalo mleka in to se tudi zgodi. Psiha dela svoje. ***

Aha, točno to je to. Torej v teoriji obvladate, a kaj ko ne morete iz svoje kože kaj? Naj vas potolažim, tudi sama sem imela takšne težave pri prvem otroku. Enostavno sem morda preveč pričakovala, da bi se otrok po podoju moral umiriti in zaspati. No, sama sem takrat potrebovala debelo leto sekiranja, da mi je kapnilo, da temu očitno ni tako. Poskusite s katero od zgornjih rešitev, če pa boste našli še šno svojo, pa bom zelo vesela, če jo boste podelili z nami tukaj.