nekaj čudnega se mi dogaja
Pozdravljeni. To se mi dogaja če prebližno dva meseca pa nevem kako si pomagati.Moje življenje je res bilo in je še stresno zadnji dve tri leti ampak zadnje pol leta se stanje izboljšuje. Sedaj pa je vdarilo ven.
Recimo, ko sem bila na dopustu, torej v stanju sproščenosti, sem začela deško dihati, v ramenih sem čutila težo, cmoki v grlu itd…. skušam se pomiriti se prepričati da mi nič ni si rečem če mi bo slabše imaš tablete za pomiritev ob sebi in bom popila (persen) in se malo pomirim.
ali pa ob vikendih, ko je vse sproščeno, peljem psa ven in spet isto…komaj čakam da pridem domov.
nekaj podobnega se mi je dogajalo pred 5 leti, ampak takrat sem imela napad panike pred neznanim okoljem, najbolje sem se počutila v svojem kraju, ker sem vedela če se mi kaj zgodi je v bližini zdravnik. takrat sem obiskala svojega zdravnika in mi je dal en cel kup zdravil ampak jih nisem jemala le ob sebi sem jih imela v primeru panike. in minilo je samo od sebe.
prosim pomajagte mi. hvala
Draga “aleksandrabca”!
Dobrodošla na našem Forumu in hvala za zaupanje, ki si nam ga izkazala, ko si z nami podelila svojo precej intimno izkušnjo.
Prešinilo me je, da je že prava “klasika”, da ljudi kaj čudnega doleti prav takrat, ko bi to najmanj pričakovali. Ko si totalno v gužvi, ko ne moreš niti za-dihati-TAKRAT TI NIČ NI!!! Potem pa, ko izprežeš, bum tresk z vso silo po glavi, da se komaj sestaviš spet nazaj. Kot je rekla “Ozarina” psihiatrinja Mojca z. Dernovšek: “Do neke mere je stres dobrodošel, če pa ga je preveč, ga je pa pač preveč!” Slišala sem že zgodbe, ko so neki hudi managerji, ki so res skos samo garali, končno en dan le odšli na dopust-in jih je tam bum samo pokosil INFARKT. Za to obstajajo prav znanstvene razlage, ki jih zdaj ne bi povzemala, ker niso bistvene za najin pogovor.
Vse zgoraj napisano ne vem, koliko te ravno potolaži. Za hipec že, za kaj več pa čutim, da bi bilo zate dobro, da bi se pogovorila s kakšnim strokovnjakom. Lahko, da je to samo zaradi stresa, lahko pa, da gre za kaj bolj resnega (npr. za kakšno travmo, na kar sem pomislila, ko si omenila “napad panike pred neznanim okoljem”). Pa tudi, če gre samo za preveč stresa, se je fino naučiti, kako se zaščititi, še preden pride do meje “preveč”.
Zdaj razmišljam, kdo bi bil lahko tak, ki bi ti najbolje pomagal. Mogoče ne bi bilo odveč, če bi še kaj napisala o sebi: kako razmišljaš, kaj ti je blizu, česa ne maraš, koliko si stara, kaj počneš v vsakdanjem življenju. Pa mogoče, če si od koga kaj prebrala, pa ti je bilo všeč. To so le moji predlogi, ti pa se odloči, kaj bi še podelila z nami.
Dodala bi samo še to, da je lepo, da skušaš pomiriti samo sebe, a po izkušnjah sodeč, so napadi močnejši od prigovarjanja. To te morda samo še bolj utrudi. Metaforično rečeno: Če pademo v luknjo, bomo najhitreje zlezli iz nje, če nam kdo poda roko.
Upam, da se bereva kmalu spet in da ti bo kaj od ponujenega pisano na kožo!
LP. Maja
Lep pozdravček!
Tudi meni se je pred dvema letoma dogajalo podobno. Ravno, ko sem malo zadihala in si rekla, končno je življenje postalo malo manj naporno, je udarilo: občutki, da bom izgubila zavest, bitje srca, znaki kot jih tudi ti opisuješ… taki klasični znaki tesnobe, pa vedno malo drugačni. Nikoli sicer močen panični napad pa vendar… In kot zanalašč se je dogajalo ali ob vikendih, na dopustu…
Meni se je zadeva stopnjevala (mravljinčenje, nedefinirano slabo počutje, predvsem pa strah) tako, da sem se naročila k psihiatru in začela z antidepresivi (čeprav sem tudi jaz imela predsodke pred zdravili, sem se po pogovoru s psihiatrom odločila za kuro). Ni mi žal. Res pa je, da samo zdravila niso dovolj. Po kaknih osmih mesecih prenehanja z AD so se posamezni znaki tesnobe vrnili. Zdaj jih prepoznam, takega strahu ni več, pridno delam, da jih nekako držim nazaj. Upam, da bo šlo.
Moj nasvet je, da poskušaš živeti čim manj stresno, se aktivno lotiš kakšne sprostitvene tehnike; če pa ne bo bolje pa poiščeš strokovno pomoč.