Neodgovoren fant
Pozdravljeni!
Pri fantu me zelo moti njegova (zame) neodgovornost. On sicer pravi, da ima do vseh stvari le pozitiven pristop, da na to gleda drugače kakor jaz. Prav, ampak..
Pri nekaterih stvareh je on tako “na izi”, da ne rečem kar ravnodušen, stvari se bodo že porihtale, češ, “bo že”.
On temu pravi optimizem, jaz pa prej neodgovornost.
Oba sva študenta, skupaj dobro leto, oba 26.
Študij gre fajn, a bom navedla en primer: sama bi norela, če bi se mi v enem tednu npr. nabralo toliko stvari, kot se je zdaj njemu, on pa.. -“bo že”.
Vem, da lahko pod pritiskom človek naredi še manj, kakor če bi bil bolj miren, a vendar..
Žal že vem, da mu ni uspelo, a njega to ne bo tako zelo prizadelo, pač sprejel bo, da bo (zaradi ene tako nesmiselne stvari!) moral pavzirati.
Po njegovem to ni nič takega, saj statusa skoraj ne potrebuje, pač bo jedel doma in ne na bone, izpite pa tako ali tako lahko dela naprej..
Ja, seveda.. Saj je vseeno (?!!)
To je le primer, ki se tiče študija. Jih je še ogromno na drugih področjih..
Ne vem, če bo v življenju na tak način lahko dolgo uspešno funkcioniral,
“problem” je, ker mu je do zdaj vedno uspelo, ima neverjetno srečo (to pa pravijo vsi!), vedno se izmuzne skozi po tistih zadnjih, stranskih poteh (čeprav bi lahko šel skozi tudi normalno, kot vsi ostali, a nekako čaka do zadnjega, pozabi ali pa itak ve, da je vedno še ena možnost..). Kot sam pravi, se vedno da- s “pozitivnim pristopom”. Vse v redu, mu privoščim! A vendar mislim, da se mu bo enkrat fajn zalomilo in bo lahko ob življenjsko priložnost, kajti na tak način..
Po eni strani ga občudujem, saj sama nikakor nisem taka, hkrati pa mu potihem želim, da bi lahko izkusil, kaj pomeni resnično boriti se za nekaj in kako se človek počuti, ko ga nekaj res vrže iz tira..
V prihodnosti pa.. ne mislim se na vse moči ubadati s svojimi otroki, ko bodo enkrat v težavnih obdobjih, on pa bo rekel “bo že, saj to je normalno za taka leta, vsi smo dali skozi puberteto, saj bo..”
Ne vem, če bi zmogla. Žal pa ga zdaj ne vidim čisto nič drugačnega!
V trenutkih, ko mene bolj sekira za njegove stvari, kakor njega samega (čeprav je tega vedno manj, nimam več energije), se mi zdi, da, če že, bi sama potrebovala ob sebi moškega, ne pa fanta. In dlje ko sva skupaj, bolj opažam, da je moj še daleč od tega..
Ne mislim ga spreminjati, če tega ne misli narediti zase. A očitno mu to ni potrebno, ker tako ali tako vedno nekako rata, uspe.
O vsem tem sem mu povedala, zelo dobro ve, kaj si mislim o teh njegovih “optimističnih pristopih”, a pravi, da je to pač njegov način.
Kak nasvet?
Naj povem, da se drugače super razumeva, v zvezi več ali manj vse štima, a vedno bolj me moti ta njegov pristop, ki mi za njegova leta res ni odgovoren! Mimogrede, ko sem mu omenila odgovornost, mi je rekel, da je zelo odgovoren, sploh ko gre za “velike” stvari.
Kaj pa je pri študentskem življenju “velika” stvar, če ne ravno študij? To je trenutno njegova EDINA stvar, za katero je odgovoren, da to izdeluje, konča.
Otrok ni, stanuje doma, štipendijo ima, ni mu potrebno delati. Kam boljše ko tako?
Pravi, da sem zanj “velika” stvar jaz. Že res, da se maksimalno trudi za najino zvezo, do mene je zelo pozoren, ljubeč,..,, a vendar- kaj pa ostalo?
Najlepša Vam hvala, da ste me brali!
Spoštovana Barvica,
ja, neodgovornost ali optimizem – to je zdaj vprašanje. Zdrav optimizem je v življenju zelo pomemben, a nima nič skupnega z neodgovornostjo oz. namernim izkoriščanjem »lukenj« in iskanjem stranskih izhodov. Meja pa je zelo subtilna, zunanjemu opazovalcu včasih nevidna in jo lahko včasih določamo le po »občutku«. Saj se vsakemu včasih zgodi, da kaj pozabi, zameša, da mu za kaj zmanjka časa in potem rešujemo to v zadnjih trenutkih velike napetosti. In na nekatere ta stres in adrenalin vplivata pozitivno – storilnost se jim celo poveča (npr. kampanjski študentje – tudi sama sem bila med njimi). Lahko pa se kdaj tudi resno zalomi. Lahko pa to postane tudi način našega delovanja in postanemo že kar malo manipulatorja. In tedaj verjetno v ljudeh okoli nas zbujamo precej mešane občutke – od jeze in negodovanja do občudovanja.
Vsak od vaju vidi stvari drugače, s čimer načelno ni nič narobe, če se lahko o tem pogovorita in prideta do zaključka, ob katerem bosta oba pomirjena in zadovoljna. Je pa vprašanje, ki ste ga načeli pomembno predvsem v luči vajine skupne prihodnosti, kjer se bodo te »razlike« še bolj kazale in vplivale na področja skupnega življenja, ki se pomembno dotika tudi vas. In vaš strah je v tem kontekstu lahko povsem opravičen.
Pomembno se mi zdi, da v tej fazi spoznavanja spoznata in začutita drug drugega in potem vidita, kje sta. Npr. kaj fantu pomeni njegov »bo že« – kaj misli s tem? Občutek imam, da vi čutite, da je zadaj skrito veliko stvari, o katerih pa se še ni dalo zadovoljivo pogovoriti in ki vas zato begajo, njemu pa ne pustijo iti preko »optimizma« (strah pred odgovornostjo, strah pred neuspehom ….). Vendar sta se našla ravno vidva – zato sem mi zdi pomembno, da skupaj premislita, zakaj: od kje prihajajo vajini vzorci ravnanja, od kje strah – vaš ob njegovi neodgovornosti, njegov pred prevzemanjem odgovornosti – oz. kje se je naučil čakati na »zadnji izhod«. In kaj se v vama prebuja ob odzivih drugega – domnevam npr., da ste pošteno jezna nanj. Čeprav se zdijo te stvari mogoče čisto »mimo«, se v takih in podobnih pogovorih skrivajo informacije – zakaj vidva, zakaj ravno takšna in preko sprejetosti tudi pot naprej. Pomembno je, da drug drugega razumeta in čutita, a hkrati je res, da le vsak zase in svoja dejanja lahko prevzame odgovornost, saj drugega ne moreš prisiliti v karkoli. Katero koli vprašanje se že pojavi, kateri koli dvom, je pomembno, da se pogovarjata toliko časa, da ga ali razrešita ali pa lahko z njim zavestno živita (vi morate dobiti zagotovilo glede stvari, ki vas skrbijo glede prihodnosti, da se lahko mirno odločite kako naprej!!).
Všeč mi je bilo, kar ste že sami zapisali – mislim, da ste si že sami napisali tudi odgovor oz. bistvene točke, o katerih se nujno morata pogovoriti in vzeti zares:
»Po eni strani ga občudujem, saj sama nikakor nisem taka, hkrati pa mu po tihem želim, da bi lahko izkusil, kaj pomeni resnično boriti se za nekaj in kako se človek počuti, ko ga nekaj res vrže iz tira.. V prihodnosti pa.. ne mislim se na vse moči ubadati s svojimi otroki, ko bodo enkrat v težavnih obdobjih, on pa bo rekel “bo že, saj to je normalno za taka leta, vsi smo dali skozi puberteto, saj bo..” Ne vem, če bi zmogla. Žal pa ga zdaj ne vidim čisto nič drugačnega! V trenutkih, ko mene bolj sekira za njegove stvari, kakor njega samega (čeprav je tega vedno manj, nimam več energije), se mi zdi, da, če že, bi sama potrebovala ob sebi moškega, ne pa fanta. In dlje, ko sva skupaj, bolj opažam, da je moj še daleč od tega..«
Po enem letu skupne hoje (ali pa še prej) ponavadi nastopi čas, ko se odprejo tudi tako boleče in občutljive teme, kot je tale vajina. Lahko jo vzameta kot priložnost in vidita, kaj bo prinesla. Če imata možnost, bi vama priporočala, da se odločita in obiskujeta tudi kakšno skupino ali delavnice za mlade pare, kjer se bosta tudi učila pogovora o teh stvareh (npr. v Ljubljani, v Novem mestu, Krškem…).
Vse dobro vama želim!
