Ne znava se pogovoriti. Pomagajte!
Doma že imava 4 leta staro hčerko, sedaj pa sem v kratkem dvakrat splavila. Zadnji splav pred dvema dnevoma…
Težave pa imam z možem, ki se obnaša kot da ni bilo nič hudega. Pravi: nič ne moreva, ne se sekirat, morava naprej. Vem da morava naprej, tudi bom šla, a ne razumem, da ne razume mojega žalovanja. Ko sem rekla, da se nič ne pogovarja z mano, da nič ne reče, je odgovoril, da mi tako nič ne paše!?, pa naj kaj reče ali ne. Itak me bo nekaj časa metalo. ????
Kaj naj storim glede tega, zdi se mi, da mi je bolj hudo zaradi njegovih besed, kot same izgube…
Po opisu sodeč, je mož tudi zelo prizadet zaradi izgube otroka. Boji se kar koli reči, da te nebi prizadel.
Poskušaj pogovor začeti ti. Da vaju bo kaka beseda razžalostila je logično, vendar imaš prav, pogovor vama bo vseeno pomagal in pokazal, da sta prizadeta in kar je najpomembnejše, ostala bosta v čustvenem stiku.
Kaj več ti težko svetujem.
Imata pa oba prav, treba je iti naprej. nazaj v preteklost ni mogoče, prihodnjost pa je vedno pred vami.
LP
Pozdravljena!
Na žalost te razumem in vem, kaj prestajaš. Splavila sem že 4x in še vedno imam hude težave, vsakič, ko se zgodi. Jaz bi se rada pogovorila, izlila bolečino, on pa molči in na vse moje poskuse pogovora ne dobim odg. Ko pa poskusim zdaj, pred novim poskusom zanositve, namigniti, da me je strah, kaj bo, mi odgovori:”Pa kaj že v naprej vidiš vse slabo!?”
Ne vem, kaj naj si mislim, skušam biti trdna in si reči, da se pač vsak po svoje spopadava z bolečino. Imam dve prijateljici, s katerima se dobim na kavi in zjokam. No, tako je pri meni!
Najbrž ti po tem branju ni nič lažje, vedi pa, da nisi sama, tukaj te razumemo.
Srečno!
Težko mi je ob tvoji izgubi! Si predstavljam, kako hudo mora biti šele tebi, sploh če v možu ne najdeš opore, ki jo tako potrebuješ.
Kot so napisale že zgoraj – tudi jaz mislim, da mož prizadet zaradi izgube, vendar tega ne zna drugače pokazati kot tako – tebe pa boli. Moški so tako vzgojeni, da morajo biti trdni kot skala. Najbrž je tvoj tudi tak. Bogve, kaj se dogaja v njem. Mogoče skuša na tak način pozabiti, zanikati dogodek in bolečino.
Če moreš, pogovarjaj se o tem s prijateljico, mogoče sestro, mamo. Najdi nekoga drugega, da se boš lahko izjokala, da boš lahko z njim delila voje strahove.
Vse dobro!
Smiliš se mi,ampak verjamem,da tudi tvoj mož ni ravnodušen do tega ,kar se vama je zgodilo.Rada bi te potolažila.Moraš si vzeti čas,za to da preboliš to kar prestajaš,poskušaj pa razumeti moža,da moški ,zmeraj drugače dojemajo in čustveno kažejo stvari nasploh.
Ne drezaj preveč vanj,pusti času čas in sam bo govoril o stvareh o katerih trenutno ne more in nima pravega posluha.
Želim vama iz srca,da se zbližata in ko bo pravi čas ,vama morda pa le uspe,da ponovno zanosiš in rodiš zdravega otroka.
Ne dovolita si,da te okoliščine pokvarijo vajino razmerje!
Meni je mož enkrat rekel, ko sva se pogovarjala o tem, ali so moški res tako drugačni od žensk, da moški ne jemljejo stvari tako čustveno kot ženske. Pri težavah reagirajo bolj razumsko (ženske pa v glavnem čustveno). Tako potem izpade, da so brezsrčni oz. da nimajo čustev. Pa to seveda ni res. Moški pač prvo miselno predela stvar.
Govori o sebi. O tem kaj čutiš, kaj si želiš (tudi od njega) in ga poslušaj, kaj ti bo odgovoril. Ne sodi in ne pričakuj, da bo isti kot ti. Lažje vama bo.