NEODOBRAVANJE DOJENJA
Včeraj sem imela pregled pri splošni zdravnici. Predpisati mi je hotela neka zdravila. Ko sem jo vprašala, če ta zdravila lahko pijem kljub temu, da dojim, se je zgrozila. Nadrla me je, da kako lahko dojim 2 letnega otroka. Da mu s tem bolj škodim kot koristim. Da v mojem mleku ni več nič koristnega za otroka in da je to čista razvada.
Počutila sem se kot nek kriminalec. Tako sem bila šokirana, sa se niti branit nisem znala.
Na koncu je še rekla ,da če pač nočem nehati dojiti, naj kar trpim brez zdravil, da ona mi ne mora pomagati.
Tako sem jezna, da sem se mogla nekomu potožiti.
Lep pozdrav Luja
Draga Luja,
žal mi je, da ste se srečali s predsodki glede dojenja z vašo zdravnico. Verjetno “spada” še v generacijo mater, ki niso dolgo dojile ali pa sama ni uspešno dojila, pa je zato morda njeno mnenje takšno. Njene trditve so strokovno neutemljene, saj dojenje ni zgolj le prehranjevanje, temveč ima tudi pomembno imunološko (zaščitno) funkcijo, ki s starostjo otroka ne izgublja na vrednosti – dokler je otrok dojen, ga protitelesa v materinem mleku ščitijo pred okužbami in/ali omilijo potek morebitnih bolezni. In prav nič ni narobe s tem, da dojenje predstavlja otroku tudi zadovoljevanje njegovih čustvenih potreb. In seveda vaša zdravnica absolutno nima pravice, da izraža svoje mnenje agresivno, na takšen način in s takim tonom. Brez skrbi in nikar se ne počutite kot kriminalka, verjamem pa, da vam je njen “napad” vzel veliko samozavesti in se sedaj sprašujete, ai sploh delate prav. Naj vas potolažim, da je dojenje dveletnika popolnoma normalno za 9/10 tega sveta. Povprečna dolžina dojenja na svetu je namreč 4 leta.
Prilagam povezavo na eno sporočilo nižje, DOJENJE – DO KDAJ:
Večina zdravil je združljiva z dojenjem, razen posebnih antibiotikov, citostatiokov in radioaktivnih sredstev za zdravljenje ščitnice, kemoterapije, itd… Ta zdravila pa se ponavadi tako ali tako ne predpisujejo navadni splošni zdravniki, saj so za hujša bolezenska stanja in se predpisujejo pris pecialistih… Katera zdravila vam je hotela predpisati? Bom preverila pri prijateljici zdravnici, ki je dojenju naklonjena.
Spodaj prilagam še članek, kako se soočati s kritiko dojenja, da boste v prihodnje bolje pripravljeni na podobne situacije. Članek je bil že objavljen na forumu Starši-Staršem, zato TIKANJE (prosim, brez zamere!):
KAKO SE MATERE LAHKO ODZOVEMO NA KRITIKO NAŠEGA DOJENJA?
Prevod iz vira:
Prevedla in priredila: K. Mlinar
Najprej je zelo pomembno naše vedenje in ton našega glasu, ko odgovarjamo na nam zoprna vprašanja o dojenju našega otroka. Spodaj je seznam fraz, ki nam lahko pomagajo v komunikaciji z tistimi, ki kažejo nestrpnost, do dojenja našega otroka. Med njimi boste zagotovo našli kakšno, ki vam bo v določeni situaciji najbolj ustrezala.
1. Uporabljaj sporočilo “JAZ” namesto “VI”. Namesto, da rečete taščici: Vi me vedno kritizirate”, ji recite: “ni mi všeč, da me kritizirate”.
2. ” Rada bi se s teboj nekaj pogovorila. Ali utegneš zdaj?”
3. “Jezna / žalostna / prizadeta sem, ko…”
4. “Zelo sem vesela, da imam vašo podporo on pomoč…”
5. “Neverjetno, koliko znanstvenih raziskav je bilo narejenih v zadnjih letih. Verjetno ste zelo presenečeni, ko vidite, da še dojim svojega malčka. Upam, da bom tudi sama lahko svoji hčerki/snahi v pozitivno podporo in pomoč, ko bo imela svoje otroke…
6. “Vsak ima pravico, da se odloči tako, kakor je najbolje v njegovi situaciji.”
7. “Vesela sem, da ste tako skrbni do našega Mihca. Veliko sem prebrala in se pogovarjala s strokovnjaki o tej temi in sem zelo zadovoljna s svojo odločitvijo. Z veseljem z vami podelim te informacije.”
8. “Menim, da je odločitev o trajanju dojenja individualna, zato spoštujem vaše mnenje, ki ste ga podelili z menoj.”
9. “Naš zdravnik / pediater pravi, da….”
10. “Svetovna zdravstvena organizacija /Unicef / LLLI svetujejo, da ….”
11. “O vašem predlogu bom razmislila…. ”
12. “Vesela sem, da vas skrbi za mojega otroka in da ga imate radi.”
13. “To je vsekakor druga možnost.”
14. “Vesela sem, da … je bilo vse v redu z vašim otrokom in da vam je vaša odločitev ustrezala….”
15. “V zvezi s tem nimamo enakega mnenja. Predlagam, da se ne strinjamo, a vseeno ostanemo prijatelji, OK?
16. “Mislim, da smo izgubili naš skupen, osnoven cilj – dobrobit otroka. Predlagam, da se o tem sedaj ne pogovarjamo.”
17. “To je tema, zaradi katere se prepirajo in debatirajo generacije že stoletja. Predlagam, da se temu izognemo, velja?”
18. “Na obeh straneh imamo tehtne in utemeljene razloge.”
19. “Možno je, da imate prav.”
20. “Potrebujem nekaj časa, da dobro razmislim o tem, kar ste mi povedali.”
21. “Prosim, ne pozabimo, da smo vsi na isti “strani” tukaj.”
22. “Energijo lahko trosimo za kaj pomembnejšega kakor prepiranje.”
23. “To je zelo osebna odločitev. Osebno ne vsiljujem svojega mišljenja komerkoli drugemu.”
24. “Ta tema ni dober predmet za našo diskusijo.”
25. “Zamenjajmo predmet pogovora.”
26. “Predlagam kompromis. Vi ne omenjajte več dojenja, jaz pa ne bom kritizirala vaše pečenke.”
27. “Midva z možem sva Mihčeva starša in to je NAJINA odločitev.”
28. “Vidim, da si močno ženete k srcu to temo.
29. “Naša družina je srečna in zadovoljna. Kar deluje dobro v naši družini morda ne deluje v vaši in obratno.”
30. Le nasmehnite se (pa ne posmehljivo ali cinično) in si mislite svoje.
Možnosti, kako se preventivno izognemo kritikam:
1. Bodite diskretni (ne v lastni hiši bežat v spalnico, a dojite diskretno).
2. Ne pustite se zapletati v pogovore, kateri ne bodo prinesli rezultatov.
3. Izogibajte se spornim vprašanjem, v katerih slutite neodobravanje. Osredotočite se na področja ali teme, kjer imate kaj skupnega.
4. Razložite zadevo, še preden vas o njej povprašajo. Bodite prijazni in jim dajte vedeti, da ste srečna in zadovoljna družina. Na tak način jim daste “dovoljenje”, da so nekateri pač drugačni (glej št. 6 in 29 zgoraj).
5. Naredite vtis, da ste srečni, zadovoljni in samozavestni pri svojih odločitvah, četudi morda vedno niste. Nikar ne izražajte svojih dvomov in težav ljudem, ki se z vami ne strinjajo.
Končno:
1. Dvignite se nad kritiziranje koliko res zmorete brez farizejskega držanja. Pozitiven odgovor, ki kritizirajočega ne ogroža, ponavadi deluje najbolje.
2. Včasih je najbolje kritiziranje kar ignorirati in preceniti vir le tega. VELIKO LJUDI SE POČUTI MOČNO DEFENZIVNIH IN BESNO NAPADEJO, KADAR NEKDO POČNE NEKAJ DRUGAČE KAKOR ONI.
3. Če greste nekam, kjer že vnaprej veste, da bodo vašo situacijo kritizirali, se pripravite vnaprej, tako da vadite zgornje odgovore. Ustvarite si tudi svoje odgovore. Odgovore in situacijo vadite pred ogledalom (to se boste narežali) ali s prijateljico, ki vas podpira in razume. Tako se boste počutili bolj samozavestni.
4. Ko pridete v določeno situacijo se ustavite za trenutek, globoko vzdihnite in se poskusite sprostiti, preden odgovorite.
Več o tem, kako se konkretno soočati s kritiko sorodnikov, izkušnje mamic:
NEW BEGINNINGS, Vol. 6 No. 1, January-February 1990, pp. 28-9, na strani http://www.lalecheleague.org
Prijazen pozdrav!
Karmen.
Bina,
ne želim polemizirati in obračati vaših besed, ker gre potem lahko debata v neskončnost… toda če prav razumem vaše sporočilo torej vsi zdavniki vse vedo in so njihove odločitve vedno strokovne, pravilne in čustveno nepogojene? V strokovno delo zdravnikov se ne spuščam, ker nisem iz stroke. Toda vseeno pa menim, da nimajo pravice obsojati in komunicirati na tak način s prav nobenim svojim pacientom. Vedno je možno najti kompromisne rešitve, seveda če sta obe strani pripravljeni za pogovor. Luja se ni pritoževalo čez strokovnost zdravnice ampak čez njeno obsojanje nečesa, kar njej ni problem in ne rabi pomoči pri tem. Od kod torej tej zdravnici pravica, da to mati obsoja? Če bi Luja rekla, da dveletnik ima dudo in pije po steklenički pa je to strokovno (razen za zobozdravnike) sprejemljivo? In zdravničino mnenje brez argumentiranih dokazov? In z neresničnimi trditvami (da mleko nima nič koristnega za otroka)?
Primer:
Kako je potem možno, da naš pediater priporoča polno dojenje najmanj 6 mesecev in dojenje najmanj dve leti ali dalj? Pediater otrok moje sosede v istem ZD pa priporoča začetek dodajanje goste hrane pri treh mesecih in dojenje največ eno leto? Od kod takšne razlike v znanju, doktrinah (ki naj bi bila vseeno pa le ena, predpisana), osebni percepciji,…? Ali naj potem izbiram med tem kdo ima po mojem mnenju bolj prav, kdo se bolj drži uradnih priporočil ali po tem, kdo je bolj komunikativen, kdo prej ali kasneje (brez preiskav) predpiše antibiotik, …?
slučajno prebiram ta forum.
moja žena tudi doji našo deklico (8 mesecev). Vedno se umakne v njuno “intimo”.
Koliko časa bo dojila se bo sama odločila.
vendar bi imel le eno pripombo. Večkrat gremo na kak obisk k prijateljem ali na žur. Prijateljica tudi doji 2-letnika. Ta ji vleče majico in jo slači kar pred nami. To pa mi res ni všeč. In ona ga doji kar pred nami. Kaj pravite na to?
Dragi Marjan,
tisočletja so matere naravno dojile svoje otroke več let, ne samo mesecev. To je nekaj popolnoma naravnega in zakaj naj bi to motilo druge? Zato, ker so v zadnjem stoletju prsi postale seksualni simbol in večina ljudi v njih sploh ne vidi več njihove osnovne funkcije – dojenje. Dojk, ki jih vidimo razgaljene v vsaki trafiki mimogrede sploh ne opazimo, kadar pa mati doji otroka (še posebej, če gre za večjega otroka) pa je to moteče?
Dragi Marjan,
zasebnost je stvar osebne odločitve, naše okolice in osebne percepcije. Vam se zdi dojenje v javnosti neokusno, meni osebno pa nikakor ne. Zakaj je sprejemljivo javno dojiti tri mesečnega dojenčka, dve letnika pa ne? Seveda nismo v Afriki in nismo v prejšnjem stoletju, toda prvenstvena funkcija vseh ženskih dojk na svetu je že tisočletja dolgo – prav dojenje. Manifestacija kulturnih dimenzij med posameznimi družbami močno variira. Biološka dejstva o dojenju so stalna. Ne obstaja edino en, edini in pravi način in tehnike dojenja, le nekatere kulture živijo bolj simbiotično z biološkimi dejstvi. Večje kot je neskladje med kulturo in biologijo dojenja, več je težav in ženske manj ali slabše dojijo. Zakaj naj bi bilo v javnosti mnogo bolj moteče obnašanje dveletnika, ki javno jasno in glasno zahteva dojko, kakor pa trimesečnega dojenčka, ki zna to izraziti le z jokom?
Zakaj izraz cirkus okoli dojenja? Okoli dojenja ni nobenega cirkusa, tale forum in članki o dojenju v medijih so izrecno namenjeni le v podporo in pomoč pri dojenju, ki v naši kulturi žal ni več nekaj naravnega in samoumevnega.
Za boljše razumevanje vam toplo priporočam, da preberete čanek :
Spoštovani Marjan!
Dajte no, vam se zdi da sodi dojenje večjega otroka v prejšnje stoletje, to da ob cestah visi neomejeno število gromozanskih plakatov razgaljenih žensk – (tudi sama se strinjam ,da ni nič takega, če pokaže kar ima in ji to odgovarja) – to ni nič toda doječa mati- to pa ne . Prepričana sem, da pri vas ne boste imeli težav z razgaljanjem vpričo vseh – saj bo vaša partnerica zagotovo poskrbela za to – glede na vaša stališča okrog tega.Tudi sama sem bolj zadržane sorte, tako, da sin niti ni prosil za dojenje kjerkoli , pa se je dojil še po tretjem letu.Imam pa prav posebej pozitivno mnenje o mamah ki so samozavestne, pogumne, ki povsem naravno podojijo otroka kjerkoli, ne glede na okolico.
In res tale vaša pripomba o stoletju pa je mimo ,da je kaj.
Vse dobro vam želim.
Spoštovana!
Saj ti je že Karmen vse lepo pojasnila.Hvala Karmen.
Jaz ti želim uspešno zamenjavo zdravnice, tudi jaz sem še v času, ko sem sina dojila pisala o slabi izkušnji pri otroškem psihologu – pri treh letih je bil namreč še dojen, tudi jaz sem bila šokirana nad dobesednim izbruhom zdravnice o neprimernosti dojenja – razvadi. A bila sem toliko pri sebi, da sem – na koncu pregleda vprašala doktorico ali je morda s sinom kaj narobe po psihološki plati zaradi dolgega dojenja Uvidela je da je prešla mejo (opaziti je bilo lesk v mojih očeh) in mi je rekla, da zaenkrat ne da je celo nekoliko naprednejši kot drugi triletniki. HALLLOOOOOO! Kritizirala je dolgo dojenje pa sploh ni znala razložiti zakaj.
Kaj hočemo, žal je tako, da je vse preveč tistih ki študirajo medicino zgolj zaradi lepozvenečih nazivov in belih oblačil – in žal ti zasenčijo tisto majhno peščico pravih, predanih delu in ljudem ki niso le številke.
Pa brez zamere.
Prav res, Marjan, zakaj zganjaš tak cirkus okrog dojenja?!
Raje postoj za hip in pomisli, proti čemu protestiraš!
Potem ko smo že tisočkrat slišali od raznih brihtnih buč, da se dojiti v javnosti ne spodobi, si se zdaj našel ti, ki praviš, da pa tudi za domačimi zidovi ni sprejemljivo!
Ampak povej, kaj pa ukreneš na plaži, ko se poleg vaju z ženo “namalajo” babnice brez modrčkov? Upam, da si dosleden in da prav tako indignirano protestiraš.
LP,
Ivana
Jaz se pa strinjam z Marjanom in mi ni jasno zakaj ste ga raztrgale. No, jasno mi je zakaj, saj se na tem forumu zbirajo samo enako misleči, ki ne dovolite možnosti obstoja drugačnega mnenja, kot je vaše in hodite sem potrjevati pravilnost lastnega prepričanja.
In če smo že pri tem – dojke so resda tisočletja namenjene dojenju, so pa tudi tisočletja seksualni simbol in primarni spolni znak, tako da redukcija njihove funkcije na dojenje pomeni enako zanikanje kot tisto, kar vas najbolj iritira – pretirana seksualna konotacija tega ženskega spolnega organa.
Po mojem mnenju je dojenje odraslih otrok (sploh v javnosti) neokusno, ravno tako kot je neokusno razkazovanje prežganih in povešenih dojk na plaži.
Enako sem doživela tudi sama, ko sem pri otrokovem letu in pol omenila svoji zdravnici (stari tam okrog 35 let, tako da ne more biti neka stara šola, pa tudi majhne otroke ima), da dojim in naj mi pač da ustrezen antibiotike, me je prav tako nadrla, da pri tej starosti je pa že čisto preveč, če otroka še dojim in da ga samo razvajam.
Moja reakcija, tako kot ti,sem bila čisto šokirana in brez besed. Po kakšni minuti sem se pa raje v jezik ugriznila, saj je drugače zelo v redu. Mislila sem si pa svoje. In vem, da se mi je takrat zdelo, pa še zdaj, da bi lahko zdravnica svoje mnenje obdržala zase. Je pa res, da mi je potem predpisala ustrezne antibiotike. Vsaj v tem smislu je bila boljša od tvoje.
z.
Drage dolgodoječe mamice,
ne vem zakaj ste tako planile po Marjanovem mnenju. Če bi ga pozorno prebrale bi lahko opazile, da ni proti dolgotrajnemu dojenju, pač pa glede načina. Imam priliko videti, kako je lahko 2-letni otrok, ki zahteva dojenje kjerkoli, verjemite mi, da tudi na včasih neustreznih krajih neprijeten. Sama mislim, da je tako dolgo dojenje pri otroku čustveno nadomestilo, ker opažam, da ga zahteva ob neprijetnih trenutkih /n.pr. ko pade, se udari, je zaspan, po hrani in podobno/ nikakor pa za potešenje lakote. To pa mislim, da je poleg drugega osnovni namen dojenja. Doživela sem tudi reakcijo doječe mame, ki ni bila sposobna
umiriti zahtevajočega otroka, ki je zahteval dojko kjerkoli in ni razumel, da tega ni mogoče.
Jaz sem se pa srečavala s problemom siljenja k dojenju. Sama nisem imela dovolj mleka in je zame dojenje predstavljalo pravo muko.
Moje mnenje je, da če ženski dojenje odgovarja, naj doji, ne glede na to koliko je otrok star in kje se nahajata. In če ji ne odgovarja dojenje, naj jo k temu v porodnišnici ne silijo za vsako ceno.
Pozdravljeni!
Dojenje otrok – predvsem starejših od enega leta, je tema okrogle mize, ki se bo odvijala 28.5.’03, ob 17:00, v Vrtcu Najdihojca, enota Čenča, Lepodvorska 5, Ljubljana. Hkrati bomo otvorili SOBICO, ki bo namenjena doječim mamicam, uporabljali pa jo bomo tudi za individualne pogovore s starši ipd.
Vljudno vas vabim, da se nam pridružite.
Brigita
draga Givana,
ubogi Marjan. Edini od moških, ki si je upal povedati LASTNO mnenje, kar še ni prepovedano.
Malo mu moram dati podpore.
Nikjer ni omenjal seks simbolov niti golote na plaži. Rekel je samo, da ga med žuranjem, verjetno kar v gostilni za mizo med zbrano družbo to pač moti. Saj se pohvalil in je rekel, da tudi njegova žena doji DOMA.
Jaz sem dvakrt dojila. Vedno samo doma v družini. Mi je bilo pač nerodno pred drugimi. Zato nisem nič manj sodobna mati in otroku nič ne manjka . Šla sem za 15 minut pač v sobo in je bilo opravljeno. To je bil moj način, druge pa imajo svoj način dojenja.
Namen vsega skupaj je, nahraniti otroka.
Ali javno, ali bolj zasebno.