Recimo, da gre moje življenje uredu naprej, nekako se ful dobro držim, ko sem sama, oz. ko nimam, tesnejših, intimnejših stikov z ljudmi. Najbrž s tem mislim predvsem čustvenih, globlje čustvenih stikov. Življenje peljem v svoji smeri, trudim se izpolnjevati svoje želje in želje ljudi, ki jih imam rada, vesela sem, ker me ima večina ljudi radih in sem priljubljena. Vmes seveda imam vsake toliko časa obdobja, ko mi gre vse nekam po vodi, oziroma se mi tako zdi in si želim, da bi z nekom lahko bolj globoko komunicirala o svojih čustvih, težavah. Pa me takrat verjetno nihče ne bo zares poslušal, ne vem zakaj bi nekoga obremenjevala s tem. Pač preživim in grem naprej. Velikokrat močna znotraj, velikokrat pa samo na videz. Ampak pomaga. Potem pa pride nekdo, ki bi te nekako rad čustveno osvojil. Saj feeling je dober. Ampak jaz se ne upam tega vračati. Ne morem, imam blokado, strah. In čim se nekdo začne zapletati z mano, privrejo moji strahovi, moji problemi na površje, začnem se jih bolj zavedati in postajam šibka. To mi ni všeč, rada bi bila taka kot do sedaj, močna. Ne prenesem, da moji problemi motijo druge ljudi, da jih opazijo. Rada bi, da bi mi vsi pustili, da sem to kar sem in mi dali moj čas, da se spreminjam, razvijam. Tako pa, ko se z nekom zapletam, dobim občutek, da me čas priganja, da se moram spremeniti, da moram nehati imeti te probleme tukaj in sedaj, da sem preveč zakomplicirana, ker se bojim tega in tega, ker imam oblečen precej neprebojni jopič, ker ne nasedam na besede, ker ne zaupam skoraj nikomur 100%, skoraj nikoli. Ker me je strah prepuščati se čustvom. Ker se bojim da to zame ni zdravo. Čustva so me v preteklosti pokopala, ker sem se jim podredila. Kako naj zdaj ločim med prepusščanjem pozitivnim čustvom in negativnim čustvom. Očitno tega ne znam. Potem seveda nekdo ne razume, da si ne upam priznat niti sama sebi, da se zgodi, da na nekoga mislim cele dneve. Čim se prepustim, izgubljam svojo moč. Grozno, pa tako je šlo vse uredu, skoraj eno leto do sedaj, ko ni nihče tako odkrito od mene pričakoval, da bom zaljubljena vanj ali nekaj podobnega. Kako pa naj bom, če se bojim vsega tistega, kar lahko to prinese. Bojim se biti zaljubljena, ker se nočem slepiti, ker nočem biti naivna in zaupati komurkoli, ki je mogoče popolnoma iskren v resnici … in čeprav kemija laufa na polno. Nočem se spet nekam ujeti, nekam iz kjer ne bom videla izhoda. Ne splača se biti zaljubljen vame, ker sem enostavno preveč zakomplicirana….

Toliko bogastva je v tebi; ne dopusti, da bi te negativne izkušnje iz preteklosti povsem ohromile. Dovoli tudi pozitivnim izkušnjam, da vstopijo v tvoje življenje.

Ko postajaš šibka in ranljiva, si tudi del resničnega življenja. Mogoče še bolj ali enako kot takrat, ko si močna in ne potrebuješ nikogar.

Ojla!

Pazi na to, če je kemija premočna. Nauči se poskrbeti za spolno sprostitev brez partnerja. Iz izkušenj zrelih žensk ti lahko zaupam, da najboljše orgazme ženska doživi sama s sabo. Če se znaš sama sprostiti, boš lahko z več pameti in razmišljanja gradila odnos z moškim, če se boš upala odpreti novi priložnosti. Kasneje se boš spustila v spolnost, kar je za dobro zvezo ena ključnih stvari. Preden postaneš intimna, moraš moškega dobro poznati.

Mogoče imaš priliko, da se naučiš biti v odnosu in da se pri tem ne prepustiš popolnoma. Da znaš tudi v odnosu ohraniti kontrolo nad svojim življenjem, nad svojimi čustvi. Da ne čakaš, da te osreči moški, ampak da se učiš osrečevati sama sebe. To je pomembna naloga vsakega posameznika in ko to osvojimo, smo šele zares odrasli. Slejkoprej boš morala to osvojiti ali pa celo življenje prenašati neustrezne partnerje, ki te ranijo in prevečkrat boš sama.

Ni treba, da imaš ščit, dovolj je, da ohraniš nekaj razuma in razsodnosti in vzameš življenje v svoje roke.

LP

Vsi imamo ranljive točke, probleme, strahove in hkrati si želimo biti in delovati močni, neranljivi, trdni, odločni. Zakaj? Ker je to morda bolj privlačno? Meni ni. Mnogo rajši sem s človekom, ki zmore sproščeno spregovoriti tudi o svojih ranljivostih. Pa ne mislim samo na partnerstvo, tudi na prijateljsko druženje. Je bolj pristno in ob takem človeku začutim življenjsko energijo, ki mi je dostikrat v veliko vzpodbudo.
Če se želiš znebiti strahov in dvomov, vedi, da zdravi živ odnos. Ko nekomu lahko poveš, kdo si in doživiš tudi ljubeč feed back (ne mislim pocukranega strinjanja v vsem). Bolj boš iskrena, bolje ti bo šlo. Seveda pa le pazi, pri kom.