Stara sem 50 let.
Že celo življenje imam probleme s samozavestjo, ne upam se javno izpostavljati, bojim se vsega, sploh pa hudobnih in ošabnih ljudi. Sem tudi zelo občutljiva, če me kdo prizadene se potegnem vase in jokam na samem. Imela sem zelo dobro mamo, oče je bil pa skoraj preveč avtoritativen in vzkipljiv.
Pred 10 leti me je začel osvajat 10 let starejši moški.Na začetku mi ni bil všeč, ko pa me je zasipal s pozornostjo, mi dvoril, mi je začel biti všeč in sva začela živeti skupaj.Vzljubila sem ga.
Na začetku sem mislila, da bolj ljubečega človeka ne bi mogla najti, toda izkazalo se je, da on ne ljubi mene, ampak neko drugo Ireno. Tako, ki govori popolnoma isti jezik kot on, ki razmišlja isto kot on, ki sovraži iste ljudi kot on, ki dela iste gibe kot on, ki govori takrat, ko se njemu zdi, da lahko. Ki se mora vleči takrat, ko on hoče in kamor on želi, ki gre spat ,ko on reče, itd, itd….
Skratka morala sem se mu popolnoma podrediti, sicer so padali očitki, kuhanje mule,pozneje tudi vpitje, žaljivke, izbruhi silovite jeze. On hoče biti absoluten gospodar(je sicer priden in gospodaren) in pravi, da raje umre, kot bi bil pod mojo komando.Z eno besedo, on me hoče spremeniti, jaz a to občutim kot teror.

Hotela sem nehat, pa sem padla še v hujšo depresijo.
Da nisem nič vredna, da mi nič ne uspe, da ne znam z moškimi…
Hudo trpim.
Spoštovani, prosim vas za nasvet.
1. Kako spremenit njegovo prepričanje, da bi moj značaj ne poskušal stalno “spreminjat”
2. Kako naj se spremenim jaz sama? Ali kako ravnati s takim partnerjem?
Ali je bolje, da greva narazen, čeprav ga imam nekje še rada.Kako vidite rešitev problema vi?

Hvala za nasvet.

Irena50

Najprej predlagam, da si preberete moj odgovor v temi »Samozavest v partnerski zvezi?«.

Odgovor vam bom začel z vprašanji: Koliko je vzkipljiv in avtoritativen oče od vas zahteval, da se odrečete sebi in postanete »neka druga Irena«? Kaj se je zgodilo, če ste se mu uprli? Kdaj ste izgubili moč postaviti se zase in se kar nehali upirati? Kako ste se počutili, potem ko vas je kaznoval, zatrl, ponižal,…? Nevredna, slab otrok, ki nič ne zna in vse naredi narobe? Ste sploh kdaj resnično pomislili in verjeli, da z vami kot otrokom ni bilo čisto nič narobe, zelo narobe pa je bilo marsikaj z vašim očetom? Zakaj rabite vedno znova čutiti teror, ki ga poznate od doma? Zakaj imate raje teror kot depresijo? Kje je bila mama, ki bi morala razumeti, začutiti, zaščititi, potolažiti? Je bila raje depresivna? Sama težka, zoprna in nadležna vprašanja. Toda samo odgovori nanje (in še kopico drugih) v sebi nosijo rešitev.

Kako doseči to, da vas bo nehal poskušati »spreminjati«? Odnehal bo, ko bo začutil, da ste odločni v tem, da boste samo to, kar v resnici ste. Ko bo začutil, da ste trdni v tem, da boste v tem vztrajali tudi za ceno vajinega odnosa. Predvsem pa, ko bo začutil, da se vas njegove kritike, žalitve, ukazi, grožnje, vpitje, čustveno izsiljevanje (kuhanje mule) ne dotaknejo več toliko. Ko boste zmogli vsaj nekaj tega, ne bo mogel več na vas prelivati vsega svojega sramu, nevrednosti, nesamozavesti, strahu in žalosti. Se bo upal srečati s tem, bo zdržal ali vas bo zapustil in našel novo žrtev, novo kanto za svoje (čustvene) smeti? To ni vaš, ampak njegov problem!

Ali je bolje, da gresta narazen? Verjetno se bo tale moj odgovor bral malo čudno, ampak če vaš partner ni nasilen (?) je morda za vas celo bolje, da ne greste z njim enostavno narazen. Ob njem imate priložnost, da se končno naučite narediti, kar pri očetu niste mogli: se postaviti zase, ustaviti ta teror, prisilo, zasramovanje in poniževanje. Kot otrok se niste mogli, otrok se očetu (staršem) enostavno ne more. Ampak vi niste več otrok, vi to zmorete, samo da tega ne veste. Če te lekcije ne boste osvojili pri tem moškem, se bo nadaljevala pri naslednjem. Ko se boste zavedli svoje moči, ne boste več mogli imeti radi takih in podobnih moških. Ker jih ne boste več potrebovali. Če se boste odločili za to »učenje« z vašim trenutnim partnerjem, pazite, da ne boste za to žrtvovali svoje varnosti!!

Kako se spremeniti? Vsak dan po malo, s trdno voljo in vztrajnostjo. Poslušati sebe, svoja čutenja in jih jemati skrajno resno. Razumeti svojo depresijo in jo zdržati. Najti jezo, s katero se boste lahko postavili zase in druge zadržali izven svojih meja. Ni lahko, sploh ne z vašim izhodiščem, se pa da. Poiščite si dobrega terapevta – sama! Trenutnega partnerja povabite zraven samo, če se bo zavedel svojega problema, drugače tam nima kaj iskati. Zaupajte sebi, verjemite, da si zaslužite veliko boljši odnos in pogumno naprej!

Gospa irena,ne more biti on vladar vam,on je vladar lahko samo sebi in vi sebi..niste lutka,postavite se zase,ko se postavimo zase,ugotovimo,da so najbolj tiranski ljudje pravzaprav največji slabiči.Imate pravico biti vi,ne dovolite si tega,ni on vaš stvarnik,če vas nebo,tudi veze ne bo in nikdar ne boste mogla reči uspela sem z moškim..kako boste uspela v vezi,če ne boste vi.Pogumno,živlenje je dragoceno in predvsem vaše.Če bo preveč hudo,ga odslovite,morda ne boste uspela z njim,uspela pa boste sama s sabo in morda nekoč z drugim,ki bo boljši za vas ali do vas.Ne dajte se poniževati in pika.

Svoje tiranske izbruhe pa naj rešuje pri usposobljenemu strokovnjaku za te zadeve in ne na vas,vi niste kanta za smeti.
srečno

g.Izidor, vi ste res faca.

Nič nisi napisala o svojem dosedanjem življenju, oz. partnerstvih, morebitni družini…

Drugače pa – absolutno stran od tega tirana, predvsem pa narediti nekaj več za svojo samopodobo.

Se oproščam, ampak jaz v to “prilagajanje” sploh ne verjamem. Vi ubogi ženski predlagate, da naj bo še naprej v zaporu in naj se v njem nauči lepo obnašati, da bo dobila značko “primeren ujetnik.” Take imajo povsod radi, samo noben jih ne spoštuje. Nobeno delo na sebi tu ni mogoče, dokler sta skupaj, ker bosta ona in on zapadala spet nazaj v svoje vzorce. Mogoče bo izgledalo, da se ona spreminja, da bolje prenaša moževo vedenje, v bistvu bo pa zapadla v prilagajanje in začela zanikati samo sebe. Ker nekdo mora zanikat svojo osebnost, če hočemo, da stvar navidezno deluje. Jaz tu ne vidim za njega nobene spodbude, ker Kaj je tisto, kar lahko njega spremeni? Gre enostavno za to, da oba živita v blokadi in iz take blokade je možen samo en izhod, ki jima je v bistvu usojen, to pa je razhod. V tem je tista moč, ki jo mora irena pokazati, da bo resnično premagala stare vzorce in se hkrati rešila vseh teh občutkov krivde, ki so jih ji nalagali zafustrirani moški, ki niso imeli občutka za spoštovanje žensk, ona je pa to dopuščala.
Torej, Draga Irena, čimprej stran in naj te ne zadržujejo občutki krivde, da boš zapustila tako zelo “gospodarnega moškega”, ker kot sama vidiš, od tega nimaš čisto nič.

Draghci

Ireni ne predlagam, da naj se mu prilagaja, ampak da naj se mu neha prilagajati. Ne predlagam ji, da naj bo v zaporu, ampak se naj iz njega reši. Vendar ne s pobegom, na katerem jo bodo ujeli in ponovno zaprli nazaj za še dalj časa, ampak odkrito in ponosno skozi odprta vrata, kjer ni več vrnitve. Ne predlagam ji, da naj bolje prenaša moževo vedenje, ampak da ga naj neha prenašati. Ne predlagam ji, da naj zanika svojo osebnost, ampak da naj jo končno najde, naj bo nanjo ponosna in naj upa biti taka osebnost ne glede na to, kakšni so drugi do nje. Ne predlagam ji, da naj poskuša njega spremeniti, ampak da naj spremeni sebe. Niti ji nisem predlagal, da naj ostane s tem moškim, pa tudi ne, da naj ga zapusti, ker o tem, kaj je zanjo prav, odloča samo ona sama. Predlagal sem ji, naj dobro razmisli in naredi tisto, kar se ji zdi prav, predvsem pa, da naj to naredi, tako kot je zanjo prav. Pa tudi s tem se ne morem strinjati, da Irena nima nič od tega “gospodarnega moškega”. Ravno ob njem si je končno dovolila začutiti, spregledati in razumeti, da takega odnosa ne rabi (več) in da mora končno sama nekaj narediti, da bo drugače. Draghci, poznate morda koga, ki se je naučil plavati na suhem?

Lepo vas pozdravljam

gospod izidor

kaj pa če bi vi ljudem pač malo bolj preprosto napisal,oprostite,vsi ne zastopjo jezika psihologov in jim ni čisto jasno kaj hočte povedat,jaz sem zastopla vašo vesoljščino:)
se postaviti zase,kot ste napisali,res je včasih se žal lahko zase postavimo samo v najbolj stresnih in čudaških situacijah,so pa edine ,ki nam ponujajo rast-se pravi ozek izhod,ki vodi v drugega širokega,kje rje veliko več prostora za spremembe.čE Ne stopiš skozi ozkega-težvnega,do širokega sploh prišel neboš.

lp

Ta prava Monica

Sem še enkrat prebral svoj odgovor Ireni in se bojim, da ga ne znam bolj preprosto napisati. Nisem psiholog zato njihovega jezika ne poznam. Mislim pa, da ni toliko problem v tem, kako je bil napisan (moj) odgovor, ampak bolj, kako ga kdo želi razumeti. Že večkrat sem na tem forumu napisal, da nam tuji nasveti ne pomagajo čisto nič, dokler jih ne zmoremo živeti. Če bi sam sebi pred 10 leti napisal povsem tak odgovor, kot sem ga Ireni, ga verjetno tudi ne bi razumel, ali še bolje, ga ne bi želel razumeti. Vse rabi svoj čas. Verjamem pa, da je Irena razumela toliko in tako, kot ta trenutek rabi. Če ne, se bo pa sama oglasila in zahtevala dodatno razlago. Irena, se motim?

Lep pozdrav

draga irena
ko sem brala o vašem problemu se mi je zdelo, kot da berem o življenju ene od svojih prijateljic. Tudi ona se je, žal, zapletla z- na videz-idealnim moškim: nosil bi jo po rokah, če, seveda, ne bi pričela misliti s svojo glavo.
tako pa se je, žal, zgodilo, da se je zdravila zaradi depresije, bilo je zelo hudo…..
ko sta spet zaživela skupaj, je bilo nekaj časa dobro. pra vzaprav le toliko dni, dokler je bila ona povsem nebogljena….Potem se je vse skupaj spet začelo….
Zelo odkrito in zelo od srca vam polagam na srce, draga irena: SAMO STRAN OD TEGA ČLOVEKA.
Nikoli ne bo nič drugače, ker je, banalno rečeno, ON PRESTAR, DA BI SE KARKOLI SPREMENIL.
Če hočete sebi dobro, da se ne bo nekega lepega dne tudi vam zmešalo od vsega “dobrega”, da spokajte kovček…..

Hvala Izidorju in vsem ostalim, ki ste se poglobili v moje pismo in mi poskušali po svojih močeh odgovoriti nanj.
Izidor me je najprej vprašal kako sem se počutila, ko me je oče kaznoval in poniževal (najhuje mi je bilo, ko mi je ob kakšni slabi oceni rekel, da sem zabita), počutila sem se v resnici manjvredna od ostalih otrok in sem si včasih želela, da bi imela drugega očeta. Mama me je v očetovem besu poskušala zagovarjat in reševat, vendar ji ob hudi očetovi jezi to ni prav dobro uspelo.Ona je bila vzgojena tako, da je mož glavni v družini.

Do tega partnerstva pri 40 letih nisem imela prav resnih zvez, le par občasnih, vedno sem imela občutek, da ne znam obdržati partnerja.
Ko sem srečala tega, kot vam opisujem, sem mislila, da je pač prišel v moje življenje končno nekdo, ki me bo imel rad. Ni mi bil takoj všeč, šele pozneje, vendar sem vedno bolj imela občutek, da ni pravi.
Tudi on (vdovec) je na začetku zveze mislil, da sem jaz enkratna in ugledna (prav ponosen je bil name).
Ker nisem izpolnila njegovih “upov”, se je začel besedni pekel, da sem mu prizadela v življenju kot noben do zdaj, ko sem se ob žaljivkah potegnila vase in nisem mogla biti več sproščena, mi je očital, da sem mrzla..
Njegovi očitki za nazaj so postali vsakodnevni, sploh se ne zna več pogovarjat in delat načrte, za vsako stvar takoj vzkipi, skratka življenje je postalo nemogoče, ne vidim več prihodnosti…
LP Irena

Pišete kot psiholog:)ni važno če niste ampak pišete že tako..
lp tud vam

Nikakor nisem pesimist, da ne verjamem v spreminjanje, samo tolko pa poznam človeško obnašanje, da lahko z gotovostjo trdim, da se nekateri ljudje spremenijo samo pod določenimi pogoji. V nekaterih ljudeh je ta potreba ali želja bolj izrazita in del njih, pri drugih manj, takim se mora nekaj ornk zgodit, da jih premakneš, pri tretjih pa teh želja sploh ni. Skratka, lahko bi rekel, da se ljudje ne spreminjajo. Zakaj tak zaključek? Zato, ker človek se ne spremneni kar iz lufta, nekaj se mu mora zgodit, dobit mora neko spodbudo.
Izidor, verjamem, da ste vi ireni predlagali, da naj nekaj naredi zase, ampak, če vas citiram:

“je morda za vas celo bolje, da ne greste z njim enostavno narazen. Ob njem imate priložnost, da se končno naučite narediti, kar pri očetu niste mogli: se postaviti zase”

Potem priznam svojo nesposobnost dojemanja tega vašega stavka na drugačen način od napisanega. Ker ste terapevtska avtoriteta, lahko taki stavki pomenijo samo to, da povzročijo nadaljne žrtvovanje in prilagajanje v odnosu, ki to sploh ni več. Seveda, razumem tudi, da ste ji predlagali vse možnosti, ampak ali jih bo irena razumela kot ene izmed mnogih in se znala odločiti. Po mojih lastnih izkušnjah vem, da bo zagrabila za tisto trenutno najlažjo, to pa je, še nadaljne vztrajanje v tem skvarjenem odnosu. Najbrž bo začela delati na sebi in postajati bolj “odločna”, zelo možna pa je, da bo postala samo bolj diplomatska in to njenega moža nikakor ne bo “ogrožalo”, samo še bolj potenciralo ga bo in še bolj se bo poglobil v iskanje njenih napak. Če se še jaz tako poglobim, ne vidim njeno vztrajanje v odnosu niti za pikico ustvarjalno.
Seveda, lahko grem še globje v razumevanju sveta in rečem, mogoče se jima bo pa zgodila kakšna nesreča in bosta doživela spoznanje in zbližanje, ampak čakati na to si niti ne želimo, a ne. Naj se to dogaja rajši v filmih.
Kar se pa tiče njegove gospodarnosti, je pa to ravno tisto, kar jo drži, da ne stori kaj več. Normalno, da njen mož ni samo slab, bilo bi nesmiselno govorit na tak način. Taki značaji kot je njen mož, trpijo zaradi pretirane odgovornosti, ki povzroča pri bljižnih stalno občutek krivde, da niso zadosti dobri. S to svojo gospodarnostjo not prinašajo čustveni primanklaj. V sebi imajo stalno prisoten velik občutek krivde, ker pa ga niso sposobni potolažit z normalnim človeškim odnosom, bežijo v delo ali kaj podobno fizičnega. Če ne bi on imel te svoje “dobre” lastnosti, ga irena najbrž ne bi gledala niti en dan. Tako se pa stalno čuti grešnico, da ni zadosti dobra, da je nesposobna in s tem jo ima stalno pod kontrolo. Dogaja se ji isti vzorec, ki ga je dobila pri očetu.
Upam, da nisem bil predrzen z svojimi mislimi, in verjemite, da razumem tudi vas, Izidor, da iz svoje pozicije naredite največ, kar je mogoče, saj kot terapevt ne morete, kar tako direktno širiti ljudem okoli, naj se ločujejo vsepovprek. To si lahko jaz, kot človek, ki ni iz stroke, dosti lažje privoščim, saj s tem nisem ogrožen ne jaz in ne moje delo.

Draghci

V mojem stavku, ki ste ga citirali, sta besedi “morda” in “enostavno” in nobena ni tam po naključju. Z “morda” sem želel nakazati, da je to samo možnost, o kateri bi bilo vredno razmisliti. Če bi se Irena tudi po tem razmisleku odločila, da zapusti svojega partnerja, verjamem, da bi zanjo bilo zelo koristno, če tega ne bi naredila “enostavno” v smislu, da samo spoka kovčke in pobegne stran. Na tak način bi v svoje kovčke spokala tudi čisto vse svoje nerazrešene probleme. Zato bi se z zelo veliko verjetnostjo čez nekaj časa spet vrnila k svojemu partnerju, ki bi se medtem “povsem spremenil”.

Zelo odkrito bom napisal, da verjamem, da je tudi ločitev lahko primeren način, s katerim par konča svojo agonijo. Vendar mora tudi ločitev biti izpeljana pravi čas in na pravi način, da se partnerja iz vsega skupaj kaj naučita. V nasprotnem bosta v naslednjem odnosu ponavljala iste izkušnje ali pa se jim bosta na vse kriplje izogibala, kar je morda še slabše. To je glavni razlog, zaradi katerega predlagam, da partnerja razmislita ali je res že pravi čas za ločitev ali je res bilo narejeno, kar je treba.

V nasprotju z vami verjamem in tudi opazim, da se ljudje spreminjajo. Nekateri zaradi sebe, nekateri pa zaradi pritiskov od zunaj (nesreče, strah pred izgubo partnerja,…). Vem pa tudi, da dva ne prideta skupaj kar tako po naključju. Irena je potrebovala točno takega moškega, sama ga je izbrala, “všeč” ji je bil tudi zaradi stvari, zaradi katerih zdaj ne zdrži več z njim. Ali je Irena medtem res toliko osebno zrasla, da ne potrebuje več tako podrejenega in ponižujočega odnosa, ne vem. Samo Irena je tista, ki o tem lahko odloči. In tudi mora! Ne moji pa tudi nasveti kogar koli drugega ji te odgovornosti ne morejo odvzeti. Kot tudi ne odgovornosti, da se je povsem sama in prostovoljno odločila za odnos s tem moškim in odgovornosti za tisto, kar je sama vnašala v odnos, da je bil tak, kot je bil. Dokler se Irena te svoje odgovornosti ne zave in jo ne sprejme, ne bo mogla v svojem življenju čisto nič spremeniti. A bo to naredila ob tem moškem ali ob naslednjem, ni toliko pomembno.

Lepo vas pozdravljam

tudi jaz verjamem da se ljudje lahko spremenijo,vendar le ko jih nekaj dotolče,ponavadi se dotočemo kar sami..zmotno je mišlenje saj v mojem pogledu,da te dotolče nekdo drug..ker to je le še en izgovor da se ti ni treba spremenit,rečeš enostavno ta pr… me je zjeb…in živiš naprej enako kot si pred tem.
Šele ko se postaviš po rubu samemu sebi in s tem se postaviš po robu tudi ravnanju druge osebe do tebe,ki te moti,se začne proces spremembe.
Lahko se postaviš po robu čez noč,lahko pa postopno in je škoda veliko manjša,ker se imaš čas učiti in znanje absorbirati postopno-tako si veliko več zapomniš:)kaj je bolj enostavno-kdo ve-kakor za koga.

Irena, si približno predstavljam, kako ti je. Tudi moj bivši se je zaljubil v neko drugo ločevalko, njegov pritisk name pa je bil veliko bolj subtilen, prefinjen, skrit in dolgotrajen, tako da ga niti nisem opazila.
V desetih letih sem se zelo spremenila in prav neverjetno se mi zdi, ko gledam stare fotke, kakšna sem bila na začetku najine zveze in kakšna na koncu.
Zdaj spet diham, počasi postajam stara jaz, ne skrivam več tistega, kar je on imel za napake in slabosti, saj se drugim marsikaj od tega zdi simpatično, zanimivo, privlačno, predvsem pa je vse, kar sem v življenju ušpičila, del mene in tega, kakšen človek sem. Od mene spet letijo iskrice in se prijemljejo drugih – veš kakšen občutek je to. Kako sem to pogrešala, ti sploh povedati ne morem.
Moj bivši ne potrebuje ženske iz mesa in krvi, potrebuje oboževalko – žensko, ki bo videla samo njega, dihala samo zanj in naredila zanj vse, brez vprašanja in brez stokanja. On pa jo bo v zameno ljubil, jo koval v nebo in ji pihal na dušo. Jaz tega nisem zmogla in tega niti nočem. Ob sebi hočem ljudi, ki me sprejemajo, kot sem, z vsemi morebitnimi napakami vred.
Tvoja vrednost ni odvisna od moškega, ki ga imaš ob sebi ali od tega, ali si ga sposobna obdržati. Ob takem moškem je tako ali tako popolnoma vseeno, kdo in kaj si, saj si samo njegova slika, stvaritev, nekaj, kar je on zasnoval po svojih predstavah. To je pa zelo naporna vloga, in kot si že sama opazila, pravzaprav nemogoča, dokler razmišljaš s svojo glavo. Mislim, da ti tega preprosto ni treba prenašat. Amen.

Ločevalka, ti dam prav. To je z drugimi besedami to, kar jaz občasno napišem in se mi zdi da se ponavljam: nihče ni od nikogar lastnina ! Samo do tega je treba priti sam !

Ločevalka, kot bi mi iz glave prepisala misli, le da se jaz nisem znala tako dobro izrazit in opisat svojega partnerja.
Prav zanima pa me kakšno je nadaljevanje pri tebi, oziroma s tvojim bivšim. Je našel že “pravo” ali gre iz cveta na cvet?
Tudi jaz si želim, da bi bilo vse skupaj že za menoj, vendar zgleda, da bom morala do kraja dati skozi “učno” uro.
Hvala in lep pozdrav vsem Irena

g. Izidor,

vi ste ze v prvem odgovoru vse napisali. Cenim vaso odkritosrcnost in strokovnost. Ti dve vrlini v enem osebku redko srecamo na tem planetu. Saj ste sami napisali nekako tako, da clovek slisi ponavadi le tisto, kar zeli ali pa zmore.
Cemu je potrebna razlaga in spet ponovna razlaga razlage ze napisanega?
S forumom smo omejeni ( ni ocesnega kontakta, ni dotika, ni mocne energije telesa oz. cutenj..idr..), ki pripomorejo k popolnemu razumevanju vasega odgovora.
g. Izidor, toliko kolikor smo mi forumovci “tezki”, toliko bolj blizje ste resnici:)

Bluegirl

Zaradi vseh, ki obiskujejo ta forum, se mi zdi prav, da dodatno pojasnim odgovor, če ga nekdo interpretira povsem drugače, kot je bil mišljen. Pri tem se ne ukvarjam s tem, ali sem jaz premalo dobro napisal odgovor, ali ga je samo kdo drug preslabo prebral ali pa ga morda sploh (še) ne sme prav prebrati. Ljudje smo različni, zato vsak gledamo iz svojega zornega kota. Morda pa komu le pomaga, če se ista zadeva osvetli še drugače. Se pa z vami strinjam, da se je že prvi odgovor dal prav razumeti. Samo treba je dopuščati, da v zvezah ni vse samo črno belo in da zato nista edini opciji ostati (belo) in oditi (črno), ampak je vmes ogromno možnosti (odtenkov sivine).

Lepo vas pozdravljam