Lepo pozdravljeni!

prosim vas za nasvet. Moja težava je naslednja. Stara sem 23 let in pred kratkim sem se poročila. Izhajam iz družine, ki je bila popolnoma ” razbita “. Oče je delal v Nemčiji in je imel tudi težave z alkoholizmom, mama je bila pod velikim stresom in to je tudi vplivalo na naju s sestro. Bila sem vedno po nadzorom in vedno sem delala, kar mi je nekdo naročil oz. kar se je pričakovalo od mene.

Mož je tudi moj prvi spolni partner. In z njim sem že 6. Let. Ne vem, kdaj se je najina zveza začela spreminjati, vendar v tem odnosu ne zdržim več. Sva tudi iz različnih kultur in sva si precej različna. Vedno jokam, nikoli nisem deležna njegove podpore ali tolažbe, in kar je najhuje, vedno ima v vsem on prav in jaz sem tista, ki ima vedno narobe. To me spravlja ob pamet. In ne glede koliko sva se o tem že pogovorila, nima nobenega učinka. Ko se skregava, me ignorira in noče komunicirati z mano. Ni pripravljeni sodelovati v pogovoru, niti ne želi spremeniti nekaterih stvari, ki me motijo, in ko mu povem, da ne morem več tako, mi reče, pač če ne gre, ne gre.

Želim si spremeniti odnos, vendar ne vem, kaj naj naredim, in če je to sploh vredno. Moram povedati še to, da sem zaposlena preko študentskega servisa in me tudi nameravajo zaposliti, ko naredim nekatere izpite. Sicer pa je težava naslednja. Nimam ga moči zapustiti, saj se ne nenehno sprašujem, če je res težava tudi v meni in kaj delam narobe. Tu pa so tudi ostala vprašanja… Kam iti?? Domov ne morem, ker imam z mamo zelo slab odnos – mama je zelo posesivna, vedno mora biti po njeno, ne smem nikamor, tudi tuširati se ne morem, kolikor želim – saj ji porabljam vodo. Si predstavljate? Torej kaj storiti?? Prosim pomagajte mi in mi svetujete, kaj naj storim. Ne vem, na koga naj se obrnem po pomoč.

Hvala za odgovor!

Spoštovana »Nesrečna«,

ko preberem vaše vprašanje, se najprej vprašam, kdaj si boste začeli verjeti. Zaupati svojim občutkom, potrebam… Kdaj se boste ob pogledu na svojih 23 preteklih let toliko razjezili ob vseh doživetih krivicah, neupoštevanju, diktiranju ipd., da boste rekli – ej, dovolj nemoči, nočem več biti nesrečna. Ker vam res ni treba, ker imate odprte vse možnosti – ste na pragu življenja.
Verjamem pa, da so vas življenjske okoliščine naučile predvsem nemoči in pasivnosti, saj velikokrat niste imeli izbire (kot otrok). In ostal je strah, nemoč, občutki krivde (kot da bi vi lahko kaj pomembnega spremenili – pa niste mogli v svoji izvirni družini, saj ste bili le otrok, niti ne morete zdaj v vajinem zakonu brez resnega sodelovanja moža, lahko pa date pobudo).

Kar se vajinega odnosa in zakona tiče, se boste vi sami pri sebi morali odločiti, kaj želite, koliko ste še pripravljeni vložiti, koliko mu še zaupate, kakšne možnosti vidite. In se pogovoriti z njim. Če res ni pripravljen nič več vložiti v vajin odnos in vajino medsebojno razumevanje, ampak mu je vseeno (če pač ne gre, ne gre), potem je na vas, da se odločite, koliko časa še želite »ždeti« v tem odnosu (tako kot je vaša mama ždela v odnosu z očetom in bila pod stresom). Ceno takega »ždenja« poznate iz lastnega otroštva in jo že okušate tudi v sedanjem odnosu. Ni vam treba, ker je krivično do vas. In ko boste imela otroka, bo še bolj krivično do njega. In verjamem, da ne želite, da vaš otrok čez 23 let postavlja enako vprašanje strokovnjakom.

Če vas prav razumem, to, kar vas drži v odnosu, so občutki krivde oz. strah, da je težava tudi v vas. Občutki krivde so ponavadi samo obramba pred težjimi občutki – strahom, sramom, zapuščenostjo, osamljenostjo… Razvijemo jih v otroštvu zato, da lahko sploh čustveno preživimo. Zato jih v terapiji strogo razmejujemo od odgovornosti. Vi nosite polovico odgovornosti za vajin odnos, ne morete pa narediti nič namesto njega, ne morete ga prisiliti v karkoli, če se sam za to ne odloči.

Ne bi upala soditi, kaj delate narobe v zakonu, saj o tem niste veliko pisali, a glavno »napako«, ki jo vidim, da ste vi nesrečna in nemočna, je vaša vdanost v usodo, nemoč, občutek nevrednosti – kot da vi nimate pravice zase poskrbeti aktivno. Ja, zaznamovani ste s temi občutji iz otroštva in tako nehote privlačite tudi ljudi in se zapletete v odnose, kjer se ista občutja v vas lahko ponovijo. Niste krivi, da ste ob domačih razmerah razvili te strategije preživetja, ki so bile za vas kot otroka koristne, saj se je tako očitno v vaši družini najlažje dalo preživeti. A zdaj ste odrasli in odgovorni, da te nezdrave vzorce počasi predelate in se naučite novih. Ne vem, če bodo novi »vzorci« rešili vaš zakon, ker ne vem, kako bo vaš mož sprejel samozavestno ženo – ali je toliko fleksibilen, ali se bo ustrašil in bo želel nemočno in pokorno ženo (in tega se vi verjetno tudi bojite in to je tveganje, ki ga boste morali sprejeti). A prepričana sem, da je to del poti ven iz vaše nesreče in nemoči. Potlačena jeza, ki je v vas, mora na plano in mora biti porabljena v vaše dobro. Izkoristite jo kot energijo in moč za spremembo.

V tem trenutku je za vas zelo dobrodošla tudi dobra prijateljska podpora, ko vas bo »zvil« strah ali krivda in drugi težji občutki. Glede na vašo zgodbo in močno ukoreninjene vzorce boste verjetno potrebovali tudi terapevtsko pomoč. Kar se tiče mame – ni se vam potrebno vračati na »kraj zločina« in se spet pustiti zaplesti v mrežo. Glede na vaše prihodke preko »študenta« in možnosti nadaljnje zaposlitve, me ni strah za vaše preživetje, verjamem, da se boste znašli in poskrbeli zase.

Opogumite se in sledite sebi!

Živijo!

Počakaj še malo in pojdi, ko boš imela službo, v podnajem.
Te zelo razumem, ker imam takšno mamo in takšnega moža – le da še pije.

Prosim pa te – počakaj in ne še zanositi, kajti jaz bi se kar “fentala”, ker sem v to “k…” moje življenje vpletla še nedolžne otroke.

Vedno jokam, nikoli nisem deležna njegove podpore ali tolažbe, in kar je najhuje, vedno ima v vsem on prav in jaz sem tista, ki ima vedno narobe. To me spravlja ob pamet. In ne glede koliko sva se o tem že pogovorila, nima nobenega učinka. Ko se skregava, me ignorira in noče komunicirati z mano. Ni pripravljeni sodelovati v pogovoru, niti ne želi spremeniti nekaterih stvari, ki me motijo, in ko mu povem, da ne morem več tako, mi reče, pač če ne gre, ne gre.

To so moški, drugačni ne znajo bit! Kaj njim mar naših solza, zberi voljo in se odloči, tako, kakor čutiš sama!! Spremenila ga ne boš, če ti je lažje se ohladi in postani led nato pa tiho odidi, brez kakšnih opazk ali hudih govoričenj in metanja besed v obraz…..spoznala si, da on ni zate, na tebi pa je če boš odšla ali ostala…..

quote]

potiho se pripravi in pojdi. počasi….

Premlada si, da bi se vdala v usodo. Pri 23 – ih letih in brez otrok lahko gore premikaš. Bodi pridna v službi, da jo res dobiš in obdržiš, potem pa dalje. Veliko nas je bilo podnajemnikov in verjemi, da ni tako hudo. Glavo pokonci dekle! Vse je še pred tabo.

Vidim, da si dobila same nasvete o odhodu razen od Gos. Anice Koprivc. Jaz pa ti pravim takole, najlažje resnično najlažje je kriviti njega in oditi….a to še zdeleč ni rešitev….to je le beg pred reševanjem težav. Midva z možem sva imela podoben odnos a večonoma stvari s je spremenilo ko sem se jaz postavila zase in nisem bila već le pasivna. Postavit se zase ne pomeni da ga prosiš naj se on spreminja zaradi tebe ampak, da ti sama poskrbiš za svoje potrebe in pri sebi raziščeš zakaj te to njegovo obnašanje spravlja v obup a hkrati si želiš ostati z njim.
Svetujem ti v branje knjigo Christian Gostečnik Poskusiva ponovno. Knjiga je naporna z branje a ogromno stvari ti postane jasnih. Zakaj si izberemo tako zakomplicirane partnerje??? Odgovor je le en, ker se le ob njih počutimo tako domače in sprejete, kot v domači družini. Resnica je kruta a kako naj si ženska izbere nežnega in ljubečega človeka, če pa ob njem ne bi zdržala. Tega nisi navajen in tega ne moreš sprejeti. Jaz na tvojem mestu ne bi odšla ampak bi začela delati na sebi!!!!!!!!!! Ne na tem kako bi ti on dal kar rabiš, ampak kako sama sebi dati kar rabiš. Želiš si da bi bil on razumevajoč in nežen….bodi ti najpreje nežna in razumevajoča do sebe. Nehaj se poniževati, kaj ni že čas da prisluhneš sebi in iztrgaš iz sebe vse tisto v kar so te prepričali starši. ( dobra knjiga Strupeni starši).Ne pričakuj da ti on daje stvari, sama poskrbi za svoja občutja. Knjig na to temo je ogromno le pogumno…………jaz sem prebrala ogromno literature in ni mi žal de sem ostala z možem: Imava tri otroke, življenje je lepo če ga kot takega sprejmemo in se iz njega učimo. Za vse kar se mi dogaja ne obtožujem druge ampak se probam iz boleče izkušnje kaj naučiti.

V primeru da se odločiš za odhod ti garantiram da se ti bo vse skupaj ponovilo z novim partnerjem v malce drugačni obliki a bolelo ne bo nič manj. Dokler boš ostalim dovolila da ti ustvarjajo lastno samopodobo ne boš srečna, nauči si prisluhniti…je težka a se splača, bodi zvesta sebi in srečno