Pozdravljeni….

Obračam se na vas…saj po pravici povedano, nimam več nikogar…kateremu bi lahko povedala jasno in glasno kaj se dogaja.
Smo mlada družina, otroka sta stara 5 in 1 leto. Partner je čudovit oče, skrben…nobenih slabih besed. Navzven smo malada srečna družina…no pa temu ni tako…
Po drugem porodu, ki je potekal brez težav, se je začelo…nervoza, paničnost, neprespane noči, jok non stop, boelzni, vročine, bruhanje, driska,…in temu ni in ni bilo konca. MOJ DRUGI otrok je non stop bolan. In problem ni on ampak jaz. Ne zmorem več..ta živčnost me ubija. Neprestano sem napeta, nesproščna, tolerančni prag imam tako nizek, da mi pisker dvigne že majhna malenkst in zadnjič je počilo…starejši me je tako sprovociral da sem ga udarila po riti…pa si to ni zaslužil saj me je samo neprestano spraševal nekaj na kar nisem znala odgovorit, mlajši se je vmes razburajl v vozičko, hiteli smo v vrtec in meni je počilo…ZADOST
Zavedam se da je moja živčnost, napetost in na trenutke paničnost odraz njunih obnašanj. Včasih smo šli na igrišče, sedaj tam vidim samo bakterije, smrkle, boezni…rojsti dnevi? Če se le da se jih izognem ker mam non stop občutek da bo enden od otrok nalezel našedva in bomos pet doma z vročino in lavorji…ubija me to, da strašim s termometri non stop, da sem ob prvem kašlju čist prepričana da bo to boleze, ki ji ni meja,…da ne govorim da nisem spala že eno leto vse noči…no niti 5 ur v kosu ne. In sedaj ko sem se vrnila v službo…je pa še toliko huje…zjutraj hitimo, otroc se derejo, nočejo iti…meni prekipeva…jaz ne morem več tako…pa se tolažim da bo, bodo zrasli, bo lažje…ma ne gre. Nervozna sem neprestano….tišči me v prsih kot da ne morem dihati…
Ne vem kaj je z menoj narobe…

Spoštovani,

kar ne morem vas ogovoriti z vašim vzdevkom in moram to »tipično blondinko« takoj razčistiti 🙂 Jaz bi vas namreč raje poimenovala »tipičen človek«. To pa pomeni bitje, ki ima na svoji življenjski poti kopico izzivov, ob katerih se uči, zato ne more biti vedno »pameten«, kaj šele popoln in hvaležen, pa čeprav ima – gledano od zunaj – »vse«.

Imate dobrega partnerja, ki je čudovit oče, imate dva otroka, imate službo in morda še kaj dobrega, česar niste omenili – in mogoče, tako vsaj ugibam, mislite, da ste nespametni in nehvaležni, ker niste umirjena mama. Ampak življenje ima za nas napisan svoj scenarij, ki ga vedno ne razumemo. Takrat pride trenutek, ko se je treba ustaviti in se vprašati: Kaj naj bi se naučila iz te situacije? Kajti kadar na to nismo pozorni, nas začne velikokrat drezati nekaj, nad čimer nimamo nadzora: zunanje okoliščine, drugi ljudje, bolezen ali pa v vašem primeru tesnobnost in paničnost. Pišete: »Zavedam se da je moja živčnost, napetost in na trenutke paničnost odraz njunih obnašanj.« Zanimivo, kajti – kaj pa če je obnašanje vaših otrok odsev vaše živčnosti, napetosti in paničnosti?

Eno leto neprespanih noči zaradi nenehnih otroških bolezni bi krepko zamajalo tudi najmočnejšega možakarja in celo najmočnejšo mamo. Dovolite si, da se tega zaveste in da se zaveste tudi tega, da je tesnobnost (s tipičnimi simptomi, kot je pritisk v prsih, kot da ne morete dihati) normalen odziv na preobremenjenost, morda samo na premalo spanca. Morda pa tudi na kaj potlačenega, kar bi rado prišlo na dan. Dovolite si priznati si, da ste občutljivi, da je občutljivost lahko izjemen dar, če jo lahko izrazite v tenkočutnosti. Toda najprej morate biti tenkočutni do sebe, saj vam že zmanjkuje sape (dobesedno), da bi bili tenkočutni do drugih, sploh do otrok, ki to res potrebujeta. Ne poznam vaših okoliščin, zato ne morem reči nič konkretnega, razen: poskrbite zase. Najpreprostejša in najhitrejša pot do notranjega miru je po mojih izkušnjah terapija, in sicer partnerska, saj ni nujno namenjena zakoncem, ki imajo težave v medsebojnem odnosu; lahko pa pripomore, da si kaj povesta: da bi možu lahko »lahko povedala jasno in glasno, kaj se dogaja«, on pa bi vas zares slišal. Potrebujete, da se lahko umirite ob nekom, in če se boste lahko umirili ob njem, bo to največje darilo za oba.

Srečno vam želim,