Pozdravljeni,

po zelo dolgem času ubadanja s problemom, sem se odločila, da povprašam na forumu…

Sem poročena (15 let), z otroki. Zelo rada živim v družini, katero sem soustvarila. Nikakor si ne želim, da bi ne bila del te družine, da bi ne živela s svojim možem. Še nedavno se mi je zdelo nepredstavljivo in nemogoče, da bi si želela biti s komerkoli drugim. Imela sem namreč močan občutek, da sem srečala pravega človeka zase.

Pred letom in pol pa me je prevela nezaustavljiva ideja, da moram kontaktirati svojo prvo ljubezen izpred 25 let. Ko se mi je to zgodilo prvič, sem misel zracionalizirala in ignorirala. Pa se je čez čas (mesece) vrnila. Takrat se ji nisem uprla in res sem človeka kontaktirala. V vseh teh letih se nisva nikoli videla, nekajkrat sem se spomnila nanj, a ne pogosto, imela sem pestro življenje (nasplošno in ljubezensko) in lahko bi rekla, da sem se morda precej zamotila, pa je bil to razlog, da se ga nisem spominjala?

Beseda je dala besedo in s to preteklo ljubeznijo sva se dobila na pijači (na njegovo pobudo, jaz sem bila do tega precej zadržana). Možu sem povedala za srečanje v naprej.

Vedno se mi je zdelo, da v tistih zgodnjih najstniških letih nisva imela prilike izživeti najine ljubezni in veliko mi je pomenilo najino druženje sedaj – čeprav v drugi obliki – neljubezensko, prijateljsko. Vsaj jaz sem si predstavljala, da bo temu tako.

Ta moški ima tudi družino, v kateri (tako izgleda) ni ravno srečen. Če drži, kar je povedal, je v zvezi zaradi (nenačrtovanega) majhnega otroka. Jaz sem v svoji družini srečna. Vsaj mislila sem tako.

Problem je nastal, ko je z izjavami, ki morda niso bile nič posebnega, pri meni začel odpirati stara občutja. Izjave kot npr, da vidi, da bi lahko zlahka živel z mano, ali pa, da me ima rad, ali pa, da so njegova občutja do mene enaka kot takrat, ipd…, hkrati se mi je zdelo fino, da se lahko tako zelo odraslo pogovarjava o najini situaciji – da nama ni bilo usojeno v tem življenju… Nobenega flirtanja, veliko obžalovanja, zares lepo… Vse to sem enostavno in pravzaprav radostno vpletala v svoje življenje. Nobenih namenov za varanje ni bilo z moje strani, nobenih nisem zasledila z njegove… Je pa bila med nama bistvena razlika, jaz bi ga imela v svojem življenju ob točno določenem terminu, ker sem si želela, da ne bi bila nenehno v pričakovanju, če se morda vidiva oz. kdaj bo to… Čeprav bi mi bilo ljubo biti z njim veliko, bi bila povsem zadovoljna tudi, če bi rekla, da se vidiva 2x letno, da bi le vedela, kdaj to bo, da odložim to pričakovanje… On, nasprotno, bi se videval bolj spontano – bi se poklicala in videla, če imava oba čas…

Ker sem dojela, da je vse skupaj slepa ulica in ker sem se zbala, da se bodo tudi pri meni aktivirala vsa tista stara občutja neizmerne zaljubljenosti in ljubezni, sem najino druženje prekinila. Želela sem si, da bi se poslovila osebno, pa se s tem ni strinjal, zato sem mu v slovo napisala pismo, na katerega ni bilo odgovora. Bila sem srečna, da ga ni, ker se mi je končno zdelo, da ga bom lahko pozabila in nehala upati, da sva skupaj. Ne kot par – kot dva človeka, prijatelja, ki sta si pomembna…

Zares sem mislila, da bo minilo nekaj nekaj časa in bom nazaj vtirjena v svoje družinsko, družbeno in službeno življenje… A minilo je že precej mesecev, jaz pa nanj še vedno mislim. Želela bi ga imeti v svojem življenju. Kar je najbolj ironično je, da nanj ne mislim, kadar mi je težko ali hudo… Jaz nanj mislim, kadar mi je najlepše. Ko sem s svojo družino ali možem in se imamo super in sem srečna… se v trenutkih samote, ki sledijo, spomnim nanj in se sprašujem, zakaj ni del mojega življenja. In potem se sama kam peljem in se radostim temu, kamor grem, občudujem lep dan in na višku dobirh energij… jokam, ker ni del mojega življenja.

Zadevo sem analizirala po dolgem in počez… Ampak resnično ne vem, kaj storiti… Hromi me dejstvo, da sem ga odslovila iz svojega življenja, kot me je hromilo to, da sem bila nenehno v pričakovanju, če bo poklical ali pisal… Ne vem, kako si ga izbiti iz glave. Ne vem, kako ga pozabiti. Ne morem verjeti, da bo čas zacelil mojo rano, moja občutja do njega danes so namreč enaka, kot so bila pred 25 leti. Z vsem telesom čutim, da sta skupaj z možem ljubezni mojega življenja.

Ne delam si utvar o pravljici s srečnim koncem. Zanima me, kako se lahko lotim pozabljanja, kako ga pospremim iz svojega srca, iz vsakodnevnih misli?
Ali obstaja kakšna posebna tehnika? Ali obstaja kakšna posebna vrsta terapije za takšna stanja?

Zares bom hvaležna za pomoč!

Spoštovana ga. Marjaposta,

najprej iskreno priznanje za pogum, da ste odprto spregovorili o temi, ki vas žuli. Dovolj pogumni in pametni ste bili tudi, da ste pravi čas prepoznali nevarnost, kam lahko vodijo tovrstna srečanja z ljubeznijo iz mladih let in kaj to pomeni za vaše trenutno družino in odnose. Saj začelo se je čisto z nedolžno željo po obujanju spominov. In verjetno bi pri tem tudi ostalo, če bi tudi vaša nekdanja ljubezen bila “srečna” v sedanjem življenju vsaj toliko, kot vi opisujete sebe, da ste. In bi vse skupaj ostalo pri enem nevtralnem, priložnostnem prijateljskem kontaktu (kot se nam verjetno marsikumu zgodi, ko srečamo stare sošolce/sosede/prijatelje po dolgih letih in je morda med njimi tudi naša kakšna “stara ljubezen”). Vidva pa sta se zapletla v močne čustvene izmenjave (tudi če je šlo le za obujanje spominov in sanje v stilu “kaj-bi-bilo-če-bi-bilo), ki so prebudila tudi močna stara občutja in dodatna nova.
Dejstvo je, da se v življenju lahko večkrat zaljubimo (in si tega niti ne izberemo – se nam “zgodi”, pri tem ni varovalka niti “srečen zakon”), da nam ne ustreza le en sam partner na tem svetu, ampak bi se verjetno lahko podobno dobro ujeli z večimi. Naša odgovornost zavestnega in odgovornega grajenja ljubečega odnosa z eno ljubljeno osebo pa je, da smo tej zvesti in le s to se spuščamo v intimne scene (in pogovore). Da se torej namerno odrečemo vedno znova stikom, ki “ogrožajo” naš partnerski odnos. Naš odnos pa je “ogrožen” vedno, ko začutimo, da pri nas ni več na prvem mestu, da več “energije” dajemo ali/in prejemamo nekje drugje, da se nam nekje drugje prebuja čustvena privlačnost, ki sodi v partnersko intimo.

Kaj narediti, ko se zaljubimo oz. začutimo “metuljčke v trebuhu” ob tretji osebi, pa smo že “srečno vezani”? Prvo in generalno pravilo – iskreno povedati partnerju o svojih občutjih in doživljanju .. Drugo – prekiniti oz. omejiti oz. strogo profesionalizirati (če iz npr. službenih razlogov ni možna popolna prekinitev) stike s “tretjo osebo”. To zadnje ste vi naredili, ko ste prekinili stike. In mislim, da je bila to edino smiselna odločitev ob vaši želji po ohranitvi odnosa z možem. Ne vem pa, kaj o vsem vašem doživljanju in vaši kalvariji “odljubljanja” ve vaš mož. Moje mnenje je, da če o taki “romantični čustveni vezanosti” odprto spregovoriš z možem (na primeren način, ob pravem času, po presoji morda tudi ob terapevtu ipd.), se del te romantike razblini takoj – ker je njen čar ravno v skrivnostnosti (samo midva veva, kaj se nama dogaja in deliva najin svet). In če je vaš iskren namen še naprej ohraniti in graditi vajino družino, verjamem, da bosta skupaj lažje šla čez vaše “pozabljenje”, ki pa bo/je boleče verjetno tudi za vašega moža. Upam pa, da bo znal ceniti tudi vašo iskrenost in trud še naprej graditi vajin odnos. Če sta do zdaj zgradila trden in iskren odnos, temelječ na pristnosti in iskrenosti, potem verjamem, da ne bo problem odprto spregovoriti tudi o tem in vaju bo na koncu lahko še celo bolj povezalo. V kolikor pa bi imela pri tem težave, pa se lahko obrneta na kakšnega terapevta.

Druga stvar, ki pa mi pride na misel, je, da se od svoje prve ljubezmi sploh še niste nikoli zares poslovili za vedno in konec koncev tudi izjokali tega, da kot najstnika nista mogla izživeti vajine najstniške ljubezni. Kaj če bi to naredili sedaj? Zavestno. Tako kot ste zavestno šli v obujanje spominov, lahko se sedaj zavestno poslovite od sanj o tem, kaj in kako bi lahko bilo drugače z njim oz. z vama, in se zavestno osredotočite na sedanje lepe trenutke v vaši družini, z vašim možem. In ko pridejo spomini na tretjo osebo, se ne borite proti njim (ne potiskajte jih proč in ne obsojajte sebe, ne dovolite pa si sanjarjenj, kaj bi bilo, če bi bilo …), pač pa raje pojdite z njimi v dialog: mirno tem spominom recite: Vi ste ostanek moje preteklosti, ta moški je bil ljubezen mojega življenja pred toliko in toliko leti, danes pa sodite skupaj z njim v preteklost, ker danes je prva in edina ljubezen mojega življenja moj mož. Ker dveh ljubezni hkrati ne morem imeti in živeti tukaj in zdaj, ne da bi se čutila razpeta in razdeljena in ne da bi nekoga prizadela. Če čutite, da potrebujete o tej preteklosti še karkoli dodatnega reči ali povedati, morda lahko tudi sami poiščete terapevta za individualno srečanje. Mislim pa, da tudi tako poslavljanje in predelovanje takih “čustvenih vezanosti” rabi svoj čas, zato si ga dajte/ta.

Drugača kakih posebnih tehnik za pozabljanje žal ne poznam (verjamem pa v zgoraj napisano), na misel mi pride le hipnoterapija (hipnoza), za kar pa se morate pozanimati pri kakem hipnoterapevtu.

Veliko poguma želim in vse dobro!