Meni se zdijo vsi cerkveni obredi maškarada. Nikoli ne bom pozabila
dogodka, ki se je zgodil letos, ko je mati ustrelila svojo hčerko Uršulo
(za kar je bila že obsojena) samo zato ker je hčerka imela bolj svoboden pogled na življenje, kot ona, ki je bila goreča vernica, prav tako pa tudi njen mož. To dekle, ki je imelo še celo življenje pred seboj,je morala umreti zaradi svoje fanatično verne matere.

Sklep;
zaradi ene neuravnovešene fanatične ženske s(m)o vsi verniki fanatični in slabi?

Naj še jaz dodam svoj komentar k osnovni temi…

Te smem vprašati, koliko vernih ljudi pa poznaš? 10, 50, 100? Pa tudi če jih 1000 – se zavedaš kako majhno število je to v celotnem številu vernikov po vsem svetu? Kaj misliš, kaj bi dobila, če bi vse, ki se razglašajo za verne, porazdelila od najhujšega kriminalca do največjega svetnika? Gausovo krivuljo – saj veš, tisto razporeditev, kjer je en majčken delež skrajno negativnih, en majčken delež skrajno pozitivnih, velika večina pa povsem povprečnih. Škoda, da imaš le slabe izkušnje, toda vedi, da je takšno posploševanje res krivica do vseh, ki so verni in so umirjeni, prijetni, zanesljivi. Jaz osebno poznam takšne, kot jih opisuješ ti (in ob njih mi je zelo težko, da se navzven kažejo kot težki verniki, potem pa delajo čisto drugače in s tem mečejo slabo luč okoli sebe – rezultat tega je tudi tvoj post) in tudi takšne, ki so res čudoviti ljudje.

Redovnice (ti jih imenuješ nune – kar je mimogrede povedano zastarel izraz in velikokrat uporabljen kot posmeh, žaljivka) niso poročene z Jezusom v dobesednem smislu, ampak gre za prispodobo. Poročiti se v človeškem jeziku namreč pomeni, da se javno izpoveš, da nameravaš celo življenje preživeti z izbrano osebo in vse svoje moči, talente deliti z njo, skupaj z njo ustvarjati… Glej, noben, ki se prostovoljno odloči za poroko, takrat ne razmišlja o tem, da bi se mogoče kdaj ločil, ampak je prepričan, da ima ob sebi človeka, kateremu se želi predati za celo življenje. Tako je v redovništvu. Ženska, ki čuti, da je to njen način življenja, da se želi posvetiti Bogu, ljudem…, želi to storiti za celo življenje, ne samo za nek določen čas. In ker je Kristus tisti, ki ponazarja Cerkev, ki je “njena glava”, se simbolično reče, da se redovnica zaroči s Kristusom, da je on njen nebeški ženin. Vendar v uradnem obredu posvetitve tega ni – je le zaobljuba, da bo celo življenje živela na določen način (formulacija teh zaobljub je odvisna od reda, a nikjer v njih ni, da bi redovnica izpovedala – jaz ta in ta se poročim z Jezusom). To, da je poročena z Jezusom, je prisotno le v ljudski govorici. Seveda če vzameš to dobesedno, ni nič več jasno.
Še komentar k tvoji točki b – gledano skozi cerkveno pravo (ne bi zdaj o tem, kakšno mnenje ima kdo o teh postopkih in pravilih) ločitve zakoncev ne rabi potrditi papež, ampak cerkveno sodišče, vezano na škofijo, kjer je bil zakon sklenjen. Če tam razsodijo, da je bil zakon ničen (da pri sklenitvi zakona kakšna zadeva ni štimala, pa se takrat ni videlo) se sklenitev zakona razveljavi. Pri tem nima papež ničesar. Mora pa papež dati razvezo duhovniškega posvečenja ali večnih redovnih zaobljub.
Redovnice niso ljubosumne druga na drugo zaradi tega, ker bi se vsaka čutila kot “Jezusova žena” in bi potem grdo gledala njegove “druge žene”. Redovna skupnost se smatra kot skupnost sestrinstva, zato se tudi redovnice med seboj nazivajo kot sestre. Mogoče bolj enostavno povedano – niso konkurenca ampak sodelavke.

Je zdaj kaj bolj jasno?

jaz sem sicer iz verne družine, ampak že od malega nisem marala ne verouka, ne cerkve, zdaj pa v cerkev sploh ne hodim. enostavno pač nikoli nisem čutila vere tako, kot jo tam interpretirajo. verjamem v boga na svoj način in vero v njega izkazujem povsod in zmeraj. za to ne rabim hodit v cerkev tisto uro vsako nedeljo.

kar se pa vernikov tiče: ne strinjam se z njihovimi pogledi na življenje in se jih zato tudi izogibam. pač ne morem prijateljevati s človekom, ki ne tolerira nič, kar je drugačno od njega in z lahkoto obsoja ljudi na pekel ipd. tukaj mislim na ženske, ki so naredile splav; homoseksualce; mladino, ki sexa; ljudi, ki uporabljajo kontracepcijo, itd. verniki (mislim na tiste, ki hodijo v cerkev) so ponavadi tudi veliko bolj nacionalistični in rasistični kot tisti, ki ne hodijo. ne pravim, da so vsi verniki taki, ampak večina jih je. pa jih ne rabim vseh osebno poznati, saj lahko njihova stališča slišiš tudi v medijih in podobno.

moti me pa še ena stvar: to, da fanatično branijo cerkev kot inštitucijo in trdjo, da so vsi ti pedofilski škandali, bogatenje, pokvarjenost…le plod domišljije ateistov. ne razumem, zakaj ne morejo priznati, da tudi cerkev greši in da je kriva, ker ščiti grehe svojih župnikov.

Tajfun, a mi lahko, prosim, poveš, v katerih medijih si brala (ali slišala), da verni ljudje obsojajo ljudi drugačnega prepričanja na pekel? Me res zanima, ker jaz to nisem še nikjer videla.

To pa, ja, da zagovarjajo svoja stališča, ki so verjetno drugačna od tvojih. Pa kaj? To so pač stališča, s katerimi se ti ne strinjaš, pa je, ali ne? Jih pač ne boš upoštevala, če meniš, da so napačna. Morda nisi opazila, ampak tudi ti ne toleriraš stališč vernih.Da ti slučajno ne trkajo na tvojo vest, ker se jih kar izogibaš?

Če te bo pa kdo obsojal na pekel zaradi tvojega prepričanja, mu pa mirno reci, da slabo pozna svojo vero. Jezus sam je namreč rekel: Ne sodite, da ne boste sojeni. In še: Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! Znano? To piše v Matejevem evangeliju.

In še to mi razloži, kako Cerkev ščiti grehe svojih župnikov? BTV, v moji fari se je do sedaj zamenjalo 5 župnikov. Nisem opazila kakšne pokvarjenosti na njih. Res je eden od njih (že pokojni) imel otroka, ampak je bil dober človek in je užival spoštovanje vernih in nevernih.Eden je imel pa precej oster jezik in čez tistega so imeli vsaj neverni veliko za povedati. Tudi jaz se zmeraj nisem z njim strinjala in sva tu pa tam “vžgala” kakšno ostro debato – pa nisva zamerila eden drugemu. Človek pač kot vsi! Hudoben pa ni bil.

Tako, kot imaš ti pravico do svojega mnenja, ga imam najbrž tudi jaz, čeprav je povsem drugačno od tvojega. Obe pa morava najprej pred svojim pragom pometati. Se poskušam tega držati, pa mi tudi vselej ne rata. Pa srečno!

Biblija. Katekizem. Družina. Ognjišče. Tega ne poznaš in ne bereš? 🙂

Seveda, v modernih časih tudi Cerkev ne mara direktno povedati, da vsak, ki umre nespokorjen v smrtnem grehu, pač pride v pekel, to je predkoncilska oblastniška retorika, ki se v 21. stoletju, ko Cerkev pospešeno izgublja civilno oblast, ne obnese več. Rajši ta del svojega nauka pove bolj ušesom prijazno in zavito v celofan, kar pa še zmeraj ne pomeni, da uči kaj drugega. In kar ne pomeni, da ni cilj vsake religije zlepa ali zgrda uničiti enakopravnost drugačnosti v civilni družbi in civilno pravo podrediti svojemu nauku. To se takole direkno povedano sliši tako grdo, da bo itak vsak vernik protestiral, ampak prav tako ne spremeni dejstva, da je za katolika idealni svet tak, kjer bi bili vsi katoliki in kjer bi bila država podrejena cerkveni oblasti in da je za ta idealni svet pripravljen tudi narediti kakšen korak v to smer.

Lahko pa narediva kratko teološko vajo, da se bova izognili celofanu. Sem ženska, ki ima žensko partnerko, kar pomeni skupni kruh in postelja in otrok. Tega seveda ne obžalujem, to je moje življenje. Dobro poznam cerkveni nauk in ga zavračam. Kaj bo z mano po katoliškem nauku, če umrem v tem istem prepričanju?

Zdaj mi je pa že blazno zanimivo, da je praktično vsak vernik popolnoma slep za to, kako nespoštljiv in nagravžen v odnosu do sogovornika je pravzaprav ta kvaziargument. In potem taki jokate, ko vam nekateri pišejo, da imate oprane možgane. Tudi to je kvaziargument, ki ga zmeraj ostro kritiziram, ampak hitrost, s katero verniki pozabljate na najhujše osnove medčloveškega spoštovanja in celo bontona, je pa osupljiva.

Celo verniki se boste morali počasi navaditi, da nismo vsi kritiki Cerkve nepismeni idioti, ki ne vejo, kako zgleda cerkev od znotraj, kaj je to metropolit in kaj pomeni Emanuel in sploh ne vejo, o čem govorijo. Bo treba na plan privleči prave argumente in ne zgolj iskanja teoloških lukenj v znanju nasprotnika, kjer se lahko mimogrede izkaže, da tudi vaše poznavanje lastne vere ni ravno za desetko.

Berem Biblijo, Janis, tudi Družino. Vendar nisem v tem čtivu nikjer zasledila, da bi verni ljudje drugače misleče kar obsojali na pekel. Kar se tiče Biblije, jo je treba znati brati – ni to kuharska knjiga, niso navodila kakšnega sodobnega duhovnega guruja, tudi zgodovinska knjiga ni. Koristi, da si prebereš opombe prevajalcev (jaz uporabljam študijsko verzijo standardnega prevoda), da besedilo bolje razumeš.

Kar se tiče Družine, je pač cajteng kot cajteng.Imam naročeno, v njej najdem veliko zanimivega z duhovnega področja. To pa ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar preberem v njej. Tudi nestrpnosti je nekaj, ampak moram reči, da ne toliko kot v drugih časopisih. Z nestrpnostjo se seveda ne strinjam.

Janis, bi bilo dobro, da bi razčistila v sebi, kaj je smrtni greh. To ni dejstvo, da ne hodiš k maši. Sovraštvo, napuh in samovšečnost, to pa je že lahko. Če dovoliš, da se razraste v tebi.Vsi smo k temu nagnjeni (pomisli na zgodbo o Adamu in Evi).

Tudi kritiki Cerkve se boste morali počasi navaditi, da verniki nismo vsi nepismene ovčke, ki verjamejo na vsako fajmoštrovo besedo. Da smo ljudje, ki razmišljamo in se učimo. Drži, moje znanje vere sploh ni za desetko. Velikokrat se ustavim ob kakšnem besedilu iz SP in postavljajo se mi vprašanja: kako? Zakaj? Tega ne razumem! Ponovno berem, razmišljam in presojam.

Da pa neverni ne tolerirate stališč vernih, pa ni kvaziargument. Kar tale svoj odstavek še enkrat malo samokritično preberi. Je pa problem, ker se stališča vernih zdaj pojavljajo v javnosti, kar dolgo ni bilo dovoljeno. In s tem imate nekateri težave.

Janis, sama boš morala razčistiti s svojo notranjostjo, jaz ti pri tem ne znam pomagati. Povem pa ti, da sem ravno sinoči prebrala v Sv.pismu zgodbo o bogatem mladeniču, ki ni hotel zapustiti svojega bogastva in se pridružiti Jezusu. “Lažje je priti velblodu skozi šivankino uho kot pa takim v nebeško kraljestvo” je bil oster Jezus.Na zgrožene poglede prisotnih pa je rekel: “Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče”. Torej?

Lahko pa narediva kratko teološko vajo, da se bova izognili celofanu. Sem ženska, ki ima žensko partnerko, kar pomeni skupni kruh in postelja in otrok. Tega seveda ne obžalujem, to je moje življenje. Dobro poznam cerkveni nauk in ga zavračam. Kaj bo z mano po katoliškem nauku, če umrem v tem istem prepričanju?

[/quote]
quote]

Vedno se obsoja greh, grešnik se lahko vedno spokori. Glede homoseksualcev – cerkev meni, da se jih ne bi smelo obsojati, ampak jim pomagati, morali pa bi živeti vzdržno. No, moje mmenje se tu razlikuje, človek ki živi zgledno življenej z drugim človekom, kakršnegakoli spola pač zame nima smtrnega greha. In za Boga, katerega druga ime je ljubezen gotovo tudi ne.
Glede tebe osebno pa menim, da boš šla v nebesa, samo prej boš dobila malo pokore za dolg jezik. Tako kot jaz:)

Mala, daj še meni nekaj napiši, prosim.

Takole razmišljam včasih: Boga so si izmislili ljudje, ker že vso zgodovino bijejo boj med dobrim in slabim v sebi. S tem, da je to “dobro in slabo” v različnih kulturah različno vrednoteno.”Bog” je samo zato, da ta notranji boj dobi predstavljivo obliko, zato tudi toliko teh “oblik” (Jahve, Višnu, maliki primitivnih ljudstev…) Večnost je samo v naših možganih kot želja po večnem miru in sreči.

Seveda hitro naletim na oviro. Zakaj pa samo človek bije ta boj? Kaj nosijo v svoji notranjosti živali? One niso hudobne,sledijo svojim nagonom, ne razmišljajo o “moralnosti” svojih dejanj – no, tako jaz ocenjujem njihovo obnašanje. Povedale mi niso, ko pa ne poznam njihovega jezika :)))
In kdo nam je “sprogramiral” v možgane tole željo po večnem miru in sreči? Zakaj je lahko nesrečen tudi človek, ki ima vse materialne dobrine, tudi ljudi ob sebi, ki skrbijo zanj, morda lepo ljubico (ali ljubčka)? Kaj je sreča?

Me zanima tvoje mnenje.

Jaz trdno verjamem, da Bog je. Dejansko obstaja in iz njega izhajamo tudi mi, ni samo izmišljotina, da bi lažje preživeli v tej “dolini solza”. Je pa to največkrat razlaga neverujočih.
Dolgo je trajalo, da sem prišla do tega spoznanja. Vzgojena sem bila na pol krščansko kot večina mladih pri nas in v puberteti postala skoraj ateist oz. se s temi vprašanji nisem ubadala. Šele kasneje sem se vrnila k tem vprašanjem in takrat je v meni začelo zoreti današnje prepričanje in prava vera (v primerjavi z naučeno v otroštvu).

Zakaj hrepenimo po nečem, kar nam materialni svet ne more dati? Verjetno zato, ker smo sami del nečesa višjega in hrepenimo po ponovni združitvi s tem. Nekoč sem prebralal zelo dobro misel – pekel ni nič drugega kot odsotnost dobrega, ljubezni, Boga – tisiti, ki ga bodo zavrnili, ne bodo čutili bližine Boga in to je stanje trpljenja, ki ga predstavlja pekel. Ne pa goreča peč, kjer rdeč škrat meče polena na ogenj.

Takrat ko res začutim bližino Boga – ob meditaciji, molitvi, v naravi, v teh redkih, včasih bežnih trenutkih – v tem dobim potrditev moje vere in moč za naprej. Težko opišem, ampak to so trenutki, ko začutiš varnost, ljubezen, da je vse v redu, da si del življenja, vesolja, da ima vse svoj namen…

Hvala za tvoje misli, Mala! “Pekel, to smo mi sami” – kdo je že izrekel tole misel? Je bil Sartre?

No, pa smo spet tukaj 🙂 Pri VAJINEM mnenju 🙂 Vidve mislita, da jaz ne bi šla v pekel. Ampak dobro vesta, da to ni res, ker vaju Cerkev uči drugače.

Sta pač tisti tip vernika, ki lahko hodi v cerkev zato, ker selekcionira verski nauk. Ker pobere ven samo tisto, kar mu je všeč, vse ostalo pa zanika v slogu “nisem ovca, imam svoje mnenje” in si pravzaprav naredi nek unikatni miks religij, ki se drugače celo izključujejo (običajno zraven pade še malo budizma ali vraževerja). To je potrošniško verovanje in da se razumemo, ne obsojam vaju zaradi tega, kot smo to razčistili že, ko je bila na tapeti Primoževa vernost. Ampak če bomo debato furali v smer “Cerkev res pravi tako ali tako, ampak jaz se ne strinjam”, ne vidim nobenega smisla, zakaj sploh špilata apologetinji Cerkvi, če se z njo v najbolj spornih točkah tako ali tako ne strinjata.

Kar se mene tiče, mi je vseeno, če se privatno ne strinjata s cerkvenim naukom, da grem v pekel in da je moje življenje sprevrženo zlo. Ker bosta tiho, ko bodo vajini verski predstojniki to govorili javno in tiho bosta, ko bodo zahtevali od civilne družbe, naj mi odreka moje civilne pravice v imenu edino pravilnih vrednot, ki izvirajo iz cerkvenega nauka, seveda. Ker se vaju kobajagi ne tiče, kaj oznanjajo vajini verski nadrejeni. Vidve rabita samo svojo nedeljsko dozo new age lepih duhovnih misli.

In da se razumemo, tudi to ni obsojanje, vsak naj počne na verskem področju, kar mu paše. Je samo razlaga, zakaj mi dol visi, kaj si vidve privatno mislita o naukih religije, ki jo moralno in finančno podpirata, da lahko v civilnol sfero razširja tudi tiste dele nauka, s katerimi se vidve kobajagi ne strinjata.

Žal, Janis ne poznaš me tako dobro kot misliš. In da, ne vzamem vsega, kar reče župnik, pa se kljub temu vključujem v cerkev. Zato jih dobim po glavi od vseh strani. Od Cerkve zaradi heretičnega razmišljanja, od ateistov pa zaradi tega, ker sem ovca in apologetinja Cerkve. Ampak jaz vem kaj sem in imam čisto vest.
Ja, če se ne strinjam s papežem, škofom itd. me ne bo noben poslušal, lahko pa oddam svoj glas na referendumu.
O potrošniškem verovanju se motiš, ampak to temo sva že imeli. Moje verovanje ni prav nič potrošniško, potrošniško pa izkoristim Cerkev, ko grem k maši (zaradi sebe) in ko krstim otroka. Takrat potrošniško izkoristim njene usluge in včasih tudi kaj prispevam za to. Drugače pa je na prvem mestu osebna vera in odnos z Bogom. Te ceremonije v cerkvi so ali niso, večini pa pomagajo pri poglabljanju osebne vere. Se pa z veliko stvarmi v Cerkvi ne strinjam. In ti garantiram, da se 90% vernikov ne strinja z zaščito pedofilskih duhovnikov, ki jo še vedno prakticirajo škofje in papež.

Sem brala vaš besedni dvoboj; bom še pristavila svoj piskerček. Boli mene j. če je kdo veren ali ne, boli me, ali hodi k maši ali hodi v gozd iskat dobre vile ali dobre duhove, ali če išče pot v Večna lovišča. Zdi se mi pa butasto zagovarjati cerkvene organe, neglede katere vere, ki enostavno izkoriščajo navaden folk. Vsaka vera je v osnovi dobra, vsaka bi naj vzpodbujala posameznikov razvoj in vzpodbujala njegovo rast. Vendar so se tukaj potem vmešali častihlepni osebki, ki so prodajali odpustke, spet drugje dali vernemu človeku sablo v roke z navodilom, da ga oni, katerega morejo spraviti s poti hoče ali ubiti, ali pridobiti njegovo imetje, skratka mu vzeti tisto, kaj mu največ pomeni in ta “človeček” je šel s sablo v imenu “boga” delat tisto, kar mu je bilo rečeno. Ni zastonj rek, da strah dela bogove. In rezultat je to, čemur danes pravimo cerkev.

Del prebivalstva si dandanes da “prati možgane” skozi vero, cela gora skozi politiko, spet drugi skozi dobičke svojih podjetij. Večina jih pa pozablja, da so ljudje, kateri bi naj stremeli k svojemu “višjemu biti” lahko tudi k višjemu razsvetljenju, kjer je vsak posameznik samo tihi varuh svojega sočloveka. Brez da mora zato obiskovati kako institucijo, brez da mora v kaj verjeti. Želeti je pa potrebno samo to, da gre sočloveku vsaj pribilžno tako dobro kot tebi in da v življenju kolikor se pač da uživa. In da skrbi za svoj podmladek po svojih najboljših močeh.

In tako se ni nikomur treba bati t.i. pekla, slabe vesti, jeze ali česarkoli drugega, ki nas vsakodnevno zastruplja. In potem ne rabimo ne odpuskov, ne spovedi pa najverjetneje ne psihiatrov, katerim se spovedujemo in jih razlagamo svoje probleme. Pa tudi s tem se ne bo potem treba obremenjevati v kako luknjico tišči naš sinček svojega lulčak, ali kako punco ljubi naša hčerka. To je stvar posameznika.

Moje prepričanje je pač tako: verjeti in delati v dobro, vzpodbujati druge, prisluhniti njihovim problemom in če gre pomagati, drugače pa se čimmanj vmešavati. Druga stvar, katera je pa tudi del mojega prepričanja je: vstran od vsega, kar je lahko institucija (cerkev, politične skupnosti, društva kot so karitasi, rdeči križi in podobno), ker so že dolgo, dolgo časa nazaj pozabili, zakaj so tu – dajanje podpore in miru in ne vrtoglavi dobički in marmorne palače.

Zdaj me pa lahko popljuvate, brez skrbi, imam na sebi dežni plašč.

:)))) – mene so lepo vzgojili, nikoli ne pljuvam, ne po tleh in ne po drugih ljudeh. Včasih zmerjam, pa tudi to ni lepo.

Moje mnenje o tvojem prispevku pa je, da (namerno ali ne) nerealno gledaš na življenje. Da zavestno gledaš samo tisto, kar je na institucijah (pa naj bo to Rdeči križ ali Cerkev) in drugih ljudeh slabega. To pa je le ena plat medalje.Mogoče nisi v teh institucijah nikoli delala, pa zato ne veš, kako njihovo delo zgleda od blizu. Tudi jaz rada kaj pokritiziram, ampak vedno konkretnega človeka za konkretno napako. Zelo me motijo neke pavšalne ocene, zgrajene na “rekla kazala” informacijah, ki so lahko tudi zlonamerne. Morda zato, ker sem navajena misliti s svojo glavo. Tudi zato izgubljam čas za takele debate (bom morala res več delati in manj klepetati, sem v zaostanku z delom, pišuka!!!)

Jaz ne zagovarjam negativnih stvari pri nobeni instituciji, pa naj bo to društvo, Cerkev ali politična stranka. Raje se trudim tudi v teh institucijah (tudi v politiki) delati pozitivno skupaj z drugimi pozitivno naravnanimi ljudmi, čeprav imamo različna prepričanja. Verjemi, se da. Najbolj preprosto je dvigniti nos in skrbeti samo za svoj vrtiček.

In kaj ne drži, kar sem napisala? 🙂

Najbrž te je zmotil izraz potrošniški, ker se ti zdi, da te s tem ponižujem – temu ni tako, ker ni razloga, da ne bi spoštovala verskega prakticiranja nekoga zgolj zato, ker se ne sklada s tem, kar bi jaz naredila na njegovem mestu. Ampak v resnici je verovanje vsakega, ki ni pripravljen vzeti vsega v paketu, potrošniško v tem smislu, da sam selekcionoraš, kateri del nauka ti je všeč (ponavadi tisti, ki govori o ljubezni, odpuščanju, strpnosti) in kateri ti ni (ponavadi tisti, ki oznanja, da so prej naštete vrednote samo pogojne, zlasti pa podrejene želji po družbeno-verski nadvladi). In malo manj poučenim pač razlagaš, da Cerkve ne poznajo dovolj dobro in da tisti drugi del ne obstaja, malo bolj poučenim pa priznaš, da tisti drugi del sicer obstaja, ampak ga zavračaš 🙂

Težko se pritožuješ, da v Cerkvi nočeš biti ovca in da te neki ateisti žalijo z ovco, če si prostovoljno del institucije, ki je že strukturno tako zastavljena, da lahko laiki samo kimate in ubogate in vaše mnenje nima nobene teže, ne simbolne in ne formalne in še tisto malo napredka, ki ste ga videli v pokoncilski dobi, je trenutno na udaru vatikanskih konzervativcev. Odgovor, kdo te s takim pričakovanjem in tretmajem v resnici žali, je tudi na dlani. Vem, da je kratek stik med mano in verniki, s katerimi sem tukaj že debatirala, v glavnem v tem, da se vi od dejanj svojih verskih nadrejenih želite povsem distancirati in želite, da vas obravnavam čisto ekstra od vere, ki ji pripadate, jaz pa trdim, da se ne morete in da vas ne bom 🙂 Zato ne vem, če je smisel, da se jajcamo na tej točki. Vemo tudi, da bomo prej ali slej prišli do logičnih vprašanj, na katera verniki ne boste mogli podati logičnega odgovora.

Zato se sprašujem, kakšen smisel ima za vas, da se izpostavljate zaradi institucije, s katero se ne strinjate, ki vam ne priznava pravice do teže lastnega mnenja in ki, žalibog, ni zadovoljna s položajem verske skupnosti, ampak hoče po svojem nauku na fer ali nefer način reformirati tudi celotno civilno sfero. Dobro veste, da Cerkev ni krotka ovčka. Veliko bolje od vsakega idiota, ki žali vero kar počez, ker je pač to nekje prebral ali slišal in je proti Cekvi iz principa.

vseskozi govorim isto, življenje ni črno belo (to bi morala ti najbolj vedeti), tudi v Cerkvi ne, še najmanj lahko tako opredeliš vernike. Jaz se izpostavljam zaradi vere bolj kot zaradi institucije, zakaj si preberi še enkrat.
Re: Nekaj vprašanj o veri
Napisal: mala*
Datum: 08.08.2008 07:20

Navedeno
fanatično verna

Navedeno
mala*

samo časi odpustkov so pa minili, odvezo dobiš čisto zastonj.

Mala berem, da veliko veš o veri.Mi lahko razložiš, zakaj so časi odpustkov minili in zakaj so bili plačljivi? Kddo je določil prvo in drugo? Papež ali bog?

Kljub temu, da je analitik lepo odgovoril, bom še enkrat zavestno nasedla provokaciji. Na idejo, da bi odpustke zaračunali, je prišel en pohlepen papež in tako določil, to verjento veš. Popolnoma v neskladju z vero, ampak take so bile tudi križarske vojne, inkvizicija in še veliko stvari.

Ja, verniki znamo razmišljati in brati, vemo tudi to, da je bilo kar nekaj papežev, ki so živeli vse prej kot zgledno moralno življenje, imeli so ljubice, otrok, da jih niso znali prešteti, ampak najhujši je bil pohlep in kopičenje bogastva, pri tem pa so trpeli najrevnejši.

Tvoje zadnje vprašanje verjetno zadeva dogmo o nezmotljivosti papeža. No, o tem imam svoje mnenje, tisti, ki vedo, kako je do tega prišlo, tudi.
Skratka v cerkvi je polno svinjarije, tega ne zanika noben vernik, ki ima kaj soli v glavi, toda ogromno je lepega, ogromno dobrih, nesebičnih ljudi, pravih kristjanov.

Danes se te takoj prime nalepka, da si slab, zaostal, ovca,blablabla, če samo omeniš vero. Toda jaz kljub vsemu ostajam del Cerkve, čeprav je daleč od idealne in podpiram vsak napredek k boljšemu. Tudi naša država je daleč od idealne, pa ljubim svojo domovino, pa ne toliko pralament, našo vlado itd, ampak deželo, tradicijo, ljudi, svoje korenine….

Nekoč sem bila na vseslovenskem srečanju mladih in govoril je mlajši duhovnik iz Francije, misionar na ulicah francoskega predmestja, kjer so živeli mladi brezdomci, alkoholiki, odvisneži. Njegove besede, sicer vzete iz konteksta, ampak kdor razume, razume: cerkev je grda, umazana, je kruba… in cerkev je svetnica, lepa, čudovita… Ploskalo mu je tisoče mladih, Rode pa je stal zraven.

Ta duhovnik je tudi sam priznal, da med te mlade, ki nimajo ničesar, samo trenutek topline in ljubezni,če se dva najdeta, sam razdeli kondome. Sexala bosta tako in tako, torej je bolje s kondomi, saj je aids med njimi zelo razširjen. In to so ljudje, ki bodo spremenili Cerkev in ogromno vernikov jih bo podprlo. Ampak verjento bo potrebno še kar nekaj časa.

Vidiš, tudi tega ne kupim. Da je Cerkev v osnovi dobra, kvarijo jo pa posamezne črne ovce. Ker ni res. Cerkev je pokvarjena kot sistem, kot institucija, če tako hočeš in slabe stvari niso izjema, ampak logična posledica tega sistema.

“Toda jaz kljub vsemu ostajam del Cerkve, čeprav je daleč od idealne in podpiram vsak napredek k boljšemu. Tudi naša država je daleč od idealne, pa ljubim svojo domovino, pa ne toliko pralament, našo vlado itd, ampak deželo, tradicijo, ljudi, svoje korenine…. “

Med biti daleč od idealnega sistem in biti pokvarjen sistem je ocean. Nekatere stvari so nujno zlo, druge si izbiramo prostovoljno. In prostovoljnost je edina, ki resnično nekaj pove o nas in v tem smo si različni. To, kar oznanja cerkveni nauk, je globoko skregano z mojimi vrednotami, s tvojimi ne. In samo za to gre na koncu.