Pozdravljeni,
zanima me, kaj menite o tem.
Moja mama živi v drugem mestu (65km stran) in je bolna, od kar jo poznam. Do sedaj je skrbela sama zase, skrbi pa jo, da bo kmalu morala v dom za ostarele. Stara je 72 let, je sladkorni bolnik, jutri mora na operacijo prsta na nogi zaradi gangrene.
Razmišljala sem, ali bi lahko mi skrbeli zanjo, zato prosim tiste z izkušnjami, da mi povedo, kako zahtevna je taka skrb, oziroma, kako država pomaga na tem področju.
Je sploh realno, da pri nas (imava 4 majhne otroke, sva zaposlena) razmišljamo v tej smeri? Kakšne težave lahko pričakujemo?

Hvala in lep pozdrav,

Pozdravljeni!

Ker nimam tovrstnih izkušenj, upam, da vam bodo z navseti in podatki lahko pomagali obiskovalci tega foruma. Svetoval bi vam samo, da se z ženo zelo odkrito in trezno pogovorita in da imata predvsem pred očmi svojo družino in skrb za otroke in da res realno ocenita vajine zmožnosti. Če jih bosta precenila, boste na koncu vsi na slabšem, vključno z mamo. Kljub za vas težki odločitvi, sem prepričan, da bosta z ženo ob res odkritem pogovoru in brez zunanjih vplivov ter pritiskov (!), našla pravo odločitev.

Lepo vas pozdravljam

Pozdravljena,

imam natančno tako izkušnjo.
Za božič 2008 so mojemu dedku (sladkornemu bolniku) odrezali prst na nogi in prejšnji teden smo ga pokopali. Ni bil namreč dovolj en prst, za tem je imel še 2 operaciji, ki sta ga tako izmučili, da je umrl. Nikoli ne bom mogla nikakor izraziti kako mi je žal, da ga nisem večkrat obiskala v bolnici. Sicer sem bila brez besede pri tem (kot vnukinja) vendar mi je neskončno žal, da je umrl v domu za ostarele (kjer je bil le 1 teden). Če imaš lahko 4 otroke, boš imela pa lahko še mamo, ki te je negovala celo življenje. To je moje prepričanje. Je pa tako, da je težko, ker je (sploh moškega) težko obračati in previjati itd. Vendar če lahko rešiš zadevo z negovalko na domu 1x ali še bolje 2x na dan, je to to, kar ti svetujem. Biti doma, ob svojimi je čisto nekaj drugega kot v domu. Vsekakor pa želim tvoji mami še veliko lepih let, saj veliko ljudi pa se pozdravi in še dolgo živijo po operaciji.
Vse dobro ti želim. Delaj po svojem notranjem občutku. Ljubezen premaga vse.

V obdobju, ko je imela mama težave in sem se posvetila njej in skrbela zanjo mnogo bolj kot zase, sem pregorela. In potrebovala sem veliko veliko časa in ljubeče skrbi zase da sem prišla na mesto.

Vem da so dileme težke in sliši se egoistično:

moje mnenje je da moramo najprej poskrbeti zase.

Nekateri imamo izkušnjo da starši niso za nas ustrezno poskrbeli,
bi mi za njih morali???????????

Moja stara mama je imela gangreno na prstu noge. Prst so ji odrezali in se je rana kar nekaj mesecev celila, čeprav ni bila sladkorni bolnik. Rano sem ji previjala jaz, ker moja mama tega enostavno ni mogla. Je pa potrebno previjati vsak dan. Živela je še dolgo po tem in umrla pri starosti 83 let. Meni je bilo grozno samo prvič, ko sem videla rano, potem pa ni bilo težav, mi je patronažna pokazala kaj in kako, pa je šlo.

Lahko se pa dogovoriš z lečečo zdravnico, da bo vsaj v začetku hodila previjat patronažna, saj je za starejše to daleč najboljše, saj bi bil že odhod vsak dan k zdravniku prevelik napor. Lečeči zdravnik izda napotnico patronažni službi.

Žal se za mojega očeta ni izteklo tako. Najprej so mu zaradi gangrene odrezali en prst na nogi, potem vse prste in nato nogo nad kolenom. Vse to je bilo v 2 mesecih in je po zadnji operaciji umrl. Žal je bil sladkorni bolnik, ki pa se sploh ni zrdavil, saj ni hodil k zdravniku.

Jaz sicer nisem nikoli negoval starejših, ampak samo odrasle inkontinentne ljudi ali pa takšne, ki sicer izločanje lahko nadzirajo, ampak ne morejo sami jesti, se umivati ali ne morejo sami na stranišče. Izkoristil sem pravico do ugovora vesti in namesto vojske izbral civilno služenje vojaškega roka in na mojo željo so me napotili na Zvezo Sonček – Zvezo društev za celebralno paralizo. Večinoma sem negoval celebralce, nekaj malega pa tudi invalide z nezgodno okvaro možganov. Po končanju sem še nekajkrat odšel na obnovitveno rehabilitacijo kot prostovoljec in 5 dni dopusta izkoristil tako, ker sem se odločil, da je pijančevanje in igranje kart s prijatelji na morju pravzaprav bedarija.

Moja izkušnja je, da je psihični napor neprimerno težji od fizičnega. Veliko celebralcev je duševno prizadetih, eni so precej razvajeni in navajeni, da jim v vsem ustrežejo ali pa želijo neprestano biti v centru pozornosti, največkrat pa gre za različne kombinacije vsega naštetega in še veliko več. Tudi pri telesni oviranosti je podobno, nikoli ne najdeš dveh enakih. Velikokrat se mi je zgodilo, da sem bil po tednu dni (vedno sem jih imel samo 1 teden) prav vesel, da sem se uporabnika rešil in mi je bilo za fizično utrujenost pravzaprav čisto vseeno.

Če mama ni senilna, nehvaležna ali nesramna, bi po mojem moralo iti skozi, sploh če še lahko sama giba. Tisti, ki so prikovani na vozičke, so (fizično) precej težji za negovanje, tako kot npr. celebralci (do sedaj sem imel samo enega, ki je sam hodil). Del pomoči je tudi organiziran, glede tega po mojem ne bi smeli imeti težavi pri pridobivanju informacij. Kot je že nekdo zapisal glede lečečega zdravnika, lahko začnete kar pri njemu. Osnove pa vam bo že patronažna sestra pokazala.

Saj pravim, precej lažje je, če negovana oseba ni psihično naporna. Medicinsko osebje in profi negovalci so v postavljanju mej zelo zverzirani in imajo s tem bistveno manj težav. Včasih kakšni preobčutljivi sorodniki sestre celo obtožujejo nesramnosti, a se jaz zlahka vživim v njihovo kožo, ker sem imel s tem kar precej težav in sem bil na začetku precej neobogljen in na čase tudi obupan. Velikokrat sem se moral zateči po nasvet k vodiji skupine ali vodiji obnovitvene rehabilitacije, nato pa sem se le navadil in je šlo. Malo pa sem imel tudi smole, ker sem že prvega dobil psihično zelo “napornega”.

Glede sinhronizacije svojega življenja z negovanjem mame pa bi težko kaj pametnega povedal. Jaz sem večinoma bil 6 dni skupaj na voljo uporabniku 13-16 ur na dan. A bo živela pri vas ali se boste vozili 65km v eno smer? To ni poceni zadeva, pa tudi časovno potratna je. Iz Maribora do Murske sobote je 57km in jaz ne pridem tja prej kot v eni uri(divjaki pa menda ne prej kot v 45min). Zdaj je bolje, ko je avtocesta in sem hitro v agenciji in kar dosti prihranim pri času na poti. Skratka, min. eno uro v vsako smer? Vsak dan eden izmed vaju odsoten za cca. 3 ure? Oba v službi, 4je otroci? Pa stroški prevoza? Če odmislimo amortizacijo vozila in gum, samo gorivo? Dajte o teh in podobnih rečeh že zdaj dobro razmislit.

Prav tako sem nekje zasledil, da so nekateri ljudje celo pustijo službo in negujejo svoje starše in za to od države dobijo neko nadomestilo. Navsezadnje tudi patronažna ni zastonj. Podrobnih informacij nimam, nekje v spominu pa mi leži, da jim je šlo finančno sicer slabše skozi, a še vseeno dovolj dobro, da so se za to odločili. Kako točno pa to gre, pa se boš morala sama pozanimati. Pa 4i otroke imaste, morda izveš še kaj na forumu Velike družine, jaz ga ne čitam.

Vsekakor je bolje umreti doma kot v domu, a tudi potomci imajo svoje življenje. Je kar dosti dilem pri tej zadevi, žal.

pozdravljeni!

Sprašujem za taščo. Stara je 91 let . pred 4 meseci so ji amputirali levo nogo pod kolenom.Sedaj se je pojavila gangrena tudi na desni nogi. srce ima zdravo, drugače pa je zelo v slabem zdr. stanju. Moči so ji opešale, tudi govori nič več. Koliko časa se lahko tako stanje še
nadaljuje. Lp Nuška

Spoštovana ga. Nuška,

opravičujem se za pozen odgovor, upam, da ste medtedm tašči pomagali, ker iz opisa sodeč se je bilo potrebno čim prej posvetovati z zdravniško službo oz. kar z reševalno službo.

Forum družinska in partnerska posvetovalnica medicinski problematiki ni namenjen, temveč bolj medosebnim odnosom. Vseeno hvala, da ste se obrnili na nas.

Lep pozdrav,