Obračam se na vas ker ne vem več kaj naj naredim.
Imamo 9 letnika, ki je sicer že ves čas nepotrpežljiv in delno neprilagojen. Ne sodeluje pri igrah, obnaša se otročje – kar nekaj cvili, se meče po tleh ipd…ker misli da bo tako bolj sprejet, zabaven…ne vem. V šoli non stop dela norca iz sebe, da se mu drugi smejijo,on misli da je zabaven. Sto in en pogovor ne pomagajo. Sicer je nadpovprečen učenec, učiteljica ga je mislila predlagati za nadarjenega učenca, vendar to ni storila zaradi njegovega obnašanja. Med poukom je raztresen, rabi veliko časa da si pripravi stvari, na mizi ima nered…Tudi sicer če se mu kaj naroči, v naslednjem trenutku pozabi. Tako je pozabil, da je treba v šolo prinesti herbarij, pa kaj ima za domačo nalogo…ipd ipd. Največji problem pa je njegova neobvadljiva jeza. Zadnjič npr mu nisem pustila v kino ob 19h ker se mi je zdelo prepozno. Dobil je intenziven napad jeze, tako je jokal, kot bi mu kdo umrl, tulil je zraven, kar ni vedel kaj bi naredil, nato je šel v svojo sobo in zrezal pulover, ki ga je imel na sebi. V šoli se večkrat skrega s sošolci. Ne reagira vedno tako hudo, vendar pa je že vrgel sošolki puščico čez cel razred, danes pa so ga sošolke na igrišču izzivale, zato je začel noreti, besedno žaliti in nazadnje tepsti in porivati sošolke stran-skratka utrgalo se mu je. To me skrbi. Ne vem več kaj storiti. Nismo neka neurejena druzina, je pa res, da se tudi kregamo. Partner ima tezave z alkoholom, zato je velikokrat neprimernega obnašanja, že tisti pogled, pa zatikajoč govor…poleg tega tudi nima občutka za otroka. Vendar ni to prisotno v taki meri, da bi v otroku povzročalo tako stisko. Jaz se trudim po svojih močeh, vendar sem tudi večkrat nepotrpezljiva in sitna. Pa se sprašujem ali je možno da to tako vpliva na otroka, da take zganja. Saj niso vsi starši popolni, pa so otroci super. Si res ne smem več dovoliti niti povišanega glasu, da bo otrok ok??? Ali kaj naj storim?? Kako ugotoviti KAJ je narobe s sinom, da bi vedela, kaj spreminjati, kaj popravljati??

Spoštovana gospa Valerija,

kolikor vprašanj ste si tekom pisanja zastavili, toliko ste si nevede nanje že sami odgovorili. Dejstvo je, da se otrok razvija v odnosu z nami, kar pomeni, da vaš odnos do otroka, partnerjev odnos do otroka in vajin medsebojni partnerski odnos na vajinega otroka nenehno vpliva. Vse, kar je v odnosih med vami moč začutiti (čeprav je očem zakrito), tj. jezo, bes, odvečnost, nemoč, negotovost, strah, teror, morda ustrahovanje, nezadovoljstvo, grenkobo, odtujenost,…, vse to vajin otrok stalno občuti, srka, jemlje nase in se s tem identificira. Vse, kar vi lahko občutite v vaši družini, vse to tudi vaš otrok čustveno nosi (se nevede nanj odlaga). K vzgoji vašega otroka pa nedvomno doprinese tudi vedenje vašega partnerja (“Partner ima težave z alkoholom, zato je velikokrat neprimernega obnašanja, poleg tega tudi nima občutka za otroka”) ter vaš odnos do otroka (“sem tudi večkrat nepotrpežljiva in sitna”). Kje so točni vzroki, da se vaš otrok tako obnaša, bo potrebno še odkrivati.

Po opisu vedenja vašega otroka, ki ni v dometu mojih strokovnih zmožnosti, vam predlagam, da se po pomoč ali usmeritev obrnete na otroškega psihologa, pediatra ali morda specialnega pedagoga. Vam pa svetujem, da se s partnerjem vključita v partnersko terapijo, ki vama bo pomagala razumeti vajin medsebojni odnos. Alkohol je namreč partnerjevo blažilo za njegovo bolečino, o kateri skrbno molči in beži pred soočenjem z njo. Vi pa ostajate sami, nemočni, prestrašeni in negotovi ob njem, kar vas od časa do časa že pošteno razjezi. Čimprej se morata začeti pogovarjati o dejanskem stanju in doživljanju drug drugega.

Zagotovo se trudita karseda najbolje, pa vendarle je možno še to preseči. Srečno vam želim.

Valerija,

glede na opisano lahko sklepam, da je vaš otrok hiperaktiven otrok. To mu povzroča omenjene težave v šoli, prav tako pa ima verjetno tudi težave s koncentracijo in pozornostjo. Omenjate njegovo neobvladljivo jezo, ki gre včasih kar čez mejo. Menim, da vaš otrok s svojo jezo v veliki meri izraža vaš odnos s partnerjem. Pravite, da ima vaš partner težave z alkoholom in da se včasih zaradi tega neprimerno obnaša. Sprašujem se, koliko vaše jeze nosi oziroma odigrava vaš otrok. Vprašajte se, koliko ste vi jezni na vašega partnerja, ker ima težave z alkoholom in nima pravega občutka za otroka. Verjamem, da se trudite po najboljših močeh in to vam tudi uspeva. Skupaj s partnerjem se pogovorita z otrokom o njegovem obnašanju in neobvladljivi jezi. Povejte mu, da je jeza nekaj normalnega, vendar pa jo mora regulirati na primeren način (npr. igra, šport…).

Predlagam vam, da se s partnerjem iskreno pogovorite, kaj čutite ob njem in kaj si želite. Bodite iskreni (do sebe in do partnerja), saj je le to zagotovilo za uspešen partnerski odnos. Z vašim otrokom ni nič narobe, saj samo kaže na stisko v vajinem partnerskem odnosu. Zato se osredotočite na vajin odnos in ga s sočutjem poskusite izboljšati. Ko se bo spremenil odnos, se bo spremenilo tudi otrokovo obnašanje.

Srečno!