Spoštovani,
v hudi stiski, v kateri sem znašla, se obračam na vas.
Pred petimi leti leti sem prestala poseg na materničnem vratu in od takrat gre na področju načrtovanja družine vse narobe.
Kmalu po posegu sem zanosila in vse je normalno potekalo do 34 tedna nosečnosti, ko mi je delno odtekla voda zaradi predrtih ovojev.
10 dni sem nato ležala na oddelku za pataloško nosečnost in brez kakšnih predhodnih znakov (razen rahlo povišanje temperature) je prišlo do hude infekcije, zaradi katere sem otroka po carskem rezu izgubila. Obdukcija otroka pa je pokazala, da je bil lepo razvit.
Po tistem sem se dolgo zdravila zaradi hudega vnetja(CRP 170), kasneje so se pokazale posledice na ščitnici (pomanjkano delovanje) in v vseh letih po porodu nepojasnjene izvenciklične krvavitve. Zaradi preiskav zaradi posledic vsega tega sem prestala še več kot pet posegov (abrazija,histeroskopija…).
Naj povem, da smrti otroka dolgoletni odnos ni prenesel.
Sedaj, ko sem najhujše dala skozenj, malo pozabila, odžalovala, se fizično okrepila, pa sem s sedanjim partnerjem, s katerim sem se o vsem tem pogovarjala in se odlično razumeva, zanosila. O tem sva že dalj časa govorila in ko je zanositev uspela takoj, sem bila presrečna, hkrati pa ob prestani izkušnji obupno zaskrbljena. In zgodilo se je. V petem tednu sem rahlo krvavela, v 10 tednu pa je bilo ugotovljeno odmrtje ploda. Poseg potem ni bil enostaven. Pri meni je prisotna velika lokalna neodpornost zaradi lahkega vdora bakterij v maternico.Ko je že kazalo, da bo po posegu o.k. pa sem dobila hudo vnetje maternice. Sedaj se zdravim z antibiotiki in čakam, ali se bo zadeva v redu pozdravila. Sedaj že dva meseca ležim doma.
Po tem opisu pa vas sprašujem, glede na to, da mi nihče ne more sedaj odgovoriti, zakaj je prišlo do odmrtja; ali bi bilo smiselno, da bi opravila genetske preiskave kaj prej, kot po drugem ali tretjem splavu, saj ne verjamem, da bom prenesla še veliko posegov in šokov na tem področju. Opažam, da z leti vse težje prenašam vse posege in rehabilitacija traja vse dlje.
Razmišljam, če bi ostanke zarodka ob tem splavu dali pregledati in bi se ugotovilo, da je stvar genetskega izvora, bi vsaj vedela, da ni vzrok kje drugje( odpovedovanje rumenega telesca, nepravilnosti v maternici) in da je mogoče napaka naključje. Ker pa je tukaj že toliko težav, pa sedaj nič ne vem, kje bi se dalo iskati vzrok in kaj je narobe, kaj moram še popraviti v naslednji nosečnosti. Začela sem že celo razmišljati, ker se vse te skrbi okoli načrtovanja družine vlečejo že 6 let, da ne vem, koliko bom še prenesla.
Mogoče bom celo ugotovila, da enostavno ne morem več tvegati in iz poskusa v poskus izgubljati velik del svojega zdravja. Vendar to tudi za mojega partnerja ne bi bilo lahko, ker si otroka tako želi. Seveda, pa si ga tudi jaz.
Partner mi je omenil, da bi rad, da bi se te genetske preiskave opravilo že prej, preden se nama to spet ponovi. Saj nekatere ženske, ko dajo skozi splav, so dobre po enem tednu, meni pa se obvezno zavleče v en mesec in več okrevanja, tudi če na začetku izgleda bp.
Lepo prosim za vaše mnenje. (brala sem vaše prejšnje odgovore in sem prepričana, da boste tudi za mojo situacijo našli kak vzpodbuden in koristen nasvet).
Hvala in lep pozdrav.

Draga Liljana,
vaše pismo je res polno žalosti. Bojim se, da s partnejem pripisujeta kromosomskim preiskavam preveliko težo, morda pa tudi ne. Kljub temu mislim, da bi glede na potek nosečnosti potrebovali predvsem odgovore svojega ginekologa. Tudi na ginekološkem forumu imamo odličnega.
Kljub težkim izkušnjam, nikar ne obupajte. Ko zaključite zdravljenje pridite v posvetovalnico.
LP