Najdi forum

Danes je eden tistih večerov,ko mi misli venomer begajo k tebi dragi moj Matija.Sprašujem se kje si in kako se imate tam.Venomer si te predstavljam pred svojimi očmi in vsakič se zavedam,da so to le moji trenutki,ki mi jih ne more vzeti nihče.Skrit si v mojem srcu,za vedno,stokrat zaklenjen in si moja največja bolečina in moja največja ljubezen,ki jo začas življenja težko začutiš,le v kakih intenzivnih sanjah začutiš tako močno ljubezen,ki jo čutim v srcu do tebe.Stokrat in tisočkrat sem te zaklenila v srce,v spomin,v možgane in po vsakem vlaknu mene se sprehajaš in dihaš z mano vsak trenutek mojega bednega življenja brez tebe…Storil si mi to,kar lahko stori samo otrok svoji materi,pahnil si me v brezno nesreče brez dna,ko pridejo dnevi,da ne vem kaj bi sama s sabo in veš kaj,samo tebi tega ne zamerim,vsakemu drugemu bi.Ker si moje malo sončece,za veke vekov.

Nataša, moje izkreno sožalje!
Veš, brezno počasi postaja plitkejše in vedno lažje je priti ven, s časom, počasi, boš videla, da bo tako!

lp
škratek

New Report

Close