Lep pozdrav!

Že na začetku mojega pisanja vas lepo prosim za kak nasvet, odgovor,… vsaj nekaj besed vašega mnenja o mojih tezavah in se vam že vnaprej zahvaljujem.

Sem studentka fakultete v Ljubljani, stara 20 let. V tem šolskem letu ponavljam prvi letnik, saj mi lansko leto ni uspelo narediti vseh pogojev za vpis v drugi letnik.
Razlogov za to je več – npr. moji starši so prepričani, da zato, ker sem lansko leto cele dni le “feštala” in nisem nič hodila na fax. V resnici pa stvari stojijo malo drugace.

Ze od kar pomnim, so pri nas doma obstajali problemi. Najprej je vsega bila kriva babica, ko smo se preselili (jaz sem bila stara 14 let), pa midva z bratom. Nikoli nisva bila dovolj pridna v šoli (do 3.letnika srednje šole sem bila prav dobra, v OŠ pa odlična), vedno sva bila neodrasla, neodgovorna, nesposobna za karkoli, vedno sva finančno “stala” preveč,… skratka bila sva vse najslabše. Ko sem bila v 3. letniku srednje šole, je brat odšel v Lj. študirat. Vmes je 4 dni v tednu pomagal očetu v gradbeništvu, saj je oče takrat ravno odpiral svojo firmo. Po pol leta se je brat odločil pustiti študij v Lj, saj mu je za učenje primanjkovalo časa, pa tudi volje(še vedno je bil nesposoben v očetovih očeh,…). Študij je potem poskušal nadaljevati na visoki šoli, a mu to tudi ni uspelo (kako le, če je cele dneve delal z očetom?!). Takrat se je začel zatekati k alkoholu. Pil je zelo veliko, in v pijanem stanju je večkrat naredil prometno nesrečo ali kaj podobnega. Najprej mi ni bilo jasno zakaj pije, nato sem izvedela, da je bil še v otroštvu večkrat pretepen od očeta (ko sem bila jaz še čisto majhna), kasneje je bil deležen le psovk. Skoraj vsak dan. Psovk in ponižanj pred prijatelji, delavci,… in vedno je bil kriv on. Karkoli je šlo narobe – če je pozimi padal sneg ali če je bila poleti toča – kriv je bil moj brat. Trenutno je na služenju vojaškega roka. Po tem, ga oče namerava “odpustiti”, češ da nima pravega odnosa do dela in do njega(očeta).

Moja zgodba pa je malo drugačna. Od 3. letnika sred. šole se doma ne pogovarjajo z mano o mojih problemih, težavah,… Razlog za to je povabilo psihologa, naj moji starši pridejo na pogovor z njim, glede vzgoje otrok.(že v srednji šoli sem hodila k psihologu zaradi nizkega samospoštovanja, a je bil psiholog prepričan, da je krivda v mojih starših). Takrat je bil ogenj v strehi pri nas doma cel mesec! Od takrat naprej, nikogar več ne zanima kaj in kako se dogaja z mano. Srednjo šolo sem končala z veliko pomočjo prijateljev, ki mi niso samo stali ob strani, ampak so mi pomagali tudi finančno!
Na fakulteto sem se vpisala, ker sem si že od nekdaj to želela in ker sem vedela, da je to moja edina rešitev – pobeg od doma. O tem kako sem si našla stanovanje in kako sem ga plačala raje ne bi izgubljala besed, ker sem od prvega dne ko sem končala maturo delela v trgovini (tudi po 12 ur na dan!), do zadnjega tedna v oktobru. Ko sem prišla v Lj., sem bila zmedena (kot je vsak bruc), utrujena od samega življenja, non stop prehlajena, bolna, imela sem granolom (boli te cela stran dlesni v ustih, vzrok je pa karies + stres), skoraj brez denarja, v nenehnem sporu s starši – da me ni nič doma in nič ne pomagam mami,… in rabila sem nekoga (psihiatra), ki mi je pokazal, kako naj se imam vsaj malo rada in se cenim – do takrat sem za večino stvari, ki so se dogajale doma krivila sebe.
Ko je bil čas za vpis v višji letnik in jaz nisem imela pogojev, so mi doma ukinili še tisto malo finančne podpore, ki so mi jo dali (imela sem še republiško štipendijo).
Takrat sem tudi ravno začela hoditi s fantom, ki je zelo razumevajoč, inteligenten, in je nekaj časa opravljal tudi “funkcijo psihologa”. On mi je svetoval naj dejansko odidem od doma, delam in študiram hkrati in da mi bo uspelo. Bil je moj optimizem in moj pogum, tako, da sem ta korak dejansko tudi naredila. V začetku mi je bilo zelo težko in velikokrat sva oba skoraj jokala, ker nisem vedela, kako bom preživela do naslednjega tedna. A nekako mi je uspelo. Sedaj imam (redno) službo, preostalo mi je še nekaj malega obveznosti na faxu,…

In sedaj moje vprašanje, ki mi predstavlja problem: Naj kljub vsemu, odpustim staršem, in poskušam z njimi vzpostaviti vsaj nekakšno normalno vez? Res je, da oba starša prihajata iz totalno nenormalnih družin, kjer starši otrokom niso pomagali nič in sta sama bila deležna mnogih krivic, ampak a je ta razlog opravičilo za to, kar sta onadva delala meni in bratu? (še posebno oče).
Kako naj pomagam bratu? Res je, da je dovolj star (23 let), da poskrbi zase, a pije, ker je psihično uničen – kot sem bila sama lansko leto. Starši ga mislijo “odpustiti”, po možnosti še prisiliti, da se od doma odseli, da ne bo več “finančno breme”. Kako naj mu pomagam? Na posvet s kakim psihologom noče iti, na srečanja alkoholikov tudi ne ker on po njegovih besedah ni alkoholik, pije pa vedno, ko ima možnost.
Doma imam še mlajšo sestro, staro osem let. V šoli ji zaenkrat še ne kaže slabo, a postaja vse bolj in bolj zaprta vase, nesrečna,…, pa komaj osem let ji je! Kaj naj naredim, da ji pomagam? Starša se še naprej kregata redno vsak teden, včasih ne spregovorita med sabo tudi po cel mesec…ker mama vodi očetu finance in zato ne hodi v službo, je vsak dan bolj zafrustrirana in mene prosi za nasvet, pomoč,… Kaj naj ji svetujem? Ločitev? Ni že malo (pre)pozno za to? Naj ji sploh poskušam pomagati? Ona mi, takrat ko sem jo najbolj rabila, ni stala ob strani. Naj ji jaz “vrnem”? Samo oditi od doma in se nikoli več obrniti nazaj pa ne morem – kljub vsemu, kri ni voda!

Hvala vsem, ki ste si vzeli čas in prebrali tale dolg monolog. Tudi če nihče ne bo odgovoril, že to, da sem nekam napisala vse to, šteje.

Vsi tisti, ki pa imate “normalne” odnose s starši, pa jih zavoljo tistih, ki jih nimamo, cenite!

Pa lep dan!

Spoštovana Katarina,
velika napaka je “iskanje krivde” in vse ka se stem doseže je, tako kot v vašem primeru, zamera in še slabši odnosi.TZa staršenačelno velja, da hočejo svojim otrokom dobro, le da so mnogi pri tem nespretni, ker so slabo poučeni in se bojijo izgubiti avtriteto, ki jo mnogi pojmujejo le kot strahospoštovanje.Vsekakor se morate pogovarjati z mamo, vendar na nivoju pogovora med dvema osebnostno zrelima ženskama. Dopovejte ji, da si lahko srečo človbek sam ustvari in da je to mogoče tudi pri njej, popgovorita se tudi o bratu, vendar ne o tem , kaj je njej in očetu slabega povzročil temveč o tem, kaj je možno da bi z vašo skupno pomočjo naredil zase.Če preveč pije, bo zdravljenje neizbežno., vendar morate v ta namen vsio trije združiti moči za prepričevanje.” Odpust z dela “je lahko dober motivacijski dejavnik a le z klavzulo časa, se pravi časovni pogoj do tega in tega datuma, ki pa ne sme biti prakratek.S svoje strani lahko za brata napravite le še to, da mu obljubite sodelovanje pri zdravljenju ” kot svojec”.Spremite na na pogovor v Alkohiološko ambulanto na Poljanskem nasipu.