Pozdravljeni,
sem ločena in nimam otrok. Po vseh grenkih izkušnjah,ko je prvi šel z drugo, sem novi zvezi in pred tem, da zaživim zakonsko življenje.
V čem je težava?
Grozno sem negotova vase kar se tiče gospodinjstva. ALi bom dovolj dobra za vse to štimat?Kako bom to stlačila skupaj s službo, ki je kar naporna in včasih delam do večera?? Pa še ene druge obveznosti moram končat,ne gre drugače, ki mi žrejo čas in energijo…
Saj nisem samo glede gospodinjstva taka. Kar naprej se ocenjujem, ali sem dovolj dobra, ali ne…Prav na živce mi gre to!
Če primerjam sebe izpred let,ko sem začenjala prvo zvezo, sem čisto druga zdaj!
Takrat sem imela občutek, da lahko svet obrnem na glavo in vse naredim kot je prav, komaj sem čakala otrok, in sem se počutila tako svobodno…!

Zdaj pa me je pogosto strah, da kaj pa če nisem dovolj dobra? Ali bom sploh lahko zanosila? In če rodim, kako bom skrbela za otroka-ke? Ali se bo moj moški dobro počutil z mano?? In še in še…
Sem pravega izbrala? (prvič sem bila 200% da je to to, pa sem se motila zgleda – na kaj se sploh lahko zanesem, če ne na svoj občutek???)

Saj ni vedno tako s tem strahom, ampak dosikrat pa je. POskušam to obvladovati, ampak ti občutki so še zmeraj tu.
Z mojim sem že prakrat govorila o tem, me je pomiril, ampak očitno ne čisto popolnoma…

Kaj naj z vsem tem? To me ovira biti srečna in zadovoljna in ne maram se, kadar tako čutim.

Lepo pozdravljeni!

Veliko stiske izraža vaše pismo. Sem dovolj dobra, bom zadovoljila otroke, bom dobra mama, bo partner zadovoljen? Od kje vsi ti strahovi in dvomi, ki kar razjedajo in uničujejo odnose. Prvi stavek, ki mi pride na misel je, da bi vam rekla:« sprostite se.« Pa vendar kot že veste, to ni tako preprosto, saj so občutja, ki jih nosite del vas in vas v polnosti obvladujejo. Nenehni dvomi, strahovi, vprašanja vas toliko zasedajo, da se vprašam, kje ste pa vi? Tudi z delom ste nenehno zasedeni, kar je samo odraz vaše čustvene zasedenosti z vsebinami iz preteklosti. Vsi nosimo prtljago iz preteklosti, vprašanje je samo, koliko si dovolimo iti v ta naš svet in prečutiti stiske, ki jih imamo. Kot pišete, poskušate obvladati vse to, kar telo sporoča, pa ne gre. Bolj kot obvladujete, bolj čutenja obvladujejo vas. Vprašala bi vas, kje ste se že tako počutili? Kako daleč seže vaš spomin, kjer ste podobno čustveno vzdušje že doživljali? To ni vaše, to niste vi, samo ponotranjili ste način čutenja, doživljanja in vedenja. Prevzeli ste nase strahove in dvome vase. Kje je bil vaš oče, ko ste odhajali od doma? Koliko vas je mama znala objeti in potolažiti? Od kje vsi ti strahovi pred zanositvijo? Kaj doživljate, ko pomislite, da bi imeli svojega otročka?

Resnično vas vse to ovira pred srečo in zadovoljstvom, saj to niste vi. Vi ste spontana in kreativna ženska, polna navdiha, ki pa je ne smete začutiti. Ta svet vam ni bil dovoljen. Zato še vedno ostajate v starih svetovih, polnih dvoma vase, saj ni bilo nikogar, ki bi iskreno verjel v vas in bi čutili, da je tam zaradi za vas.

Težko je z okrnjeno samopodobo odhajati v svet. Potem se ločiš in si spet sam. Koliko strahu se prebuja v vas pred ponovno zapuščenostjo moškega, ki bi mu bili zvesti in bi mu dali sebe v polnosti, saj vas je nekdo, s kom ste že delili življenje, svoje upe in hrepenenja že zapustil in izneveril. Odšel je k drugi, vas pa razvrednotil in ponižal v polnosti. Prvič ste bili 200%, sedaj se tla že zelo majajo, kar je razumljivo. Če ste imeli prometno nesrečo, se boste še nekaj časa s tesnobo vsedali v avto in čutili strah. Ravno tako je z odnosom, če ste bili prizadeti in poškodovani, se je v naslednjem odnosu 200% skrčilo na 50%. V odnos prinesete veliko negotovosti, strahu in bolečine. In veliko zaupanja je potrebno, da se vzpovstavi prvotna varnost, ki je bila z prejšnjim razdrtim odnosom porušena. Kajti, nisem prepričana, da gre ravno za strah pred tem, da ne boste imeli časa za otroka, ker imate preveč dela. Manjka vam neka temeljna varnost, ki vam je partner ne more dati s tem, ko vas enkrat pomiri, saj je potreben čas, da zaceli rane in pomiri strahove, ki so nastali. V odnosu, kjer je varnost in stabilnost, služba in zasedenost z delom ni vprašanje, saj je želja po otroku toliko biološko vtkana v nas, da bo slej ko prej prevagala vse ostalo. Res pa je, da se določeni strahovi, ki prihajajo iz nesigurnosti in ne dovolj trdnih tal v odnosu s partnerjem, projicirajo na delo in okolje nasploh.

Na kaj se res lahko zanesete, če ne na svoj občutek? Vedno izberemo pravega partnerja, to je tisti partner, ki nam bo prebudil vse tisto, kar še ni zaključeno. Zato je odnos vedno prostor in priložnost za rast in razvoj sebe. S tem pa rasteta oba in tudi odnos. Prav tako je s starševstvom. Na neki točki v razvoju dobimo otroka. Od tam naprej rasteta otrok in mama skupaj. In mama veliko tega, kar je še boleče iz njenega otroštva, predela ob otroku, s tem ko otroku zadovolji tiste potrebe, ki jih sama ni imela zadovoljenih. Ženska ob otroku ohrani tudi veliko svoje pristnosti in čustvenega sveta, saj je ta stik z otrokom toliko enkraten, globok in neponovljiv, da te zaznamuje za vedno.

Pravite, da vam ene stvari, ki niso dokončane žrejo energijo in čas. Vedno bodo stvari, ki bodo ostajale. Včasih se preprosto moraš ustaviti in dati sebe, ter družino na prvo mesto. Ne vem če delo, lahko odtehta družino in njeno povezanost. Delamo zato, da živimo, ne živimo zato, da delamo. To je velika razlika.

Upam in verjamem, da boste našli svoj mir v odnosu s partnerjem. Potrebnega bo veliko pogovora in sočutja in velikokrat ne bo lahko. Vendar tam, kjer je ljubezen, vera in želja po skupni rasti, je tudi pot.

Vse dobro vam želim v prihodnje.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Seveda si “dovolj dobra” ! Če si že uspela zbrati vse misli in jih pretvoriti na to mesto, pomeni da imaš nek čut. Manjka samo še pogum in vse bo dobro, verjemi !!!

Od kod izvira ta tvoj strah? Morda se bojiš, da te bo tudi sedanji partner zapustil in odšel, ti pa boš ostala sama? Zakaj taki občutki? Ti je morda dal kakšen povod? večina mojih prijateljic se je srečevala s podobnimi težavami, a to le nekaj tednov in dni pred sklenitvijo zakonske zveze. Prijateljica mi je rekla, da jo je strah, da se je mogoče prenaglila s poroko (s sedanjim možem sta bila par eno leto). Kaj naj ti rečem? Strah premagaš edino tako, da se z njim soočiš. Kot je dejal cec, manjka ti pogum.

Žal je naše življenje tako, da so potrebni padci, da bi končno samostojno shodili. In verjemi, da po dežju vedno posije sonce.