Nenavadna zgodba
Spoštovani,
trenutno se v mojem življenju odvija (vsaj za moje pojme) nenavadna zgodba. O tem sem velikokrat brala, poslušala, se ob tem nasmejala in pozabila, ker se meni kaj takega že ne more zgoditi. O čem govorim? Zrela, izobražena oseba, avtriteta na fakulteti je položila roko tja, kamor ne bi smela. V trenutku, ko se je to zgodilo, sem otrpnila, pustila roko tam in bila na nekakšni točki nič. Ko sem se zavedla, sem se umaknila. Ampak ne, še se je približeval, me hotel prijeti okrog pasu, pod majico na hrbtu, jaz pa sem ob vsakem dotiku bila bolj vkovana v tla. Ampak to še ni bilo vse, trenutek zatem se mu je pridružil še drugi, njemu enak in si me na enak način poželel, se me hotel dotakniti. Še dobro, da sem zbrala toliko poguma in brez besed, le z vprašujočim in tresočim “kaj?” sem odšla, da se zgodba ni odvijala na drugačen način.
Nihče od nas ni samski. Sama ne bi nikdar prevarala svojega partnerja in sem mu tudi ta dogodek do zadnje podrobnosti opisala. Iz njegove strani je vrel bes iz moje strah. K sreči se je med nama s partnerjem umirilo, ker je uvidel, da sama nisem bila kriva ničesar, saj sem poskušala uiti, kar mi je končno tudi uspelo.
To se mi je zgodilo pred dobrima dvema mesecema in precej časa sem porabila, da sem sploh upala na fakulteto, na vaje in predavanja, bala sem se, da ju zagledam, čemur se pa pravzaprav nisem mogla izogniti, ker me oba poučujeta. Iz dneva v dan mi je težje, kako naj še naprej obiskujem te prostore, ko se jih pa bojim, bojim se tudi tega, da bo to ovira v moji karieri, ki ne rabi biti bleščeča, rada bi pa vseeno kdaj diplomirala.
Kako naj grem naprej?
Spoštovana ga. Alenka,
temu, kar se vam je zgodilo, se reče spolna zloraba, spolno nadlegovanje. In je čisti kriminal in kaznivo dejanje. »Zločin«, ki sta ga gospoda izvršila, je še toliko večji, ker gre za vaša predavatelja (profesorja ali asistenta – saj ni pomemben naziv). Dejstvo je, da ste vi (in še verjetno kup kolegic) njima bili zaupani v poučevanje in onadva sta zlorabila svoj položaj še na posebej grob, poniževalen in zlorabljajoč način, zaradi česar, upam, da bosta zgubila svojo službo na fakulteti. Vas sta namreč ponižala in razvrednotila do konca. Na srečo ste zmogli toliko prisebnosti, da ste lahko dobesedno ušli s tega kraja zločina, preden bi se dogodek razvil še bolj boleče za vas.
Verjamem, da vam je takrat zmanjkalo besed, da ste se počutili na točki nič, saj tudi meni zmanjkuje besed, s katerimi bi lahko izrazila ogorčenje nad krivico, ki se vam je zgodila. In da kar niste mogli verjeti, da se to res lahko dogaja – da to niso samo zgodbe s prve strani Slovenskih novic ali podobnega časopisa – saj se to res ne bi smelo zgoditi. In se ne sme nikoli več. In verjamem, da ste potrebovali kar nekaj časa, da ste se zmogli prepričati, da ste spet prestopili prag tiste fakultete, premagali strah – in tako ogromno tvegali. Namreč sebe spet izpostavili »nevarnosti«, pa čeprav »samo« pogledom, samo tistemu občutku »peklenske skrivnosti«, ki je vas tri za vedno zaznamovala in povezala z zlorabo. Saj če te zlorabi avtoriteta, kako se lahko potem še kdaj počutiš varen v stavbi, kjer se je to zgodilo (predvidevam) oz. kjer sta ta dva človeka še vedno zaposlena in uživata »ugled in spoštovanje« in te poučujeta? Sploh če si upata prestopiti tiste meje, ki so jasne tudi najbolj preprostim ljudem (spoštovanje drugega, osnova pa je spoštovanje telesnih mej – telesne nedotakljivosti, še posebej če gre za odnos »nadrejeni – podrejeni«). Če si te upata »umazati«, osramotiti, ognusiti … Ne vem, koliko se še vedno počutite umazani, osramočeni, krivi (pa čeprav niste nič od tega).
Ne vem tudi, kako boleče in tvegano je bilo načeti pogovor s partnerjem o tem in se še pred njim opravičevati, preden ste ga prepričali, da ste res povsem nedolžna žrtev spolnega nadlegovanja in nič kriva. Koliko ste se najprej tudi tam počutili še enkrat zlorabljeni od še enega moškega. (Ki pa je k sreči kmalu dojel, kaj je res in kaj ne in ki upam, da vam zdaj stoji ob strani in razume).
Rada bi vam povedala, da ste vi res čisto OK, da niste naredili nič narobe, da ste res ravnali modro in pogumno, ko ste zbežali, da ste še vedno čisti in nedolžni, da se vam ni potrebno sramovati tega, kar se vam je zgodilo, je pa sramota za univerzo, fakulteto in pravno državo, da se to dogaja v njenih okvirih in če tega ne bo ustavila in preprečevala. Pri čemer se pa ne more nič spremeniti brez vašega sodelovanja.
Upam, da ste ali pa še boste zbrali pogum in dogodek in dotična storilca prijavili na policijo in nato naprej na fakulteto in univerzo (mogoče na fakulteto tudi preko študentske organizacije – ki tudi mora o vsakem predavatelju podati svoje mnenje – torej oceno študentov). Ne vem, ali ste se o dogodku že pogovarjali s katero od kolegic ali kolegov s fakultete (verjetno niste prva, ki se ji je to zgodilo) – mogoče se lahko povežete in skupaj podate prijavo? In tako dosežete, da se krivica ustavi in vi mirno doštudirate, ne da bi se vam bilo potrebno še kdaj srečati s tema dvema človekoma na fakulteti – kar si tudi zaslužite. Verjamem, da vas je v tem trenutku predvsem strah za vas osebno in vašo prihodnost, a ko boste tudi vi si dovolili začutiti tisti bes, ki ga zdaj za vas nosi vaš partner, potem verjamem, da boste zmogli stvari speljati naprej – ustaviti in prijaviti. In doseči, da se vama z njima v pedagoškem procesu več ne bo potrebno srečati (saj obveznosti lahko opravljate tudi pri kom drugem – le povedati in utemeljiti boste morali in z vloženo prijavo to ne bo težko). Z jezo in besom je namreč lažje postavljati razmejitve in ustaviti zlorabo. Saj je čista krivica, da bi vi zgolj morali upati, da boste »zgolj« diplomirali in tako plačevali »ceno«, ker se niste pustili »dovolj zlorabiti« – pripada vam, da imate odprte vse možnosti razvoja bleščeče kariere in ne da vas lahko ustavita »dva tipa, ki se ne zmoreta obvladati in ki zlorabljata študentke«. Hkrati pa je to najboljši način, kako »iti naprej« – tako da njima in sebi dokažete, da vas zloraba že ne more ustaviti in ne boste dovolili, da bi se to zgodilo še kdaj.
Če imate občutek, da rabite oporo in pomoč strokovnjakov in želite stvari speljati naprej skupaj z njimi in se tako čimbolj zaščititi, potem vam priporočam, da se obrnete na Beli obroč, društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj ([email protected]), kjer vam bodo pomagali odlični strokovnjaki pravniki (npr. Vlasta Nussdorfer). Podobno pomoč lahko dobite tudi na Združenju proti spolnemu zlorabljanju. Več informacij o obeh najdete na internetu.
Oporo za vas, če imate občutek, da to potrebujete sami ali celo oba s partnerjem, ker vas/vaju je dogodek tako močno zaznamoval (kar je povsem normalno) ali pa še celo prebudil kakšne druge težke spomine, lahko najdete tudi na drugih naslovih – npr. različnih terapevtskih centrih (v Ljubljani se lahko obrnete na Frančiškanski družinski inštitut, Ljubljana, tel. št. 01 /200 67 60, če prihajata od drugje, vam še lahko sporočim kontakte, če boste želeli).
Vse dobro in opogumite se in ustavite zlorabo! Pripada vam, da poskrbite zase!
Hvala za odgovor in nasvete!
Za zdaj še ne bom ukrepala s prijavo. Ker sem “primernega” kova, vem, da je treba imeti še pa še dokazov in da ko se človek zaplete v kaj takega, se zlepa ne reši vseh procesov, kartoteke ipd.
Če se bo to ponovilo (bilo je prvič), bom bolj pripravljena pripravljena (diktafon imam vedno od takrat v žepu), bom imela vsaj kakšen dokaz, ki pa se ga žal da tudi spodbijati, vendar manj.
V tem času, kar sem poslala sporočilo sem se že uspela konfrontirat in doseči opravičilo, tudi s partnerjevo pomočjo.
Priznam, da sem sama veliko kriva, ker si sploh nisem mislila, da lahko ob prijazni besedi pride do napačnega tolmačenja le-te in da nisem bolj trezno odreagirala, vendar kot neka najstnica, stara sem pa sicer veliko več.
Zdaj bom na take stvari, tudi pri drugih, veliko bolj previdna in pozorna, da se mi to nikoli več ne bo zgodilo.
Hvala za razumevanje.
Spoštovana ga. Alenka,
odločitev, kaj boste naredili s svojim doživetjem, je vaša. Sem vesela, da se niste pustili povsem prestrašiti in ste celo dosegli opravičilo. To je res moral biti za vas velik korak, ki ste ga naredili zase, da boste zmogli sploh normalno še kdaj prestopiti prag predavalnice. In pohvala partnerju, ki vam je stal ob strani.
Verjamem pa tudi, da ste se prestrašili celotnega postopka in ste raje sklenili »poravnavo« (moralno). Ne bi želela, da se počutite zaradi tega dolžni ju »ščititi« na način, da ne podate prijave kdaj kasneje. Ker boste vi še vedno vsaj nekaj časa hodili prestrašeni naokoli (sicer z diktafonom in z več opreznosti) in tako imeli dejansko oteženo življenje in čutili posledice, onadva bosta pa »fajn«, ker sta se opravičila in bosta odslej bolj pazljiva, kaj počneta, kar pa ju še vedno ne bo ustavilo, da ne bi zlorabljala naprej – če ne z dotikom, pa vsaj s (perverznim) pogledom ali besedo, če ne vas, pa koga drugega. Zlorabiti posameznika se namreč da na več načinov – in dotik ni pogoj, zadostuje že pogled.
Mi je pa res žal, ko vidim, da nase jemljete del odgovornosti za zlorabo, ki se je zgodila, ki pa ni vaša. Predavatelji na fakulteti si preprosto ne smejo dovoliti napačno razlagati prijazne besede svoje študentke, ne glede na svojo in njeno starost. Če veš in spoštuješ meje, s katerimi te seznanijo na vsakem pedagoškem »kurzu« (ki sta ga verjetno »dala čez« tudi onadva), potem do tega preprosto ne sme priti. Ali pa preprosto nimaš kaj iskati na fakulteti oz. v katerem koli pedagoškem poklicu. Enako velja za vaše »ne najbolj trezno reagiranje« – saj je bilo zelo ustrezno glede na razmere (saj ni realno pričakovati od sebe, da bi ob zlorabi zmogli razmišljati in se odzvati, kakor bi se lahko sicer). Ne glede na vse sta onadva odgovorna za to, da sta prekršila pravila, ki veljajo. Zakaj bi pa vi morali skrbeti zanju in za njuno lepo vedenje in prevzemati odgovornost zanj? Preprosto niste bili v enakovrednem položaju moči – in tega se ne da spremeniti.
To je tako kot otrok v družini sprejme odgovornost za vse mogoče zlorabe, ki se mu dogajajo s strani staršev: saj sem sam kriv, sem že kaj naredil, nisem preprečil, sem sodeloval, se nisem dovolj upiral, nisem takoj ustavil … Pa saj ne moreš in ni tvoja dolžnost! Je pa krivica, da moraš na ta način razmišljati. Zloraba namreč (skoraj vedno) s sabo prinese tudi povsem popačeno sliko odgovornosti in razmerij moči. Rablji znajo zmanipulirati naš občutek za realno sliko dogajanja, predvsem pa za odgovornost in z njo povezano krivdo.
Upam, da ste lahko vsaj malo jezni nanju – če že ne toliko, da bi podala prijavo. Jeza je namreč tisto čutenje, ki vas lahko zaščiti pred ponovnimi zlorabami (tu ali pa kje drugje) in ne strah, ki vas lahko naredi celo bolj senzitivno za zlorabe.
Rada bi vam povedala tudi, da na fakultetah velja in se tudi izvaja ničelna toleranca zoper spolno nedotakljivost in so že bili primeri, ko so odpustili predavatelja iz krivdnih razlogov (tega včeraj še nisem vedela, sem pa preverila pri pristojnih inštitucijah).
Lep pozdrav!
Spoštovani,
imate zelo prav kar pišete. Ampak s tem, da nisem nikomuir povedala, sem zaščitila tudi sebe, zakaj? Ker ni prišlo do “ta prave” zlorabe (posilstva), sem pri sebi sklenila, da se zaradi premalo dokazov, še zaenkrat, če se slučajno ne bo zgodilo kaj hujšega, ne mislim izpostavljati. Poleg tega se to ni zgodilo v prostorih fakultete, ampak sredi belega dneva na povsem drugem prostoru in čisto slučajno. Mislim, da sem zaenkrat naredila dovolj, opozorila sem, dala vedeti, da šibkost, ki sem jo pokazala, ni moja stalna vrlina in da se pri svojih 29 že znam postaviti zase in če bo kdaj prišlo še do česa takega, bodo sledile grobe sankcije, še posebej zato, ker bom pripravljena in manj prestrašena oz. neprijetno presenečena.
Mi je pa ob vsem tem pomagalo in kar je resnično pomembno (tudi pri drugih težavah), da sem lahko popolnoma zaupala partnerju in konec koncev da obstajajo takšni forumi, kot je vaš, kjer lahko človek izpove kakšno neprijetnosti brez zadržkov, za kar se vam tudi iskreno zvaljujem.
Pa še nekaj, pravite, da ste presenečeni, da krivdo valim nase. Mogoče marsikatera punca ne ve, kako njene besede delujejo na drugega moškega. Sama sem izkusila, da preveč prijaznih besed in lep nasmeh zna voditi tudi kam drugam, ljudje smo različni in nikoli ne veš, kaj se drugim plete po glavi. Zato naj bo vsaka punca resnično previdna, kako obrača svoje besede.
Hvala!
Lp
Alenka