Ojla!

Jaz pa se zadnje case sprasujem o mnogih stvareh- recimo: zakaj mi je tako zelo tezko dati komu pozitiven kompliment, nameniti lepe besede… Zakaj ob dajanju nekaj pozitivnega, vedno cutim nato v sebi nekaksno ranljivost in se mi zdi, da bi me ljudje takrat lahko zelo fino prizadeli?? Zato pa venomer dajem samo negativne komplimente, ob katerih ne cutim nic, ko se izrazim. Vem pa, da s tem prizadenem ljudi okoli sebe… Bi lahko to imelo korenine v tem, da sem do 13. leta izgubila vse pomembne ljudi v svojem zivljenju? Samo se kot otrok tega, da me je njihov odhod tako prizadel, se nisem zavedala. S tem tudi vedno bolj spoznavam, da sploh ne znam ljubiti, ne domacih in ne drugih. Prijateljstev tudi ze dolgo ne sklepam in ljudje so zame le kolegi, v prijatelje ne verjamem.
Kadar pa gre za zvezo, pa pri meni vse temelji zgolj na razumu in zato ne vzdrzim dolgo poleg- na koncu vedno odidem jaz in prizadenem nekoga, nato mi je celo vseeno za to.
V ljubezen do ljudi namrec sploh ne verjamem in ne vem, kako to spremeniti! Pogosto pa se mi zgodi, da pride nek trenutek, da naenkrat do necesa obcutim zelo mocno ljubezen, taksno, da mi gredo kar mravljinci po celem telesu. To se ponavadi zgodi, ce poslusam kaksno zelo dobro skladbo, ali do kaksne moje zivali (to so edina ziva bitja s katerimi smo zelo povezani!), ali pa celo do osebe, ki je sploh ne poznam in je samo neke vrste imaginacija, recimo nekdo, s kom komuniciram preko interneta in ga sploh ne poznam… Ampak tak obcutek traja le nekaj minut.
Kako torej začeti živeti polno?

Pravkar (zopet) prebiram knjigo Umetnost samoprenove (Kako s kontrolno teorijo postaneš človek, kakršne bi rad bil) – D. Barnes Boffey. Predlagam, da jo prebereš tudi ti, morda ti bo dala odgovore na tvoja vprašanja (kako se spremeniti). Večina ljudi dela to napako, da najprej čaka na ustrezna občutja, da bi začela nekaj delati (npr. počutiti se dobro, šele potem iti na sprehod ali obratno; ne morem iti na sprehod, ker se ne počutim dobro, se mi ne da). Vendar čustva nimamo pod neposrednim nadzorom, imamo pa misli in naša dejanja. Na kratko; če delamo in mislimo npr. pozitivno, čeprav smo bili prej navajeni na negativno, čeprav nam je sprva čudno delati in misliti pozitivno, čustva so zmedena, vendar če delamo to dovolj dolgo, se bodo tudi čustva spremenila (na pozitivno). Večina pa nas dela to, kar sem omenila že zgoraj – čakamo, da bodo čustva pozitivna, da bomo tudi sami začeli misliti in delati pozitivno. Vendar pa razen redkih izjemnih trenutkih (kot recimo ti opisuješ, ko čutiš močno ljubezen) ta vrstni red (najprej ustrezna čustva, potem mišljenje in delovanje) ne uspeva. Vrstni red je obraten (najprej mišljenje in delovanje, temu pa se prilagodijo tudi čustva). Vsa ta zadeva, ki jo boš našla v knjigi, temelji na teoriji izbire od avtorja W. Glasserja. Priporočam tudi njega.

Se povsem strinjam s postom Ori.

Hoj!

Če si do 13. leta izgubila vse pomembne ljudi, kot praviš, je zelo verjetno, da si se že kot otrok morala zapreti pred neprijetnimi občutki, zato da si lahko preživela. To je eden od obrambnih mehanizmov, ki se sprožijo avtomatično, zato da nas zaščitijo pred prehudimi psihičnimi bolečinami. Žal pa ti mehanizmi pogosto postanejo avtomatizmi in delujejo tudi ko odrastemo. Očitno je, da si do ljudi zadržana do živali pa ne, verjetno zato, ker te še niso izneverile tako kot so te ljudje.

Sprašuješ, kako to spremeniti? Z vztrajnostjo, potrpežljivostjo in pogumom. Vztrajnost potrebuješ, ker je pred teboj kar nekaj dela na sebi, če hočeš zares izstopiti iz teh starih vzorcev reagiranja. Potrpežljivost potrebuješ zato, da sprejmeš sebe tako kot si in svojo usodo tako kot je. Da razumeš svoje življenjske okoliščine in se sprijazniš z dejstvom, da na hitro ne bo šlo. Kratkotrajne trenutke močne ljubezni, ki se občasno pojavljajo, razumi kot dokaz, da v sebi imaš dovolj ljubezni, le odpreti se ji bo treba. No, zato pa rabiš pogum. Včasih (ne vedno) je treba tudi tvegati. Če ne tvegamo, se sicer zaščitimo pred bolečino, a tudi pred lepimi stvarmi.

Upam, da razumeš, da ti žal nisem mogel postreči z receptom, lahko sem samo nakazal smer tvojega nadaljnjega osebnega razvoja. Obstajajo knjige, terapije in programi za osebno rast (eden od njih je tudi Šola čustvene inteligence), da na tej poti ne boš sama.

Delo na sebi terja trud in ni vedno lahko, se pa splača.

Pozdravček,