Vljudno vas prosim za odgovor na naslednja vprašanja v zvezi z gluhoto (prelingvalno in postlingvalno):

1) Zakaj se vse gluhe (prelingvalno in postlingvalno gluhe) meče v isti koš, ko se govori o gluhih (npr. ko se kje prebere besedo gluh, so s tem mišljeni vsi tisti, ki imajo izgubo sluha po Fowlerju večjo od 95 %, ne glede na čas izgube sluha), ne glede na to, da biti prelingvalno gluh ni isto kot biti postlingvalno gluh?
2) Ali ne bi bila za postlingvalno gluhega bolj primeren izraz “zelo težko naglušen” ali “popolnoma naglušen”, saj imajo le-ti več skupnega z naglušnimi kot pa s prelingvalno gluhimi?
3) Zakaj zdravniki na kliniki ne povedo postlingvalno oglušelemu, ko ogluši, da ni ne tič, ne miš (oz. bolj strokovno, da ni niti naglušen, niti prav gluh) ampak rečejo kar, da je gluh? Potem pa gre takšna oseba v društvo gluhih, kjer vidi, da so gluhi vse drugačni od njega…
4) Koliko je v Sloveniji prelingvalno gluhih? Postlingvalno gluhih? Naglušnih?
5) Od katerega leta dalje se šteje, da je otrok oglušel postlingvalno?
6) Ali je postlingvalno gluh otrok, ki ogluši tik pred vstopom v šolo, glede izobraževanja na istem kot prelingvalno gluh otrok?
7) Ali se lahko postlingvalno gluhemu sčasoma poslabša govor, tako da postane podoben govoru prelingvalno gluhega?
8) Ali mi znate prosim strokovno pojasniti, kako je mogoče, da oseba s polževim vsadkom prepozna zvoke okolja (npr. zvonec, pasji lajež, itd) – in tudi zelo tihe zvoke, kot je npr. tipkanje, ne razume pa govora (normalno glasnega in tudi zelo glasnega) brez odgledovanja (branja z ustnic)?

Za odgovore se vam vnaprej najlepše zahvaljujem.

Spoštovani!

Veliko je vprašanj, na katero ne morem odgovoriti, ker ne vem. Vsa ta vprašanja so splošna in ne individualna – kot da bi želeli pisati članek v časopisu ali polemizirati in povedati kaj vse ni v redu. S slednjim se strinjam, vendar žal spremeniti jaz osebno ne morem.

Lp IB.